Jedro

Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini dolžnika ima moč sodne poravnave, v izvršilnem postopku torej naravo izvršilnega naslova. Ker se v izvršilnem postopku izvršilni naslovi le prisilno izvršujejo, izvršilno sodišče ne more posegati v sam izvršilni naslov. Dolžnik zato lahko kot ugovorni razlog navajala le, da je sporazum razveljavljen, odpravljen ali spremenjen, to pa na način, kot se lahko razveljavi sodna poravnava, torej s sodbo, izdano po izvedenem pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 28.2.1999 zoper dolžnico na podlagi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini dovolilo izvršbo s prodajo zastavljene nepremičnine, last dolžnice. Predlog za izvršbo zoper dolžnika na podlagi istega sporazuma pa je zavrnilo, ker dolžnik ni lastnik predmetne nepremičnine.

Proti sklepu je dolžnica ugovarjala. Navedla je, da si je B. F. 8.000 DEM sposodil od podjetja I. d.o.o.. Takoj po tem je podjetju plačal provizijo. Direktor omenjene družbe, ki je splošno znan goljufivec, pa je pogodbo napisal tako, kot da bi denar posodila upnica, kar pa ni res. A. je F.- ju dvakrat ustno podaljšala rok za vračilo posojila, to pa zato, da bi iztržila visoke obresti. Dolžnica ji je preko svojega odvetnika že trikrat ponudila plačilo glavnice s 6% obrestno mero, za kar pa ta ni hotela slišati. Meni namreč, da je 48% letna obrestna mera, nezakonita. Z možem sta Ajevi pripravila njen denar. O vsej zadevi so poročali tudi slovenski mediji in dolžnica poseduje tudi videokaseto s posnetkom oddaje. O vsem pa je obvestila še kriminaliste in jim izročila celotno dokumentacijo.

Upnica je na dolžničin ugovor odgovorila, da dolžnica v ugovoru predvsem blati upnico, vendar pa tudi iz njenih navedb izhaja, da si je B. F. sposodil 8.000 DEM, ki jih še do danes ni vrnil. Navedbe o tem, na koga vse se je dolžnica obrnila, kažejo na to, da dolga ni pripravljena poravnati, vsaj ne tako, kot to določa posojilna pogodba. Razlog za podaljšanje pogodbe je izključno na strani dolžnikov, saj če bi imela resen namen plačati glavnico, bi to lahko storila. Spor med pogodbenimi strankami je nastopil zaradi določitve višine obrestne mere, vendar to še ne bi smelo biti ovira za vsaj delno plačilo glavnice. Slednje bi tudi povzročilo prenehanje teka zamudnih obresti. Ne drži, da upnica ni hotela sprejeti delnega plačila, saj jima je celo sporočila, naj nesporni znesek denarja nakažeta na njen račun. Če je dolžnik res pripravljen izročiti glavnico, jo lahko upnici izroči takoj in zato ima na razpolago več načinov. Glede na navedeno predlaga, da se dolžničin ugovor zavrne kot neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je dolžničin ugovor štelo za neutemeljen in ga na podlagi 3. odstavka Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, ZIZ) poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

S tem, ko dolžnica trdi, da si je B. F. denar sposodil od družbe I. d.o.o. in ne od upnice, smiselno uveljavlja ugovorni razlog po 12. točki 1.odstavka 55.člena ZIZ, to je, da terjatev ni prešla na upnika. Ta ugovorni razlog ni podan, saj iz posojilno - zastavne pogodbe z dne 21.6.1995 izhaja, da sta jo dolžnika sklenila z upnico in ne z omenjeno družbo, poleg tega pa dolžnica sama v ugovoru izkazuje pripravljenost terjani dolg poravnati prav upnici, čeprav z nižjo obrestno mero. Nadalje pa ugovor tudi ni utemeljen v delu, v katerem dolžnica nasprotuje višini obrestne mere, dogovorjeni s predmetno pogodbo. Terjatev upnice oziroma obveznost dolžnice je bila namreč ugotovljena s sporazumom o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na dolžničini nepremičnini. Ta sporazum pa ima moč sodne poravnave, v izvršilnem postopku torej naravo izvršilnega naslova. Ker se v izvršilnem postopku izvršilni naslovi le prisilno izvršujejo, izvršilno sodišče ne more posegati v sam izvršilni naslov. Nasprotovanje višini pogodbene obrestne mere zato ne more biti ugovorni razlog, ki bi preprečeval izvršbo. Dolžnica bi lahko kot ugovorni razlog navajala le, da je sporazum razveljavljen, odpravljen ali spremenjen (4. točka 1. odstavka 55. člena ZIZ), to pa na način, kot se lahko razveljavi sodna poravnava, torej s sodbo, izdano po izvedenem pravdnem postopku. Slednjega pa dolžnica v konkretni zadevi ne zatrjuje. Iz navedenega torej sledi, da je sodišče prve stopnje dolžničin ugovor pravilno štelo kot neutemeljen.

Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tej podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, in ker pri tem ni storilo nobene kršitve, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77, ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).