Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Upoštevanje pravic toženca narekuje sklep, da sme sodišče v izjemnih primerih izdati začasno odredbo, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku, vendar pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje pri odločitvi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje.
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem mu je tožena stranka dolžna v roku treh dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje na njegovih nepremičninah tako, da med gospodarskim poslopjem in stanovanjsko stavbo namesti žleb, ga prikovači na žlebove streh obeh objektov ter odstrani nameščeno signalizacijo, ki stoji na dvorišču med obema objektoma. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se vsebina začasne odredbe pokriva s tožbenim zahtevkom, zato bi ugoditev predlogu za njeno izdajo pomenila začasno izpolnitev tožbenega zahtevka in nedovoljen prejudic v začeti pravdi.
Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja, kot navaja, vse pritožbene razloge, s pritožbenim predlogom pritožbenemu sodišču, da spremeni izpodbijani sklep tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Okoliščina, da je tožbeni zahtevek identičen vsebini predlagane začasne odredbe, sama po sebi še ne predstavlja razloga za njeno zavrnitev. Sodišče bi moralo pred izdajo takšne regulacijske začasne odredbe celovito oceniti relevantne okoliščine tako na strani tožeče, kot tožene stranke.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče prve stopnje svojo odločitev temelji na stališču Ustavnega sodišča iz odločbe Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 v zvezi z identičnostjo predloga za izdajo začasne odredbe s tožbenim zahtevkom. Vendar pa je odločitev prvostopenjskega sodišča v nasprotju s sporočilom omenjene odločbe. Ustavno sodišče je v obrazložitvi svoje odločbe navedlo, da varstvo pravic tožnika v določenih primerih narekuje omogočitev tudi tovrstnih začasnih odredb. Hkrati je navedlo, da izdaja takšne začasne odredbe posega v pravice toženca, zato mora sodišče pri odločitvi o njeni izdaji upoštevati tudi njegov položaj. Ta zahteva, da takšna začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez ugotovitve pravice toženca do obrambe dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika oziroma dejansko prejudiciralo odločitev o zahtevku. To pa bi se zgodilo v primeru, če bi sodišče izdalo začasno odredbo z vsebino, enako vsebini tožbenega zahtevka, ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka pa posledic izdane začasne odredbe ne bi bilo mogoče odpraviti. Upoštevanje pravic toženca torej narekuje sklep, da sme sodišče v izjemnih primerih izdati začasno odredbo, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku, vendar pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje pri odločitvi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. To pomeni, da takšna začasna odredba ni mogoča, če bi tožencu nalagala storitev nečesa, kar z razveljavitvijo začasne odredbe kasneje ne bi več bilo mogoče odpraviti, ali opustitev nečesa, česar kasneje (po razveljavitvi začasne odredbe) več ne bi bilo mogoče storiti. Takšnega tehtanja sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni opravilo, zato je izpodbijana odločitev pomanjkljiva in jo je bilo treba razveljaviti ter vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).
Prvostopenjsko sodišče bo moralo v ponovljenem postopku najprej ugotoviti ali tožniku nastaja nenadomestljiva škoda, ali te škode ni mogoče odvrniti drugače kot z izdajo predlagane začasne odredbe, ki je identična tožbenemu zahtevku in ali izdaja začasne odredbe ne bi nedopustno posegla v pravni položaj tožene stranke, s tem, da bi vzpostavila stanje, ki ga ob morebitni zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bi več bilo mogoče odpraviti.