Jedro

Čeprav je posredovanje dela glavna dejavnost tožeče stranke, pa tožeča stranka tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazala, da bi njen takojšen izbris iz registra posredovalcev dela imel za nujno in neposredno posledico stečaj podjetja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče zadržalo izvršitev odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 20. 12. 2011, do pravnomočnega zaključka postopka v tem upravnem sporu. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi osme alineje prvega odstavka 172. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) tožečo stranko izbrisalo iz registra delodajalcev, ki zagotavljajo delo delavcev drugemu uporabniku (v nadaljevanju: posredovanje dela).

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka utemeljuje nastanek težko popravljive škode izključno s povsem splošno navedbo, da dejavnost posredovanja dela pomeni njeno temeljno dejavnost in bi prenehanje opravljanja te dejavnosti pomenilo njen stečaj. Te trditve naj ne bi bile konkretizirane niti za te trditve tožeča stranka ni ponudila materialnih (listinskih) dokazov, iz katerih bi izhajale takšne okoliščine.

3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ugodi in odloži izvršitev v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe, podrejeno pa predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Meni, da njena trditev, da bi zaradi prenehanja opravljanja glavne dejavnosti pomenilo zanjo to stečaj, ni le pavšalna navedba, pač pa zelo konkretna. Iz priloženega izkaza poslovnega izida sicer ni možno razbrati, koliko je prejela prihodkov iz svoje glavne dejavnosti, vendar pa je predlagala zaslišanje svojega direktorja, ki bi to lahko pojasnil. Že v zahtevi je pojasnila, da glede na to, da je ponoven vpis v register mogoč šele po poteku 5 let od dokončnosti odločbe o izbrisu iz registra, da ni mogoče dvomiti, da pravna oseba, ki ne sme opravljati glavne dejavnosti, ne more pričakovati drugega kot gospodarsko smrt. Kaj več oziroma kaj drugega bi morala tožeča stranka navesti, iz pavšalne in nekonkretizirane obrazložitve sodišča prve stopnje ni mogoče razbrati in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Prav tako je tožeča stranka predložila odločbo MDDS z dne 15. 7. 2011, iz katere je razvidno, kaj je njena glavna dejavnost. Izbris iz registra pomeni prepoved opravljanja njene glavne dejavnosti, tožeča stranka pa se je prav na to sklicevala. Sicer pa iz določbe 32. člena ZUS-1 ne izhaja, da bi morala tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe svoje navedbe dokazovati zgolj in samo z listinami. Zaradi napačno uporabljenih kriterijev iz 32. člena ZUS-1, je zato sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. To pomeni tudi kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožeča stranka izkazala verjeten obstoj nastanka težko popravljive škode s tem, ko je zatrjevala, da ji bo s prepovedjo opravljanja glavne dejavnosti zanesljivo pretil stečaj. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je navedba tožeče stranke o možnosti stečaja presplošna in nekonkretizirana.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da gre za nekonkretizirano in posplošeno navedbo o možnosti uvedbe stečaja zoper tožečo stranko oziroma da bi ji zaradi prepovedi opravljanja njene glavne dejavnosti grozil stečaj. Pri tem sodišče prve stopnje ni dvomilo v navedbe tožeče stranke, da je posredovanje dela njena glavna dejavnost. Prav tako ni sporno, da je bilo z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo tožeči stranki dejansko prepovedano opravljanje njene glavne dejavnosti, ker je bila izbrisana iz registra pravnih oseb, ki opravljajo dejavnost posredovanja dela, in da po določbah ZUTD tožeča stranka lahko ponovno pridobi vpis v ta register šele po več letih. Nesporno pa je tudi, da je tožeča stranka posredovala delo pred njenim vpisom v register, torej nezakonito, za kar je bila kaznovana za prekršek, in da zoper odločbo o prekršku ni vložila pravnega sredstva.

8. Čeprav je posredovanje dela glavna dejavnost tožeče stranke, pa tožeča stranka tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazala, da bi njen takojšen izbris iz registra posredovalcev dela imel za nujno in neposredno posledico stečaj podjetja. Izbris sicer pomeni za tožečo stranko lahko izpad dela dohodka iz tega naslova, ne pa tudi nujne izgube dela večjega števila zaposlenih, to je odvisno od odločitve v glavni stvari. Pri izbrisu iz registra posredovalcev dela gre res za posledice, ki so dokončne in jih tudi v primeru uspeha tožeče stranke v upravnem sporu ne bi bilo mogoče odpraviti, vendar pa za stečaj kot neposredno in takojšnjo posledico nezadržanja izvršitve izpodbijane odločbe tožeča stranka ni ponudila dokazov. Iz navedb tožeče stranke pa ne izhaja, da je posredovanje dela njena edina dejavnost. Tožeča stranka je namreč sama navedla, da iz posredovanih podatkov ne more razdeliti, koliko dohodka je pridobila iz glavne dejavnosti in koliko iz drugih dejavnosti.

9. Zaradi narave postopka odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe in vezanosti sodišča na odločanje v kratkem roku (7 dni, glej peti odstavek 32. člena ZUS-1) zahteva ZUS-1 tudi od tožnika, da oblikuje popolno in natančno zahtevo. Zato mora že v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, izkazati pa mora vsaj na stopnji verjetnosti, da bi bila takšna škoda zanj težko popravljiva. Sodišče svoje odločanje o izdaji začasne odredbe opre na predložene dokaze in ne opravi glavne obravnave. Zato je predlog tožeče stranke, da naj bi dokaze za težko popravljivo škodo podal njen direktor na obravnavi, neupošteven.

10. Vrhovno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).