Jedro

V obravnavani zadevi je bistveno to, da je bilo ugotovljeno, da je bil javni red zaradi incidenta kršen, kar pa ob upoštevanju načela sorazmernosti zadostuje za ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Odločila je, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni in sicer od 14. 12. 2023 od 13:10 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 14. 3. 2024 do 13:10 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je bil organ tožene stranke dne 14. 12. 2023 s strani varnostne službe Azilnega doma Vič obveščen o kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma. Iz Poročila varnostne službe z dne 14.12. 2023 izhaja, da sta varnostnika ob 7.40 uri na prošnjo uslužbencev Ministrstva za notranje zadeve vstopila v sobo 005, z namenom, da obvestita prosilca A. A., o odhodu iz Azilnega doma, saj bo predan odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. A. A. je pričel ugovarjati in ni želel sodelovati. Varnostnika sta mu večkrat izrekla zahtevo, da se umiri in zbere svoje osebne stvari, kar tudi ni upošteval. Nato sta do varnostnika pristopila prosilca B. B. iz sobe D05, in C. C., prav tako iz sobe D05. Prosilca sta začela vpiti in zmerjati varnostno službo. Na zahtevo varnostne službe, naj se umirita in ne ovirata postopka, se nista odzvala in niti nista upoštevala navodil. Ker prosilec B. B. ob podpori ostalih dveh prosilcev še vedno ni želel sodelovati in je želel zapustiti sobo, sta varnostnika to preprečila na način, da sta mu s telesi zaprla pot in mu glasno ponovila zahtevo, da naj sodeluje. Na zahtevo se je prosilec B. B. odzval tako, da je hotel varnostnika prijeti od zadaj, kar mu je drugi varnostnik preprečil na način, da ga je od strani, z obema rokama potisnil od varnostnika. V tem trenutku je pred varnostnika pristopil prosilec C. C. in ga z obema rokama pričel potiskati. Zaradi tega sta varnostnika bila prisiljena ustaviti postopek, ter sta pričela z odrivanjem vseh treh prosilcev od sebe, saj so vsi trije prosilci večkrat krenili proti varnostnikoma, so vpili in jima grozili. V sobo sta pristopila še dodatna varnostnika z namenom pomoči varnostnikoma, da se prosilce umiri, vendar so kljub temu še vedno nastopali proti varnostnikom. Posledično je prišlo do prerivanja, pri tem pa je varnostnikom uspelo povleči prosilca A. A. iz sobe, na kar sta oba prosilca B. B. in C. C. postala še bolj agresivna. Ker se prosilcev ni dalo umiriti so uporabili sredstva za vklepanje, pri čemer se je prosilec B. B. močno upiral in želel preprečiti vklepanje. Varnostnika sta ga uspela obvladati do te mere, da so mu le nadela lisice, na kar se je prosilec C. C. tudi umiril. Vse tri vpletene prosilce so varnostniki pospremili do čakalnice, kjer so prosilca A. A. izročili policistom, ki so osebju Ministrstva za notranje zadeve nudili pomoč pri predaji, prosilcema C. C. in B. B. pa je bil izrečen ukrep zadržanja do prihoda policije. Pri tem je bil prosilec B. B. do varnostnikov žaljiv in je poudarjal, da mu je vseeno za pravila hišnega reda. O dogodku je bila obveščena policija.

