Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe (zaradi molka organa in zoper dokončno odločbo).
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... (...) z dne ... in sklepa št. ... z dne ... ter ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje za čas brezposelnosti, to je od 10. 8. 2011 dalje, mu priznati delovno dobo in ga pozvati nazaj na delo (II. točka izreka). Prav tako je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za čas brezposelnosti od 10. 8. 2011 dalje obračunati bruto plačo v znesku … EUR mesečno, od te plače odvesti davke in prispevke za socialno varnost ter neto zneske izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne mesečne plače od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške, in sicer znesek 744,36 EUR tožniku, 419,04 EUR pa na transakcijski račun sodišča (IV. točka izreka).
Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži povrnitev pravdnih stroškov. Navaja, da je sodišče spregledalo določbo 39. člena Zakona o javnih uslužbencih. Meni, da rok za uveljavljanje sodnega varstva teče od dneva, ko se je iztekel rok za odločitev komisije o pritožbi zoper prvostopenjski sklep. Ker bi moral tožnik prejeti odločitev komisije (drugostopenjskega organa) do 24. 7. 2011, tožbo pa vložiti do 24. 8. 2011, je dne 8. 9. 2011 vložena tožba prepozna in bi jo moralo sodišče zavreči. Sodišču prve stopnje očita, da se je spustilo v obravnavanje kaznivega dejanja kot kazensko sodišče. Tožena stranka poudarja, da bo o tem, ali je tožnik storil kaznivo dejanje, odločalo kazensko sodišče. Trdi, da sta pogoja za ugotavljanje obstoja razloga izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovitev ravnanja, ki pomeni kršitev delovnih delovnih obveznosti ter obstoj razlogov za sum, da gre za ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja. Sodišče ni dalo teže ugotovitvi, da je tožnik nastopal kot vodja patrulje, skupnim značilnostim obravnavanih prometnih nesreč, razvidnih v 54. točki obrazložitve sodbe, ter izpovedi priče A.A.. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke v njenih vlogah niti ni presojalo listin, ki so bile podlaga odločitve tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da je bila zoper tožnika vložena kazenska ovadba in da so ugotovitve delno razvidne tudi iz kazenskih ovadb zoper ostale osumljene v zvezi s prijavljenimi sumi goljufij. Pri zavrnitvi predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi je sodišče spregledalo, da je tožnik imel konflikt z nadrejenim B.B., ki mu je tožnik očital diskriminatorno ravnanje v zvezi z razporejanjem dela. Tožnik očita komandirju izvajanje mobinga, zoper njega naj bi podal naznanitev kaznivega dejanja. Sicer pa je tožnik tudi v drugih dveh kazenskih postopkih zaradi zavarovalniške goljufije. Upoštevaje vse te okoliščine tožena stranka s tožnikom ne more več nadaljevati delovnega razmerja. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.
V odgovoru na pritožbo tožnik ocenjuje, da so navedbe tožene stranke neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se pavšalno sklicuje tudi tožnik v pritožbi, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.
Pritožbeni očitek o prepozno vloženi tožbi s sklicevanjem na odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pd 491/2011 z dne 2. 6. 2011, ni utemeljen. Citirana sodba je bila razveljavljena s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije RS, opr. št. 212/2011 z dne 4. 6. 2012. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (ki se drugače, kot je določeno v Zakonu o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 s spremembami – poda v obliki sklepa) začne učinkovati, ko je dokončna oziroma z vročitvijo sklepa komisije za pritožbe javnemu uslužbencu, saj pritožba zadrži izvršitev. Dokončnost ne nastopi s potekom roka iz drugega odstavka 39. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami). Če komisija ne odloči v roku, daje zakon javnemu uslužbencu možnost vložitve tožbe v tridesetih dneh od poteka roka za odločitev komisije za pritožbe, kar pa ne pomeni, da je to edini rok, v katerem lahko vloži tožbo. Sodni presoji je v vsakem primeru podvržen tudi sklep komisije za pritožbe, ne glede na to, ali komisija odloči v tridesetdnevnem roku ali po poteku tega roka. Zato ima javni uslužbenec pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe.
