Jedro

Primerna denarna odškodnina.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da se prisodi odškodnina v višini 1.000,00 EUR.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 109,33 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka.

V preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 78,96 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prisodilo tožniku odškodnino zaradi kršenja človekovih pravic, pravice do učinkovitega pravnega sredstva in do sojenja v razumnem roku, oz. brez nepotrebnega odlašanja iz 23. čl. Ustave Republike Slovenije, v višini 315,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2008 dalje. Kar pa je tožnik zahteval več (2.085,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je sodišče zavrnilo. O stroških postopka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki 82,80 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri odločitvi o primerni višini odškodnine je upoštevalo, da je tožnik 15.7.2003 vložil pri Okrožnem sodišču v Celju tožbo, s katero je zahteval odškodnino za negmotno škodo, ki jo je utrpel v delovni nezgodi, ko je pri delu v kuhinji skupaj s sodelavcem prenašal velik lonec vroče juhe, pri tem mu je spodrsnilo zaradi mokrih in spolzkih tal tako, da je padel, juha pa ga je opekla po desni roki in obeh nogah. Postopek je pri sodišču tekel vse do 6. 10. 2008, ko sta se stranki poravnali in je bila tožniku izplačana odškodnina v višini 7.200,00 EUR. Sodišče je ugotovilo, da ni šlo za zapleteno zadevo, da tudi dokazni postopek ni bil zapleten, da je bila izdana 14. 11. 2007 vmesna sodba, ki je postala pravnomočna in da sta se stranki nato 6. 10. 2008 poravnali. Tožnik je tekom pravdnega postopka vložil nadzorstveno pritožbo. Sodišče je zaključilo, da je bil pri sojenju prekoračen razumni rok in da zadeva za tožnika ni bila neznatnega pomena, tožnik pa v času teka sodnega postopka ni imel na voljo učinkovitih pravnih sredstev za njegovo pospešitev. Temelj odškodninske odgovornosti države ni bil sporen, o višini pa je sodišče prve stopnje navedlo, da je glede na dosedanjo prakso ESČP primerna odškodnina 315,00 EUR, pri tem pa je izhajalo iz osnovne odškodnine v višini 700,00 EUR, ki jo je znižalo za 45 %. Tožeči stranki je priznalo tudi plačilo obresti od 30. 12. 2008 dalje v skladu z II. odst. 299. čl. OZ, od poteka 15 dnevnega roka od dneva, ko je tožena stranka sprejela odškodninski zahtevek. O stroških postopka pa je odločilo glede na uspeh ene in druge stranke.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču očita, da je izhajalo iz napačne predpostavke, da je treba določeno odškodnino znižati za 45 % in je pri tem napačno uporabilo materialno pravo. V tem delu sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka ker sodba ni obrazložena. Odmerjena odškodnina je prenizka, sodišče pa bi moralo zahtevku v celoti ugoditi. Tudi v slovenski praksi obstajajo sodni judikati, kjer je bila prisojena v podobnih primerih odškodnina, prisojena pa je bila v veliko višjem znesku. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se mu prisodi še nadaljnja odškodnina v višini 2.085,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka v višini 225,60 EUR (nagrada za postopek, materialni stroški, 20 % DDV od 188,00 EUR).

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Po Zakonu o varstvu pravice do sojenje brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) je v 16. čl. določeno, da se izplača denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, povzročeno zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in da Republika Slovenija objektivno odgovarja za povzročeno škodo. V II. odst. tega člena je določeno, da se denarna odškodnina za posamezno zadevo iz II. odst. I. odst. 19. čl. tega zakona prizna v znesku od 300,00 EUR do 5.000,00 EUR. III. odst. pa določa, da se pri določitvi višine odškodnine upoštevajo merila iz 4. čl. tega zakona, zlasti pa zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje same stranke in pomen zadeve za stranko. VI. odst. 20. člena, ki ureja postopek pred sodiščem in pristojnost pa določa, da se v postopku pred sodiščem ne glede na vrsto ali višino zahtevka uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku o sporu majhne vrednosti.

Pritožnik v pritožbi uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa iz tega pritožbenega razloga, v skladu z določbo I. odst. 458. čl. ZPP sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče izpodbijati. Ker se uporabljajo pravila, ki veljajo za postopek v sporih majhne vrednosti, v skladu z navedeno določbo ta pritožbeni razlog ni dovoljen. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo le ali sta podana ostala dva pritožbena razloga, bistvena kršitev določb postopka in napačna uporaba materialnega prava.

Pritožnik očita sodišču, da ni dovolj utemeljilo odločitve o tem, zakaj je zmanjševalo odškodnino za 45 % ter da ta zaključek ni obrazložen, s čemer uveljavlja pritožbeni razlog iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Pritožba v tem delu ni utemeljena. Ni res, da sodišče ni obrazložilo takšnega znižanja, saj je na strani 9 sodbe povedalo, po katerih kriterijih je presojalo razumnost reparacije. Je pa napačno uporabilo materialno pravo, določbo 16. čl. ZVPSBNO, po kateri se odškodnina presoja v razponu od 300,00 EUR do 5.000,00 EUR. V tem razponu je sodišče dolžno odločati o odškodnini in pri tem upoštevati kriterije iz III. odst. 16. člena, zato je ravnanje sodišča, ko je najprej določilo odškodnino in jo nato zmanjšalo za 45 % v nasprotju z določbo 16. čl. navedenega zakona. Gre za napačno uporabo materialnega prava. Iz tega razloga je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožniku prizna višja odškodnina, ki je po mnenju pritožbenega sodišča primerna v višini 1.000,00 EUR.

Iz dejanskega stanja, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je postopek v tej zadevi tekel od 15. 7. 2003, ko je bila vložena tožba, prvi narok je bil razpisan 14. 11. 2007, torej v času štirih let in štirih mesecev, na tem naroku je bila zaslišana le ena priča, glavna obravnava pa je bila takrat zaključena in je sodišče izdalo vmesno sodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je postopek tekel na več stopnjah, saj je bila najprej izdana vmesna sodba, zoper vmesno sodbo se je stranka pritožila in je pritožbo obravnavalo pritožbeno sodišče, nato pa je bila zadeva ponovno pri sodišču prve stopnje, kjer se je odločalo še o višini zahtevka in kjer je bilo odločeno s poravnavo 6. 10. 2008. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je postopek tekel predolgo, še posebno, ker je tudi ugotovilo, da zadeva ni bila niti obširna niti zapletena, razen tega pa je tudi pravilno zaključilo, da je odškodnina iz delovne nezgode, predstavljala za tožnika pomembno zadevo oziroma, da zadeva ni bila neznatnega pomena. Ob upoštevanju sodne prakse za podobne primere je po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina za takšno kršitev 1.000,00 EUR, zato je bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje spremeniti kot izhaja iz izreka sodbe.

Pritožbeno sodišče je po sodišču prve stopnje določeno odškodnino zvišalo, zato je moralo spremeniti tudi izrek o stroških postopka, saj je tožeča stranka uspela z 52,56 %. Tako je pritožbeno sodišče ob upoštevanju stroškov, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje in ki se pritožbeno ne izpodbijajo in ob upoštevanju uspeha, na novo odločilo o stroških postopka, kot izhaja iz izreka sodbe. Pritožbeni uspeh tožeče stranke je bil 35 %, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi sorazmeren del stroškov, ki jih je sodišče odmerilo po stroškovniku tožeče stranke za nagrado za postopek, materialne stroške in za davek na dodano vrednost.