3. Prosilec je bil pred ustnim izrekom omejitve gibanja s strani uradne osebe pristojnega organa seznanjen z dejanji, o katerih je bil pristojni organ obveščen. Pri tem pa je imel prosilec možnosti zjasnitve o dejanju. Tako je uradna oseba prosilca seznanila s poročilom varnostne službe z dne 14. 12. 2023 glede kršitve hišnega reda zaradi žaljivega odnosa do zaposlenih ter oviranja postopka predaje odgovorni državi članici prosilcu A. A. Prosilec je pristojnemu organu pojasnil, da ni nikogar zmerjal. Navaja še, da je spal v sobi, ko pa se je zbudil je slišal neko gnečo in vprašal, zakaj se kregajo. Uradna oseba je prosilca tudi seznanila, da naj bi zagrabil varnostnika. Prosilec navaja, da on nima te pravice. Uradna oseba ga je vprašala, če so ga varnostnik vklenili. Odgovoril je, da so ga in mu tudi poškodovali roko. Na vprašanje uradne osebe, zakaj naj bi ga vklenili, še navaja, da ni ničesar naredil. Prosilec je navedel, da odkar je prišel v azilni dom, ima težave z varnostniki. Prvi dan, ko je prišel v azilni dom, je bil pred ambulanto in ni vedel, kje je, zato je prižgal cigareto. Prišel je varnostnik in vprašal, kdo tukaj kadi in je povedal, da on. Nadalje pove, da ga je varnostnik začel zmerjati z zelo grdimi besedami, in sicer s takimi, da ga je sram ponoviti. Uradna oseba ga je ponovno seznanila z očitanim dogodkom in pozvala, da naj pojasni, kaj se je dogajalo. Tožnik nato ponovno pove, da je spal in je naenkrat zaslišal vpitje. Vstal je in vprašal varnostnike, kaj se dogaja. Varnostnika pa sta ga porinila in napadla tako, da ga je en varnostnik porival, drugi pa mu poskušal zviti roko. Ko so mu dali lisice, pa se je začel upirati in se tudi razburjati. Na vprašanje uradne osebe, ali je bil kdaj žaljiv do varnostnikov, je tožnik odgovoril, da ne. Prav tako na vprašanje, ali ga je obravnavala policija, tožnika odgovori, da, ampak, da ni imel nič s tem dogodkom, s strani policije pa je prejel denarno kazen 400 eur.

4. Po zaključnem razgovoru je uradna oseba tožniku naznanila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi četrte alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ, in sicer zaradi zagotavljanja varstva osebne varnosti, premoženjske varnostni in drugih primerljivih razlogov javnega reda.

5. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na prvi odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da če po določbah tega zakona ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev, lahko pristojni organ odredi ukrepe obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, med drugim tudi zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnostni in drugih primerljivih razlogov javnega reda (4. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Tožena stranka je ocenila, da so izpolnjeni ti pogoji za omejitev gibanja. Tožnik je s svojimi dejanji kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu, ki določa, da morajo imeti nastanjene osebe spoštljiv odnos do pristojnih in drugih oseb ter da je zaradi zagotavljanja varnosti in reda v prostorih azilnega doma prepovedano izražanje rasne, verske, nacionalne, spolne, politične ter druge nestrpnosti, prepovedano je imeti žaljiv in nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev, prepovedano je kršenje nočnega miru in počitka, neupoštevanje navodil in odredb pristojnih oseb in vnašanje ali uživanje alkohola. Tožnik je poznal pravila hišnega reda, ki so mu bila s strani socialne službe predstavljena. Prosilec je s svojim obnašanjem vnašal nemir v življenje v azilnem domu, in ni upošteval navodil odredb pristojnih oseb. Opozorjen je bil na možnost izreka ukrepov omejitve gibanja v primeru nadaljevanja in stopnjevanja kršitve hišnega reda.

6. Po navedbi tožene stranke v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ravnanje tožnika pomeni kršitev javnega reda in miru, poleg tega je s svojim agresivnim ravnanjem do varnostne službe hotel preprečiti predajo druge osebe odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. S svojim ravnanjem je posegel v uradni postopek in ko je ugotovil, da ga ne bo mogel preprečiti, je z ravnanjem prenehal. Tožena stranka še navaja, da dejstva, ki izhajajo iz prosilčeve (torej tožnikove) dokumentacije, kažejo na utemeljen sum, da bi prosilec v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, s kršitvami nadaljeval, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kjer velja enak hišni red, ki ga je kljub opozorilom kršil. Vsa opozorila varnostnikov in celo posredovanje policije, ni imelo nobenega učinka pri tem, da bi se njegovo vedenje kakorkoli izboljšalo. Da v konkretnem primeru izvajanje ukrepa omejitve gibanja na azilni dom za tožnika ne bo učinkovito, izhaja že iz samega ravnanja tožnika, saj bi nadaljeval s svojim neprimernih vedenjem in posledično ukrep omejitve gibanja ne bi dosegel svojega namena.