Tožnik je prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, torej zaradi kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Tožena stranka je tožniku kot vodji patrulje očitala, da je ob opravljanju ogledov krajev štirih prometnih nesreč s pomanjkljivim oziroma nepravilnim dokumentiranjem le-teh, pri čemer je vedel, da se niso zgodile na prikazan način, pomagal različnim udeležencem prometnih nesreč, da so z lažnim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin spravili v zmoto Zavarovalnico Triglav ter na ta način dosegli oziroma skušali doseči izplačilo odškodnine. Prekršil naj bi pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer naj bi imelo njegovo ravnanje vse znake pomoči pri kaznivem dejanju goljufije po določbi prvega in tretjega odstavka 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji) v povezavi s 38. členom KZ-1. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da ni mogoče zaključiti, da bi tožnik namerno spregledal posamezne okoliščine, v katerih je prišlo do prometnih nesreč in prikril goljufije udeležencev prometnih nesreč oziroma s tem lažno prikazoval dejansko stanje. Še posebej zato, ker je bil ob ogledih tožnika vedno prisoten še en policist, ki tudi ni zaznal kakšnih nepravilnosti in s katerim sta si po dogovoru predhodno razdelila delo, poleg tega pa so vsi udeleženi policisti izjavili, da pri spornih ogledih niso zaznali nič nenavadnega in da niso bili s tožnikove strani prisiljeni v dejanja ali zaključke. Ugotovitve sodišča o tem, da so bili vsi udeleženci na kraju nesreče nepoškodovani, kasneje pa jih je velika večina vložila odškodninske zahtevke za telesne poškodbe, da je večina udeležencev pred prometno nesrečo in po njej kontaktiralo s C.C. ter da se o prometni nesreči obveščali Policijsko postajo Š. in ne OKC na številko 113, tudi po presoji pritožbenega sodišča, še ne dokazujejo same po sebi vpletenosti tožnika v domnevne goljufije. Po skrbni in prepričljivi oceni vsakega dokaza posebej in vseh izvedenih dokazov skupaj, v okviru katere se je izčrpno opredelilo tudi do drugačnih, a nedoslednih zaključkov, ki izhajajo iz izpovedi priče A.A. in priložene listinske dokumentacije tožene stranke v zvezi s posameznimi prometnimi nesrečami, je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da tožniku ni dokazana pomoč pri lažnem prikazovanju dejanskih okoliščin kot zakonskega znaka kaznivega dejanja goljufije. Ob ugotovitvi, da tožnik udeležencev prometne nesreče ni poznal in z njimi ni nikoli kontaktiral, da je z mehanikom C.C. pogosto kontaktiral tudi v drugih mesecih oziroma dnevih in ne samo na dneve spornih prometnih nesreč, je sodišče utemeljeno podvomilo o tožnikovi vlogi pomagača in pravilno zaključilo, da ni podan tožnikov namen pridobitve protipravne premoženjske koristi (zase ali za koga drugega) kot drugi bistveni element očitanega kaznivega dejanja.
Iz določbe 111. člena ZDR izhaja, da je v dokaznem postopku ob ugotovljeni kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti treba ugotoviti tudi znake kaznivega dejanja (v tem primeru iz 211. člena KZ-1), ne pa obstoj razlogov za sum, da gre za ravnanje z znaki kaznivega dejanja, kot zmotno navaja tožena stranka. Delovno sodišče s tem, ko ugotavlja znake kaznivega dejanja, ne posega v določbe o kazenskem postopku niti ne ugotavlja obstoja kaznivega dejanja. Tudi vložena kazenska ovadba oziroma obstoj razlogov za sum, da je tožnik storil kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju goljufije, ne zadošča za zaključek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. V individualnem delovnem sporu je glede ugotovitve dejanskega stanja kot podlage za uporabo materialnopravnih pravil, določen višji dokazni standard verjetnosti, to je gotovost oziroma prepričanje, da ima tožnikovo ravnanje znaka kaznivega dejanja, ki pa v konkretnem primeru ni podana. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.
Glede na to, da na podlagi dokazovanja v obravnavanem primeru ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je tožnik očitana ravnanja pomoči pri izvrševanju kaznivega dejanja goljufije storil, je sodišče druge stopnje utemeljeno presodilo, da tožniku očitana kršitev ni imela vseh znakov kaznivega dejanja in da zato očitana kršitev iz 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR ni bila podana. Ob taki ugotovitvi sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z drugim odstavkom 118. člena ZDR. Po tej določbi lahko sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, tudi ne glede na predlog delavca. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da glede na ugotovljen dejanski stan obstajajo okoliščine, iz katerih izhaja, da nadaljnje sodelovanje strank ni več mogoče. Tožnikov nadrejeni komandir B.B. je povedal, da v tožnikovem odnosu do nadrejenih ni bilo nobenih posebnosti, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je bilo tožnikovo delo dobro, da je bilo pri ostalih sodelavcih cenjen in priljubljen in da na splošno na njegovo delo komandir ni imel posebnih pripomb. Pri verbalnem konfliktu, ki ga izpostavlja pritožba, pa je šlo po oceni direktorja PU C. Č.Č. za komunikacijski šum, drugih pripomb na tožnikovo delo pa ni imel. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče utemeljeno presodilo, da ni šlo za porušeno zaupanje tožene stranke v tožnikovo delo v smislu drugega odstavka 118. člena ZDR, da se delovno razmerje ne bi moglo nadaljevati in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.
Ker torej niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP in glede na to, da gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnik z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato skladno s 155. členom ZPP sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.