Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta svoje stališče o nepotrebnosti izvedbe predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke zadovoljivo pojasnili. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi to, da tožnik razen izvida z dne 19. 9. 2005, ki pa se ne nanaša na njegovo zdravstveno stanje v obdobju pred dokončnostjo izpodbijane odločbe in kot tak v predmetnem postopku nima dokazne vrednosti, ni predložil nobene medicinske dokumentacije, ki bi izkazovala drugačno zdravstveno stanje, kot sta ga ugotovili invalidski komisiji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. 566-413/98-02 z dne 14. 2. 2005 in št. 02063-20-205/4 z dne 24. 5. 2005, da se ugotovi, da je tožnik upravičen do priznanja statusa invalida po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb ter do nadomestila za invalidnost in dodatka za tujo nego in pomoč, kar mu je tožena stranka dolžna priznati in izplačati pripadajoče zneske od 14. 2. 2005 dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navajal je, da več dokazov kaže na to, da bi bil lahko tožbeni zahtevek utemeljen, zato bi moralo sodišče v skladu z določbo 243. člena ZPP izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke. Po mnenju tožnika sodišče ne more samo presojati njegovega zdravstvenega stanja. V zadevi gre za vprašanje pravnega standarda duševno prizadete osebe, s katerim se sodišče ukvarja v okviru pravilne uporabe materialnega prava, vendar pa je potrebno, ker gre za strokovno vprašanje, potrebna dejstva najprej ugotoviti s pomočjo izvedenca medicinske stroke, šele potem sodišče lahko sklepa o (ne)obstoju pravnega standarda. Slednje prav tako velja za vprašanje težje duševne prizadetosti in zmožnosti za samostojno življenje in delo. Tožnik je vztrajal, da je izpodbijana odločitev posledica neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ki je sodišče tudi ni razumno argumentiralo, kar predstavlja ne le absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, pač pa tudi kršitev 22. člena Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic. Navajal je tudi, da izvid z dne 19. 9. 2005 ne predstavlja nedovoljene pritožbene novote, saj je bil predložen že v postopku na prvi stopnji in v zvezi z že do tedaj navajanimi dejstvi, v povezavi z ostalimi dokazi pa kaže na to, da je stanje pri tožniku enako že od leta 1999. Tožnik o tem dokazu posebnih navedb ni podal, saj je menil, da z njim dokazuje že podane navedbe, v kolikor pa je bilo sodišče mnenja, da ni navedel, katero dejstvo s tem dokazom dokazuje, pa bi ga moralo opozoriti na manjkajoče navedbe. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi iz izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 26/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi 3. odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka se nanaša na postopanje sodišča prve stopnje, ki ni ugodilo tožnikovemu predlogu za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke in smiselno tudi na odločitev pritožbenega sodišča, ki je tožnikovo pritožbo zoper takšno ravnanje zavrnilo kot neutemeljeno. V kolikor bi bile te kršitve dejansko tudi podane, bi lahko predstavljale relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP (v zvezi z 243. členom ZPP) v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki jih je tožnik uveljavljal tudi v pritožbi. Če bi bile njegove pritožbene navedbe utemeljene, sodišče druge stopnje pa kršitev ne bi odpravilo, bi namreč s tem samo zagrešilo te kršitve, kar bi predstavljalo upošteven revizijski razlog po 2. točki 1. odstavka 370. člena ZPP.