7. Tožnik v tožbi navaja, da je ukrep omejitve gibanja glede na naravo ukrepa, ki pomeni poseg v človekovo osebno svobodo, torej omejitev temeljne svoboščine, ki jo priznavajo slovenska ustava, Evropska konvencija o človekovih pravicah in Listina EU o temeljnih pravicah, mogoče izreči le takrat, kadar je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno. To med drugim pomeni, da morajo biti za tak poseg v osebno svobodo izkazane ustrezne okoliščine konkretnega primera, ki pa v tem primeru niso bile izkazane. Tožena stranka je omejila gibanje tožniku na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki implementira v nacionalno pravo razlog za pridržanje, določen v členu 8 (3) (e) Recepcijske direktive št. 2013/33/EU - kadar se preprečuje ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Tožnik meni, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz sedme točke drugega odstavka 27. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, saj izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti in predlaga, da naslovno sodišče na podlagi prvega odstavka 64.a člena ZUS-1 v zvezi s tretjo točko prvega odstavka 64. člena tega zakona ugotovi, da je sklep nezakonit. 8. Tožnik v tožbi nadalje navaja, da sam termin v izreku "do prenehanja razlogov" v sklepu ni obrazložen. Ni jasnih meril za presojo glede trajanja omejitve osebne svobode, v kolikem terminskem obdobju naj bi ocena glede tožnikovega izboljšanja vedenja bila podana (po enem tednu, enem mesecu), kdo naj bi jo podal sploh, posameznik ali veččlanski organ in v kakšni sestavi. Ni razvidno niti kateri pristojni organ naj bi o tem, kdaj so razlogi prenehali, na koncu odločeval, ali tožena stranka ali zaposleni v Centru za tujce, niti po katerem postopku. Je že res, navaja tožnik, da je kot skrajno pravno sredstvo možen neposredni nadzor Upravnega sodišča RS, ali so še prisotni utemeljeni razlogi za omejitev osebne svobode, vendar tožnik le meni, da bi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa moralo biti pojasnjeno veliko več; dokazni standardi presoje tožene stranke so prenizki za tak ukrep, ki bi utemeljevali tako skrajni in časovno nedoločen poseg v njegovo osebno svobodo.

9. Po navedbi tožnika prostorske kapacitete Azilnega doma vsekakor zagotavljajo tudi omejitev svobode gibanja, četudi se zdi tožniku tudi to kot "ultima ratio" ukrep omejitve osebne svoboden neprimeren. Izpodbijani sklep naj bi bil izdan izključno s kaznovalnim namenom brez upoštevanja kakršnih koli možnosti alternativnih oblik pridržanja, kot jih določa Recepcijska direktiva.

