Jedro

Ker tožnica v sporu vtožuje od toženca plačilo odškodnine za škodo, ki jo je toženec kot direktor tožničinega delodajalca povzročil tožnici s kaznivim dejanjem kršitve njenih temeljnih pravic iz delovnega razmerja, ta spor ne spada med spore, ki so opredeljeni v prvem odstavku 5. člena ZDSS-1. Za reševanje tega spora je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Domžalah.

Izrek

Za odločanje v tem sporu je pristojno Okrajno sodišče v Domžalah.

Obrazložitev

1. Tožnica je na Okrajno sodišče v Ljubljani vložila tožbo, s katero je od toženca zahtevala plačilo denarne odškodnine v višini 8.093,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom II P 1030/2021 z dne 28. 12. 2021 odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o tej zadevi in da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

3. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je po prejemu navedenega sklepa sprožilo spor o pristojnosti. Meni, da je za odločanje v zadevi stvarno pristojno Okrajno sodišče v Domžalah. Tožnica namreč v tem sporu od tožene stranke vtožuje odškodnino za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem toženca. Tožnica in toženec nista bila v razmerju delavca in delodajalca, prav tako pa ne v nobenem drugem razmerju, na podlagi katerega bi bilo mogoče določiti pristojnost delovnega sodišča v skladu z določbami Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.; ZDSS – 1).

4. Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Domžalah.

5. Po prvem odstavku 17. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP) sodišče presodi po uradni dolžnosti takoj po prejemu tožbe, ali je pristojno in v kakšni sestavi je pristojno. Glede na drugi odstavek 17. člena ZPP se pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana.

6. Iz tožničinih tožbenih navedb med drugim izhaja, da so ji bile v postopku individualnega delovnega spora, ki je bil voden pred Delovnim sodiščem v Kopru zoper toženo stranko A. d. o. o., z zamudno sodbo Pd 211/2015 z dne 30. 3. 2016 pravnomočno prisojene določene denarne terjatve iz naslova delovnega razmerja. Ker tožničin bivši delodajalec, družba A. d. o. o., tožnici terjatev iz naslova delovnega razmerja, prisojenih v navedenem individualnem delovnem sporu, ni prostovoljno poravnal, je tožnica zoper delodajalca sprožila postopek izvršbe. Ta izvršilni postopek je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 3206 I 2863/2016 z dne 12. 9. 2017 ustavljen na podlagi 1. točke tretjega odstavka 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007 in nadalj.; ZFPPIPP) zaradi začetka stečajnega postopka nad njenim delodajalcem kot stečajnim dolžnikom.

7. Iz tožbenih navedb nadalje izhaja, da je bil zoper toženca, ki je bil v času trajanja delovnega razmerja tožnice v družbi A. d. o. o. direktor te pravne osebe, začet kazenski postopek. V tem kazenskem postopku je tožnica zoper toženca uveljavljala premoženjskopravni zahtevek. Iz prvega odstavka 100. člena Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 63/1994 in nadalj.; ZKP) izhaja, da je premoženjskopravni zahtevek tisti, ki je nastal zaradi kaznivega dejanja. Toženec je bil v tem kazenskem postopku pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 53/2008 in nadalj.; KZ-1), sodišče pa je tožnico kot oškodovanko na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

8. Iz tega razloga je tožnica pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložila tožbo, v kateri je od toženca vtoževala plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi kaznivega dejanja, in sicer iz naslova različnih denarnih terjatev. Tako je vtoževala odškodnino v višini neto dodatka za delovno dobo, neto nadomestila za neizkoriščen letni dopust, neto razlike v regresu za letni dopust, v višini odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v višini stroškov postopka individualnega delovnega spora pred Delovnim sodiščem v Kopru. Poleg tega je vtoževala tudi odškodnino v višini stroškov izvršilnega postopka, vključno s stroški varščine, ki jih je plačala v izvršilnem postopku in odškodnino v višini stroškov zastopanja, ki so ji nastali v kazenskem postopku, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Predmet spora v tej zadevi je torej plačilo odškodnine, ki jo je tožnica najprej uveljavljala kot premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku, ki je tekel zoper toženca.

10. Po 2. členu ZDSS-1 so delovna sodišča pristojna za odločanje v individualnih in kolektivnih delovnih sporih, socialna sodišča pa v socialnih sporih po določbah tega zakona. 5. člen ZDSS-1 določa stvarno pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih. Iz prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 izhaja, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v naslednjih individualnih delovnih sporih: a) o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja; b) o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki; c) o pravicah in obveznostih iz razmerij med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom; č) v zvezi s postopkom zaposlovanja delavca med delodajalcem in kandidatom; d) o pravicah in obveznostih iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem na podlagi delovnega razmerja; e) o opravljanju del otrok, mlajših od 15 let, vajencev, dijakov in študentov; f) o kadrovski štipendiji med delodajalcem in dijakom ali študentom; g) o volonterskem opravljanju pripravništva; h) za katere tako določa zakon.

11. Spor v zvezi s plačilom odškodnine za škodo, ki jo je toženec kot direktor tožničinega delodajalca povzročil tožnici s kaznivim dejanjem kršitve njenih temeljnih pravic iz delovnega razmerja, ni spor, ki bi ga bilo mogoče uvrstiti med spore, ki so opredeljeni v točki b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Tožnica in toženec namreč nista v razmerju delavca in delodajalca, toženec pa tudi ni pravni naslednik tožničinega delodajalca. Tega spora prav tako ni mogoče uvrstiti med preostale spore, navedene v prvem odstavku 5. člena ZDSS-1. Enako velja tudi za spor o odškodnini glede stroškov, pravnomočno prisojenih v individualnem delovnem sporu, stroškov izvršilnega postopka in stroškov zastopanja v kazenskem postopku. Navedeni spor temelji na odškodninski odgovornosti storilca kaznivega dejanja do oškodovanke (tožnice) za škodo, ki je posledica storjenega kaznivega dejanja, zato za odločanje v tem sporu ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnem delovnem sporu, kot jo določa 5. člen ZDSS-1. 12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima sporna zadeva naravo civilnega premoženjskopravnega spora med dvema fizičnima osebama, za rešitev katerega je glede na prvi odstavek 30. člena ZPP, prvi odstavek 46. člena ZPP in prvi odstavek 47. člena ZPP pristojno Okrajno sodišče v Domžalah.

13. Vrhovno sodišče je o tem sporu o pristojnosti odločilo na podlagi drugega odstavka 25. člena ZPP.

14. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.