O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP) in sicer tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (1. odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere pa misli, da niso pomembni za odločbo, pa zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (2. odstavek 287. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga samo po sebi ne predstavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, na katerega se sklicuje tožnik. Navedeno ustavno jamstvo stranki namreč ne zagotavlja pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti (1).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje svoje stališče o nepotrebnosti izvedbe predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke zadovoljivo pojasnili. Pri tem sta izhajali iz zdravstvene in druge dokumentacije v spisu, mnenj invalidskih komisij prve in druge stopnje ter zaslišanja tožnika na glavni obravnavi. Zavrnitev predlaganega dokaza temelji zlasti na tem, da je bil tožnik pred invalidsko komisijo prve stopnje osebno pregledan, da sta bili invalidski komisiji glede na zdravstvene težave tožnika ustrezno sestavljeni, in da sta mnenji invalidskih komisij skladni z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo. Pri tem je sodišče prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke pravilno upoštevalo tudi to, da tožnik razen izvida z dne 19. 9. 2005, ki pa se, kot pravilno ugotavljata že sodišči prve in druge stopnje, ne nanaša na tožnikovo zdravstveno stanje v obdobju pred dokončnostjo izpodbijane odločbe in kot tak v predmetnem postopku nima dokazne vrednosti, ni predložil nobene medicinske dokumentacije, ki bi izkazovala drugačno zdravstveno stanje, kot sta ga ugotovili invalidski komisiji. Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke, oziroma sodišče druge stopnje s tem, ko ni sledilo pritožbenim navedbam v tej smeri, ni kršilo določbe 243. člena ZPP. Nobenega dvoma ni, da je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena (3. odstavek 224. člena ZPP), vendar pa se v obravnavani zadevi podatki oziroma mnenja invalidskih komisij niso razhajali z ostalimi medicinskimi izvidi, zato je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zavrnilo dodatni dokazni predlog tožnika in se je lahko oprlo tudi na izvide in mnenja invalidskih komisij. S tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi predstavljajo določbe Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (ZDVDTP - Uradni list SRS, št. 41/1983), s katerim se urejajo oblike družbenega varstva zmerno, težje in težko duševno ter najtežje telesno prizadetih oseb, ki se ne morejo usposobiti za samostojno življenje in delo (v nadaljnjem besedilu: invalidi) in pri katerih je ugotovljeno, da je prizadetost nastala v otroški oziroma mladostni dobi do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma v času rednega šolanja, vendar najdlje do dopolnjenega 26. leta starosti. Kot obliki družbenega varstva sta po navedenem zakonu predvideni tudi pravica do nadomestila za invalidnost ter pravica do dodatka za tujo nego in pomoč, do katere pa je poleg nadomestila za invalidnost upravičen invalid, ki mu je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega in ki takega dodatka ne prejema že po kakšnem drugem predpisu.

Iz dokaznih zaključkov sodišča prve in druge stopnje izhaja, da je pri tožniku po prebolelem meningoencefalitisu podana desnostranska spastična hemipareza; vidne so obsežne trofične spremembe v levi možganski hemisferi, levi stranski ventrikel je močno razširjen in sega skoraj do kalote, izražena je trofija desne cerebralne hemisfere. Iz dokaznih zaključkov nadalje izhaja, da je tožnik končal srednjo šolo in se je nato kot študent s posebnimi potrebami vpisal na Fakulteto za socialno delo. Študira, čeprav se uči z veliko težavo. Njegovo sporazumevanje je kljub prizadetemu govoru sicer funkcionalno, razumevanje pa primerno. Njegova desnica je afunkcionalna (s prsti in v zapestju gibov ne napravi, gibe pa napravi v komolcu in v ramenu) in služi le za fiksacijo predmetov, kljub temu pa je v osnovnih dnevnih aktivnostih samostojen (oblačenje, slačenje, obuvanje, gibanje v stanovanju in zunaj njega, skrb za osebno higieno). Sam tudi opravlja fiziološke potrebe, in čeprav je gibalno oviran hodi samostojno in lahko prehodi tudi daljše razdalje, pri čemer je bolj nestabilen pri hoji po neravnem terenu ali navzdol. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča prve in druge stopnje, da so pri tožniku sicer podane določene zdravstvene težave in lažje umske motnje, vendar pa te niso takšne narave, da bi tožnika onesposobile za samostojno življenje in delo oz. da bi ta pri opravljanju večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb neogibno stalno potreboval pomoč in postrežbo drugega. Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-794/05 z dne 11. 8. 2005.