10. Nadalje tožnik navaja, da bi naj bilo pravno naziranje tožene stranke, glede same uporabe drugega odstavka 82.b člena ZMZ-1 v povezavi z 84. členom ZMZ-1 popolnoma napačno. Tožnik poudarja, da je zakonska dikcija "nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda" nedoločen pravni pojem, katerega mora upravni organ v vsakem individualnem primeru z zadostno mero vsebinsko napolniti. Iz izpodbijanega sklepa slednje sploh ni razvidno. Tožnik trdi, da tovrstna dokazna ocena glede na ustaljeno sodno prakso zagotovo ni metodološko pravilna in ni v skladu z zahtevami iz 214. člena ZUP in kot taka ne omogoča presoje nujnosti in potrebnosti izrečenega ukrepa iz navedenih razlogov. Tožnik meni, da je tožena stranka materialno pravo uporabila nepravilno. Slednje izhaja iz mnogo pravnih odločitev naslovnega sodišča (opr. št. odločb Upravnega sodišča RS navede v opombi tožbe). Tudi Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da lahko sodišče glede na svojo funkcijo zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic v navedeno poseže, če je pri tem upravni organ prestopil mejo dovoljenega, torej predrugačil zakonski okvir razlage takega nedoločnega pojma (npr. Sklep VS RS I Up 59/2019 z dne 9. 10. 2019). Po mnenju oz. navedbi tožnika v tožbi razlaga navedenega nedoločnega pravnega pojma, ki jo je v obravnavani zadevi sprejela tožena stranka presega možne okvire razlage, ki jo dopuščajo ustaljene metode razlage prava. Iz same obrazložitve že izpodbijanega sklepa po mnenju tožnika ni razvidno, ali je tožena stranka zatrjevane kršitve opredelila kot hujše ali lažje v smislu 82.a člena ZMZ-1. Šele, če bi v primeru, ko bi bila z navedbo zakonske določbe jasno opredeljena teža tožniku očitanih mu kršitev, bi bila tudi možna presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa z vidika 82.b člena ZMZ-1. 11. Glede uporabe 82.a člena ZMZ-1 navaja, da skladno z njegovim drugim odstavkom lahko osebo, ko gre za težje kršitve iz tretje, devete in dvanajste alineje tretjega odstavka 82.a člena ZMZ-1 pristojni organ namesti za največ tri dni v posebno ločeno sobo v sprejemnih prostorih azilnega doma (in ne le zaradi vinjenosti ali uporabe prepovedanih drog), pri čemer se tudi morajo upoštevati individualne okoliščine in sorazmernost same kršitve in odrejenega ukrepa. Odreditev pridržanja mora biti potrebna zaradi doseganja ustreznih ciljev glede na okoliščine konkretne zadeve. Tudi, če je v konkretnem primeru podan določen razlog za pridržanje, mora biti pridržanje prosilca v konkretni zadevi tudi nujno potrebno, razumno in sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja. Tožnik meni, da temu ni bilo tako.

12. Tožnik tudi meni, da je pravica do izjave oz. kontradiktornosti postopka, neposreden in bistven izraz pravice do enakega varstva pravic subjektov v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen slovenske ustave. V kontradiktornem postopku mora biti vsaki stranki (sploh pa stranki, katera je v šibkejšem položaju) omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna stališča ter, da se opredeli do navedb nasprotne stranke in, da aktivno sodeluje v samem dokaznem postopku (s postavljanjem vprašanj pričam ipd.). Tožnik trdi, da v upravnem postopku ni imel možnosti, da bi se izrekel o uradnem zaznamku varnostne službe z dne 14. 12. 2023. Z vsemi štirimi varnostniki (in ostalimi prisotnimi) se ni mogel soočiti v zvezi z očitanem mu dogodku, kar je tudi v nasprotju z Zakonom o upravnem postopku, ki seveda ustavnopravno pravico posamezniku zagotavlja.

13. Tožnik tudi meni, da so mu bila pri samem zaslišanju postavljena "sugestivna" vprašanja, ki so nedopustna tudi v upravnem postopku in sicer s tem, da je tožena stranka vprašanja postavljala v obliki trditev, da so dejstva že ugotovljena (na podlagi uradnega zaznamka varnostne službe) in ga je, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, le "seznanila" s tem in naj se o tem "izjasni". To niso bila dopustna vprašanja, niti vprašanja v bistvu niso bila Pred samim ustnim izrekom omejitve gibanje je nujno izvesti ugotovitveni postopek, ki se v zadevnem primeru ni izvedel. Tožena stranka se je že vnaprej odločila, da bo tožniku odredila omejitev gibanja in se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa niti ni opredelila do njegovih izjav. Tovrsten postopek je nezakonit in meji celo na avtoritarno ravnanje organa moči v odnosu do posameznika, ki je v podrejenem položaju.

