Jedro

1. Priložene listine ne morejo biti podlaga za predlagani vpis že iz razloga, ker dovoljuje pogodbena stranka vpis druge pravice, kot jo je s pogodbo prenesla na predlagatelja.

2. Ustavni zakon za izvedbo Ustave Republike Slovenije je treba razlagati v povezavi z ustavo in zato se možnost pridobitve lastninske pravice tujih držav na nepremičninah lahko nanaša le na stavbe, ne pa tudi na zemljišča.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba predlagatelja zavrne ter se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za vpis lastninske pravice predlagatelja Republike Madžarske pri vl.št. 1620, na podlagi kupnih pogodb z dne 19.5.1993 in 9.6.1993 ter izjave z dne 18.6.1993. Pritožbi predlagatelja proti sklepu sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlagani vpis dovolilo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložil Javni tožilec Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve pravnih pravil zemljiškoknjižnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče sklep sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da sodišče druge stopnje, ki je dovolilo vpis lastninske pravice, ni upoštevalo določb 26. in 104. paragrafa bivšega Zakona o zemljiških knjigah, saj priložene listine ne vsebujejo veljavnega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice in zato zahtevek za vknjižbo nima podlage v pogodbi. S pogodbo z dne 9.6.1993 je bilo oddano zemljišče v uporabo za gradnjo objekta, zemljiškoknjižna klavzula pa dovoljuje več, kot je bil predmet pogodbe. Nadalje sodišče druge stopnje ni upoštevalo določb 83.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih v zvezi s 1.odst. 4.čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in 4.čl. Zakona o prometu z nepremičninami, ki ne dovoljujejo pridobitve lastninske pravice tujih držav na zemljiščih v družbeni lastnini. Določba 2.odst. 9.čl. Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije je bila napačno uporabljena, saj pomeni , da lahko tuje države pridobivajo lastninsko pravico na nepremičninah le v okviru veljavnih zakonov.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pritrditi je treba zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče druge stopnje s tem, da je ugodilo predlogu za vpis lastninske pravice na predlagatelja, kršilo določbe pravnih pravil zemljiškoknjižnega postopka. Po 26. paragrafu Zakona o zemljiških knjigah morajo listine, kadar gre za pridobitev stvarne pravice, vsebovati veljavni pravni naslov. Sodišče sme vpis dovoliti samo takrat, če je vsebina listin taka, da je predlog utemeljen (104. paragraf). Predlog za vpis lastninske pravice na R. Madžarsko je bil podan na podlagi kupne pogodbe z Občino z dne 9.6.1993. Po tej pogodbi je Občina, ki je bila imetnik pravice uporabe na parc.št. 943/1, pašnik v izmeri 922 m2 na podlagi pogodbe o prenosu pravice uporabe na zemljišču z dne 19.5.1993, oddala investitorju urejeno stavbno zemljišče v uporabo za gradnjo objekta za Veleposlaništvo. V tč. 6 pogodbe je Občina dovolila, da se zemljišče odpiše od dosedanjega vložka, vknjiži v nov vložek iste k.o. in tam vknjiži lastninska pravica za R. Madžarsko. Tako dovoljenje za vpis je bilo podano tudi z izjavo z dne 18.6.1993. Priložene listine ne morejo biti podlaga za predlagani vpis že iz razloga, ker dovoljuje Občina vpis druge pravice, kot jo je s pogodbo prenesla na predlagatelja. Na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini je imela občina le pravico uporabe, s katero je razpolagala po 46.čl. Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur.l. SRS, št. 18/84 in 33/89).

Uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava se nanaša na možnost tuje države za pridobivanje lastninske pravice na stavbnem zemljišču. Po 68.čl. Ustave Republike Slovenije lahko tujci pridobivajo lastninsko pravico na nepremičninah pod pogoji, ki jih določa zakon. Na zemljiščih tujci ne morejo pridobiti lastninske pravice, razen z dedovanjem ob pogoju vzajemnosti. Določbe o pridobivanju lastninske pravice tujcev na nepremičninah vsebuje tudi Ustavni zakon za izvedbo Ustave Republike Slovenije, ki v 9.čl. določa, da tujci do sprejema zakona iz 68. čl. ustave ne morejo pridobiti lastninske pravice do nepremičnin. Tuje države lahko pridobijo lastninsko pravico do nepremičnin, ki jih uporabljajo za dejavnost diplomatsko-konzularnih predstavništev. Ustavni zakon za izvedbo Ustave Republike Slovenije je treba razlagati v povezavi z ustavo in zato se možnost pridobitve lastninske pravice tujih držav na nepremičninah lahko nanaša le na stavbe, ne pa tudi na zemljišča. Razlaga določbe 9.čl. ustavnega zakona, ki jo vsebuje sklep sodišča druge stopnje, ni pravilna. Pridobivanje lastninske pravice tuje države na stavbnih zemljiščih, ki so bila v družbeni lastnini, pa ni bilo možno tudi že po prej veljavni določbi 83.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90), ki jo omenja zahteva za varstvo zakonitosti. Glede na sedanjo ureditev pravic tujcev, pred tem pa že glede na 16. čl.Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, sklicevanje na 83.čl. ZTLR ne pride več v poštev.

Ker je sodišče druge stopnje z izpodbijanim sklepom kršilo določbe pravnih pravil zemjiškoknjižnega postopka in je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, je vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sklep spremenilo tako, da je pritožbo predlagatelja zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi zemljiškoknjižnega predloga.