Jedro

Revizija, katere predmet je izpodbijanje sklepa o obnovi postopka, ni dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj pravica ali obveznost stranke v sklepu o obnovi ni izražena v denarni vrednosti, ampak je zgolj določeno, da se postopek obnovi. Revident mora pri zatrjevanju odstopa od sodne prakse navesti opravilno številko zadeve Vrhovnega sodišča, od katere odločitev odstopa. Revident tudi ne navaja, kakšne zelo hude posledice naj bi mu nastale. Zato ni izkazal, da je izpolnjen kateri izmed pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (revident) po pooblaščencu vložil revizijo. Dovoljenost revizije uveljavlja po 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor z dne 19. 3. 2007, s katerim je bil pri revidentu po uradni dolžnosti obnovljen postopek odmere dohodnine za leto 2005, končan z odločbo z dne 21. 9. 2006. Upravni organ druge stopnje je z odločbo z dne 24. 12. 2008, zavrnil revidentovo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega upravnega organa.

4. Po določbi drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008 in Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. To določbo je mogoče uporabiti zgolj v tistih primerih, ko se izpodbija upravni akt, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti.

6. Predmet upravnega spora v obravnavani zadevi je zakonitost sklepa o obnovi postopka, v izreku katerega pa pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti, temveč je odločeno, da se postopek odmere dohodnine za leto 2005 obnovi. Zato po presoji Vrhovnega sodišča ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sklepih X Ips 203/2008, X Ips 142/2009 in X Ips 120/2010. 7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Upoštevaje trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidenta, in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem. Skladno z določbami četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

8. Revident izrecno ne opredeli razlogov za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, temveč zgolj navaja, da je odločitev v obravnavani zadevi v nasprotju z obstoječo zakonodajo in sodno prakso ter zatrjuje, da je podlaga za obnovo postopka drugačno tolmačenje zakonskih predpisov, ki je v nasprotju z uveljavljeno obvezno interpretacijo na področju DDV sprejete Šeste direktive 77/388/EGS z dne 17. 5. 1977. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil v smislu, kot izhaja iz 7. točke te obrazložitve, saj ga ni določno opredelil niti ni navedel, katero pravno pravilo naj bi bilo prekršeno. Revident v zvezi z zatrjevanjem, da stališče v izpodbijani sodbi odstopa od sodne prakse, ni navedel opravilne številke zadeve Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala. Prav tako ni navedel opravilnih številk, niti predložil kopij sodnih odločb sodišč prve stopnje, v zvezi s katerimi naj bi bila v obravnavanem primeru podana neenotnost sodne prakse. Glede na navedeno revident ni izkazal, da je izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V zvezi z revidentovim sklicevanjem na Šesto direktivo 77/388/EGS revizijsko sodišče še pojasnjuje, da bo morebitne ugovore na tej podlagi lahko uveljavljal v obnovljenem postopku odmere dohodnine.

10. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident ne navaja, kakšne konkretne zelo hude posledice naj bi izpodbijana odločitev zanj imela. Šele če bi navedel in izkazal konkretne posledice in razloge, zakaj so takšne posledice zanj zelo hude, bi bila mogoča presoja, ali ima izpodbijana odločitev zanj res zelo hude posledice. Ker revident tega ne navaja niti ne izkazuje, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).