14. Tožnik navaja, da je razumljivo, da je zahtevana ob tovrstnih incidentih (in vedno) ničelna mera tolerance do kakršnihkoli nasilnih ravnanj. Zatrjuje, da ni nasilna oseba, vedenjski vzorec bivanja v RS ne kaže na slednje (v dokazno presojo je predložil mnenje Slovenske filantropije glede njegovega trimesečnega sodelovanja z njimi kot tudi ostalimi prosilci v AD - Priloga 1). V svojem življenju ni bil nikoli vklenjen, ne kaznovan, tudi ne subjekt kakršnihkoli tako prekrškov kot kaznivih dejanj v RS ali kje drugje. Trdi, da v času bivanja v azilnem domu ni bil nikoli žaljiv do nobenega; ne sostanovalcev, ne uslužbencev ali varnostne službe. Ni izražal nobeno rasno, versko, nacionalno, spolno, politično nestrpnost do kogarkoli; ve, da to ni njegov dom in spoštuje pravila bivanja v AD. Zanika, da bi bil fizično nasilen do dotičnih varnostnikov dne 14. 12. 2023 v jutranjih urah.

15. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo ureditvene začasne odredbe, v kateri predlaga, naj sodišče odredi, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Ureditveno začasno odredbo je treba izdati iz razloga, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo, oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi (ni potrebe po dokazovanju težko popravljive škode), sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, nezakonit odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim dnem le še povečevala, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od "verjetnosti", sama "potrebnost" začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo.

16. Po zatrjevanju tožnika, preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite, če je oseba pridržana nezakonito. Tožnik se v Centru za tujce zelo slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode. Slovenska ureditev dopušča možnost pritožbe tudi v primeru, če bi Upravno sodišče RS spremenilo odločitev tožene stranke in torej taka sodba še ni pravnomočna. Tožniku je z odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode, kar predstavlja nepopravljivo škodo že samo po sebi. Ker nezakonit odvzem prostosti že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od "verjetnosti". Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja pa odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni.

17. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da prereka vse navedbe tožnika v tožbi. Meni, da je tožba neutemeljena, sklep tožene stranke pa utemeljen in pravno pravilen in vztraja pri njem.

18. Sodišče je na glavni obravnavi dne 28. 12. 2023 vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa, ter v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri tem, kar je navedel v tožbi. Zanikal je, da bi naj na kraj incidenta prišla policija, potrdil pa je, da je zaradi incidenta opravil razgovor s policistko in dobil denarno globo. Glede samega incidenta je navedel, so varnostniki vdrli in prišli v notranjost prostorov. Poklicali so 3 imena, med njimi njegovega brata, ki je tukaj (pokazal je na osebo moškega spola v delu sodne dvorane, ki je namenjen javnosti) in rekli, naj gre z njimi. Vprašal je varnostnika, kaj se dogaja, ta bi ga naj ignoriral. Večkrat mu postavil to vprašanje. Povedal je varnostniku, da se gre za njegovega brata in da ga zanima, kaj je naredil. Varnostnik mu je ukazal, naj zapustil sobo, temu sem se upiral. Drug varnostnik ga je prijel od zadaj in ga je hotel pritisniti k tlom. V glavnem so bili nasilni do njega (tožnika). Na vsak način sta ga hotela spraviti na tla. Ker se je upiral, so mu hoteli nadeti lisice. Temu se je upiral. Ponovil je, da se je na vsak način temu, da bi mu nadeli lisice, upiral, oni so mu pa hoteli nadeti lisice. Povedal jim je, da ni naredil nobenega kaznivega dejanja, da bi mi to naredili. Nato je navedel, da se je usedel na tla in ponudil roke varnostnikom. Prepeljali so ga v sobo za zaslišanje blizu uprave azilnega doma. Tja je prišla policistka, ki je zahtevala, da ji izroči svoj telefon, in telefon brata, da ju pregleda. Po pregledu telefonskih naprav, jih je vrnila. Kasneje so pripeljali še brata v isto sobo. V tej sobi je bil vklenjen. Zatem je prišel varnostnik, ki mu je dal račun za za globo v višini 400 eur, zanj in za brata. Takrat so mu odstranili lisice in odredili, da zapusti sobo in naj gre v svojo sobo. Ni se upiral, vzel je nalog za plačilo in odšel v svojo sobo. Na izrecno vprašanje sodišča, kako je sploh komuniciral z varnostniki in policistko, je pojasnil, da v angleškem jeziku, ki ga sicer govori bolj na osnovni ravni.

