Jedro

Pravnomočno je že odločeno, da se mora toženka izseliti iz stanovanja na, ki ji ga je 19.7.1991 dodelil stanovanjski organ bivše JLA. Predmet nadaljnjega postopka po nasprotni tožbi je bila le utemeljenost njenega zahtevka, da ji mora tožnica ob izselitvi priskrbeti drugo primerno stanovanje. Tak nasprotni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je s pobijano odločitvijo potrdilo tako odločitev, pri čemer sta obe sodišči nižjih stopenj oprli svoji odločitvi na ugotovitev, da je toženki prejšnje stanovanje na dodelila Občina Ljubljana-Center (in ne bivša JLA) in da je toženka navedeno stanovanje tudi vrnila občini, ki je bila lastnica stanovanja. Glede na take ugotovitve je odločitev sodišč druge in prve stopnje materialnopravno pravilna. Toženka v revizijskih izvajanjih, ki jih materialnopravno določno ne podkrepi, prezre, da v stanovanju na ni bila imetnica stanovanjske pravice ali pa uporabnica stanovanja v smislu določb prejšnjega zakona o stanovanjskih razmerjih (ki je zagotavljal določeno stanovanjsko zaščito le imetnikom stanovanjske pravice - tako naprimer drugo primerno stanovanje v členih 66., 67. in podobno - ali uporabnikom stanovanja - naprimer v prvem odstavku 6. člena).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V sporu med pravdnima strankama je že pravnomočno odločeno, da mora toženka izprazniti stanovanje v L., ker ga zaseda nezakonito. V nadaljnjem postopku, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje na podlagi nasprotne tožbe toženke, pa je bil zavrnjen nasprotni zahtevek toženke, da ji je tožnica dolžna pred izpraznitvijo nezakonito zasedenega stanovanja izročiti v posest drugo primerno stanovanje, na katerem ima tožnica pravico upravljanja.

Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo zavrnilo pritožbo I. M. zoper sodbo sodišča prve stopnje in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugodi njenemu nasprotnemu zahtevku. V reviziji zatrjuje, da ji je prejšnja JLA dodelila stanovanje na v L., ki ga je uporabljala do preselitve v stanovanje na v L. Na stanovanju na ... je pridobila tudi stanovanjsko pravico. Ob upoštevanju dejstva, da se je preselitev iz navedenega stanovanja na stanovanje v... opravilo že v času, ko je veljal še zakon o stanovanjskih razmerjih, bi lahko tožnica zahtevala izpraznitev predmetnega stanovanja le v primeru, če bi toženki dodelila drugo primerno stanovanje. Namreč razlogov za izselitev ni mogoče pripisati toženkini krivdi. Toženka je tudi zaupala v legitimnost in legalnost odločitve bivših vojaških oblasti, ker se sicer ne bi preselila iz prejšnjega v novo dodeljeno stanovanje. Tudi ni bilo zanesljivo ugotovljeno ali je stanovanje na res v lasti Občine Ljubljana-Center.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pravnomočno je že odločeno, da se mora toženka izseliti iz stanovanja na v L., ki ji ga je 19.7.1991 dodelil stanovanjski organ bivše JLA. Predmet nadaljnjega postopka po nasprotni tožbi je bila le utemeljenost njenega zahtevka, da ji mora tožnica ob izselitvi priskrbeti drugo primerno stanovanje. Tak nasprotni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je s pobijano odločitvijo potrdilo tako odločitev, pri čemer sta obe sodišči nižjih stopenj oprli svoji odločitvi na ugotovitev, da je toženki prejšnje stanovanje na dodelila Občina Ljubljana-Center (in ne bivša JLA) in da je toženka navedeno stanovanje tudi vrnila občini, ki je bila lastnica stanovanja. Glede na take ugotovitve je odločitev sodišč druge in prve stopnje materialnopravno pravilna. Toženka v revizijskih izvajanjih, ki jih materialnopravno določno ne podkrepi, prezre, da v stanovanju na ni bila imetnica stanovanjske pravice ali pa uporabnica stanovanja v smislu določb prejšnjega zakona o stanovanjskih razmerjih (ki je zagotavljal določeno stanovanjsko zaščito le imetnikom stanovanjske pravice - tako naprimer drugo primerno stanovanje v členih 66., 67. in podobno - ali uporabnikom stanovanja - naprimer v prvem odstavku 6. člena).

Dejanske podlage za zaključek, da je lastnica stanovanja na v L. Občina Ljubljana-Center, ni dovoljeno pobijati v revizijskem postopku (tretji odstavek 385. člena ZPP). Razlogi preselitve iz stanovanja na stanovanje v L., ki jih toženka ponovno načenja v reviziji, na drugačno odločitev ne morejo vplivati, glede na ugotovljeno dejansko stanje lahko zadevajo le toženko in stanovanjski organ bivše JLA, ki po 25.6.1991 ni bil več pristojen razpolagati s stanovanjskim vojaškim skladom, ker ga je z navedenim datumom prevzela v upravljanje tožnica na podlagi prvega odstavka 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91). V skladu z določilom 14. člena citiranega ustavnega zakona pa je Republika Slovenija zagotavljala le do uveljavitve tega zakona pridobljene pravice po zveznih predpisih v poveljstvih ter enotah in zavodih JLA. V obravnavanem primeru pa niso sporne tako pridobljene pravice.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo v reviziji uveljavljene zmotne uporabe materialnega prava, v okviru uradnega preizkusa pobijane sodbe pa ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (v povezavi s členom 386. ZPP), je moralo neutemeljeno revizijo toženke zavrniti (člen 393. ZPP).