19. Na izrecno vprašanje sodišča je tožnik potrdil, da je imel že večkrat težave z varnostniki. To je sicer pojasnil z navedbo, da ima soba, v kateri se je nahajal, "slab glas". Kdorkoli je tam nastanjen, bi naj dobil "slab glas".

20. Glede vprašanja sodišča, zakaj meni, da je izrečeni ukrep pretiran, je odgovoril, da se je upiral temu, da bi deportirali njegovega brata in je bil ovira za njegovo prisilno odstranitev. Navaja še, da ve, da je naredil prekršek proti hišnemu redu.

21. Glede same nastanitve v centru za tujce je navedel, da nima osebne svobode, da pa je hrana in higiena v redu. V zaključni besedi je še poudaril, da želi na prostost. K točki I izreka:

22. Tožba ni utemeljena.

23. Tožena stranka se v izpodbijanem sklepu pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave, kadar se preprečuje ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Glede izpolnjenosti navedenega zakonskega razloga za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce se sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v pretežnem delu sklicuje na utemeljitev sklepa tožene stranke in zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik s svojimi dejanji kršil Uredbo o hišnem redu in da je poznal pravila hišnega reda. Navsezadnje je sam tožnik na glavni obravnavi navedel, da se zaveda dejstva kršitve hišnega reda. Prav tako je pravilno ocenila, da če mu gibanje ne bi bilo omejeno, bi lahko s kršitvami nadaljeval, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih. Iz same izpovedbe tožnika na glavni obravnavi izhaja, da bi naj že predhodno imel težave z varnostniki v azilnem domu, prav tako je neposredno priznal, da je želel preprečiti odstranitev in posledično deportacijo brata. Ob dejstvu, da je njegov brat še zmeraj prisoten (navsezadnje je bil prisoten na sami glavni obravnavi) je tožena stranka utemeljeno ugotovila, da bi lahko nadaljeval s kršitvami hišnega reda.

24. Sodišče ugotavlja, da tudi iz zaslišanja tožnika na glavni obravnavi izhaja, da je dne 14.12.2023 imel nasilen incident z varnostniki v Azilnem domu Vič in sicer zaradi, kot je sam navedel, poskusa preprečitve odstranitve brata iz sobe. Iz zapisnika o dogodku, ki so ga sestavili varnostniki, sicer izhaja, da so odstranjevali trejo osebo iz iste sobe, kar pa ne spremeni dejstva, da se je upiral varnostnikom pri opravi uradnega dejanja. Da se je upiral navodilom varnostnikov na način, da se ni hotel vrniti v sobo, je tudi potrdil. Način odvijanja navedenega incidenta dne 14. 12. 2023 izhaja tudi iz poročila o dogodku, ki ga je tožena stranka priložila izpodbijanemu sklepu, kot tudi iz zapisnika, ki ga je istega dne 14. 12. 2023 o razgovoru s tožnikom, pred izdajo izpodbijanega sklepa, opravila uradna oseba tožene stranke in ki potrjuje spor z varnostniki na način, da je očitno on pristopil k varnostnikom in ne obratno. Navsezadnje je na glavni obravnavi potrdil, da se je postavil med brata in varnostnika.

25. Tožnik v tožbi smiselno navaja tudi, da naj bi mu bilo kršeno načelo zaslišanja stranke v upravnem postopku, in, da bi naj bil deležen sugestivnih vprašanj v postopku. Sodišče po vpogledu v zapisnik o razgovoru ni ugotovilo, da bi naj uradna oseba tožene stranke postavljala sugestivna vprašanja. Razgovor je bil opravljen ob prisotnosti tolmača za arabski jezik, ki je tudi materni jezik tožnika in je torej tožnik lahko razumel postavljena vprašanja. Vprašanja uradne osebe so po oceni sodišča konkretna in nedvoumna, odgovori tožnika pa dejansko potrjujejo incident tudi v delu, ki ga je svojem poročilu o dogodku pripravila varnostna služba oz. varnostniki. Sodišče še ugotavlja, da je iz zapisnika o zaslišanju tožnika z dne 14. 12. 2023 razvidno, da je imel ob koncu razgovora možnost podati svoje stališče v zvezi z omejitvijo gibanja na Center za tujce, pri čemer ga je zgolj zanimalo, ali gre za center za odstranitev, nakar mu je uradna oseba pojasnila, da gre omejitev gibanja za tri mesece (str. 2 zapisnika).

26. Tožnik očita toženi stranki tudi to, da je sklep pomanjkljivo obrazložen, ker ni mogoča presoja nujnosti in potrebnosti izrečenega ukrepa. Sodišče se sicer strinja z navedbo, da mora biti pridržanje prosilca nujno potrebno, razumno in sorazmerno, vendar pa meni, da je izpodbijani sklep v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu obrazložila, da je tožnik kršil prepoved hišnega reda, ki prepoveduje imeti žaljiv in nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev, prepovedano je kršenje nočnega miru in počitka, neupoštevanje navodil in odredb pristojnih oseb in vnašanje ali uživanje alkohola,da tožnik vnaša nemir do sostanovalcev in je tudi preverjala, in se je tudi opredelila, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območje azilnega doma, primeren. Nadalje je v zvezi s tem navedla, da če mu ne bi bilo gibanje omejeno na tak način, kot je določeno s sklepom, bi s kršitvami nadaljeval, ker bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kjer velja enak hišni red, ki ga je kršil z nasilnim vedenjem, usmerjenim v preprečitev uradnega dejanja. Izpodbijani sklep je v tem delu dovolj obrazložen in je v skladu z določili 214. člena ZUP, ki določa, kakšna mora biti obrazložitev upravnega akta. Sodišče nadalje v zvezi s tem tudi meni, da je treba upoštevati tudi težo kršitve, ki je bila sicer po ugotovitvah sodišča le ena, vendar ugotovljeno dejansko stanje (tudi zaslišanje tožnika) potrjuje, da je bilo ravnanje tožnika usmerjeno v preprečitev uradnega dejanja - odstranitev osebe iz azilnega doma.

27. Nadalje je v tožbi navedeno, da iz upravnega akta ni razvidno, katere kršitve tožnika so lažje ali težje v smislu 82.a člena ZMZ-1. V zvezi s tem tožnik v tožbi navaja, da je šele v primeru, ko je jasno opredeljena teža domnevne kršitve, možna presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa z vidika 82.b člena ZMZ-1. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da sicer v sklepu ni navedeno, ali je bila kršitev lažja ali težja v smislu 82.a člena ZMZ-1, vendar pa je iz opisa kršitev, kot so določene v drugem in tretjem odstavka 82.a člena ZMZ-1 razvidno, da je taka kršitev lahko samo težja, saj je v zadnji alineji tretjega odstavka 82.a člena ZMZ-1 navedeno, da se kot težja kršitev šteje kršenje javnega reda in miru, v 2. alineji pa je kot težja kršitev navedena nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev, medtem ko drugi odstavek 82.a člena ZMZ-1 tovrstnih kršitve ne navaja kot lažje. Ne glede na navedeno pa to v obravnavani zadevi sploh ni bistveno, saj tožena stranka svojega ukrepa ni izdala na podlagi 82.b člena ZMZ-1, ampak na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Gre za različni pravni podlagi in tudi ukrepi na eni ali drugi pravni podlagi so povsem različni. 82. b člen ZMZ-1 določa ukrepe, ki so povezani s kršitvijo pravil bivanja v azilnem domu, pri čemer so možni ukrepi ustno opozorilo, nastanitev v posebni sobi ali pa preselitev na drugo nastanitveno lokacijo (slednji ukrep ne pomeni omejitve gibanja, ampak zgolj to, da se prosilca premesti iz azilnega doma v katero od njegovih izpostav ali obratno). Ukrepi po 84. členu ZMZ-1 pa so drugačni, po tem določilu se omeji gibanje na območje azilnega doma ali v prostore Centra za tujce za daljše obdobje (tri mesece z možnostjo podaljšanja z en mesec). Tudi postopek odreditve posameznega ukrepa je na teh dveh pravnih podlagah povsem različen. V skladu s četrtim odstavkom 82.b člena ZMZ-1 se izda za dva izmed ukrepov pisna odločba, zoper katero je mogoč ugovor v treh dneh od njene vročitve, 84. člen ZMZ-1 pa takega postopka z ugovorom ne določa. Tudi razlogi, zaradi katerih se sprejme ukrep po 82.b členu ali po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 so drugačni, identičen je edino razlog kršitve javnega reda in miru. Vendar je pri ukrepanju v smislu 82.a in 82.b člena ZMZ-1 mišljena kršitev javnega reda in miru izključno v povezavi z bivanjem v azilnem domu, po 4. alineji prvega odstavka 84. člena pa je mišljena kršitev javnega reda na splošno, torej tako izven azilnega doma kot znotraj njega. Poleg tega 4. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 nikjer ne odkazuje na uporabo določil 82.a in 82.b člena ZMZ-1, kar pomeni, da gre pri določilu 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za povsem samostojno pravno podlago za omejitev gibanja, ki ni povezana s predhodnim ugotavljanjem, za kakšno kršitev bivanja v azilnem domu naj bi šlo glede na določilo 82.a člena ZMZ-1. Po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je namreč možno omejiti gibanje ne zgolj zaradi razlogov javnega reda, ampak tudi zaradi preprečitve ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije, kar pa ni povezano s kršitvijo pravil bivanja v azilnem domu. V obravnavani zadevi je bistveno to, da je bilo ugotovljeno, da je bil javni red zaradi incidenta kršen, kar pa ob upoštevanju načela sorazmernosti zadostuje za ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce.

28. Glede na vse navedeno je izpodbijani sklep pravilen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

29. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

30. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

31. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, da se v Centru za tujce slabo počuti in da s težavo prenaša omejitev osebne svobode in da omejitev osebne svobode predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi, ki se z vsakim dnem le še povečuje. Tako zatrjevana škoda je po presoji sodišča zgolj na splošno opredeljena. Navedba tožnika o slabem počutju je relativizirina tudi z njegovo navedbo na zaslišanju na glavni obravnavi, v kateri se je pozitivno opredelil do hrane in higiene v Centru za tujce, kar mu je očitno celo všeč. Zgolj navedba o tem, da je tožniku poseženo v osebno svobodo in se slabo počuti, pa v ničemer ne odstopa od običajnih pripomb pridržanih prosilcev za mednarodno zaščito. Ker težko popravljiva škoda po presoji sodišča ni izkazana, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Če bi sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe ob hkratni zavrnitvi tožbe, bi bila taka sodna odločba sama s seboj v nasprotju, saj ne more sodišče hkrati potrditi utemeljenosti sklepa o omejitvi gibanja in obenem odločiti, da se omejitev gibanja preneha izvajati.