Jedro

Dejstvo, da je bil nad tožečo stranko začet postopek osebnega stečaja, vpliva zgolj na modaliteto izpolnitve obveznosti tožene stranke (namesto na transakcijski račun tožeče stranke, na upraviteljev fiduciarni račun). V obveznostnem razmerju namreč še vedno kot upnica nastopa tožeča stranka.

Z začetkom stečajnega postopka samostojni podjetnik posameznik izgubi status podjetnika, in se postopek proti njemu vodi kot postopek osebnega stečaja za vse terjatve, ki jih imajo katerikoli upniki proti tej osebi, ne glede na to, ali gre za osebne terjatve ali za terjatve iz dejavnosti nekdanjega podjetnika (poslovne terjatve). V stečajno maso gre vse premoženje osebe, brez ločitve na „poslovno“ in „neposlovno“ premoženje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 124244/2009 z dne 5. 9. 2009 vzdržalo v veljavi (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 447,00 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke, oziroma podredno da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker gre v navedeni zadevi za spor majhne vrednosti, je v skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Zadeva ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. V skladu s prvim odstavkom 495. člena ZPP gre torej za spor majhne vrednosti, saj tožbeni zahtevek ne presega 4.000,00 EUR. Glede na to se lahko sodba sodišča prve stopnje izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne more pa se izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. Tožena stranka je v pritožbi trdila, da je z začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko nastopila omejitev poslovne sposobnosti tožeče stranke kot stečajne dolžnice. Ker tožeča stranka nima poslovne sposobnosti sprejeti izpolnitev tožene stranke, izpodbijana sodba ni pravilna. Tožbeni zahtevek bi sodišče prve stopnje po mnenju tožene stranke moralo zavrniti.

8. Višje sodišče sledi stališču pravne teorije (1), da omejitev poslovne sposobnosti stečajne dolžnice učinkuje tudi za pravna dejanja v zvezi s sprejemom izpolnitve, katere predmet je premoženje, ki spada v stečajno maso. Po začetku stečajnega postopka je mogoče obveznosti, med katere sodi tudi izpolnitev obveznosti tožene stranke, do stečajne dolžnice veljavno izpolniti samo tako, da se izpolnijo upravitelju kot zakonitemu zastopniku stečajne dolžnice. Navedeno pa je potrebno upoštevati zgolj glede same izpolnitve obveznosti. Dejstvo, da je bil nad tožečo stranko začet postopek osebnega stečaja, vpliva zgolj na modaliteto izpolnitve obveznosti tožene stranke (namesto na transakcijski račun tožeče stranke, na upraviteljev fiduciarni račun). V obveznostnem razmerju namreč še vedno kot upnica nastopa tožeča stranka. Zato se pritožbena navedba o nepravilnosti izpodbijane sodbe iz razloga, ker je v izreku sodbe navedena tožeča stranka in ne upravitelj oziroma njegov fiduciarni račun, izkaže kot neutemeljena. Res pa je, da bo tožena stranka obveznost, ki izhaja iz sodbe prvostopenjskega sodišča, to je plačilo zneska 2.749,98 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 30. 12. 2008 dalje do plačila, veljavno izpolnila na način, da bo navedeni znesek plačala v dobro fiduciarnega računa upravitelja (388. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih insolventnosti in prisilnem prenehanju (2), v nadaljevanju ZFPPIPP).

9. Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da terjatve, ki pripadajo samostojnemu podjetniku posamezniku, ne postanejo del stečajne mase osebnega dolžnika, zaradi česar je tudi obveznost tožene stranke s pravnomočnim zaključkom stečajnega postopka nad tožečo stranko ugasnila.

10. Višje sodišče poudarja, da nad tožečo stranko postopek osebnega stečaja še ni pravnomočno zaključen, saj je v teku postopek odpusta obveznosti. Podjetnik (samostojni podjetnik posameznik) je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja (šesti odstavek 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (3), v nadaljevanju ZGD-1). Pravno organizacijska oblika samostojnega podjetnika posameznika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe. Zato po prvem odstavku 7. člena ZGD-1 za obveznosti, ki nastanejo pri opravljanju gospodarskega podjema samostojnega podjetnika posameznika odgovarja nosilec tega podjema - podjetnik kot fizična oseba z vsem premoženjem, tudi s svojim osebnim premoženjem. Z začetkom stečajnega postopka samostojni podjetnik posameznik izgubi status podjetnika, in se postopek proti njemu vodi kot postopek osebnega stečaja za vse terjatve, ki jih imajo katerikoli upniki proti tej osebi, ne glede na to, ali gre za osebne terjatve ali za terjatve iz dejavnosti nekdanjega podjetnika (poslovne terjatve). V stečajno maso gre vse premoženje osebe, brez ločitve na „poslovno“ in „neposlovno“ premoženje. Skladno s 1. točko drugega odstavka 224. člena ZFPPIPP v stečajno maso med drugim spadajo tudi premoženjske pravice (kamor sodijo tudi poslovne terjatve stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov), katerih imetnik je bil stečajni dolžnik ob začetku postopka osebnega stečaja, ter denarno dobroimetje in drugo premoženje, ki ga stečajni dolžnik pridobi po začetku (med trajanjem) stečajnega postopka z unovčenjem stečajne mase, in sicer z izterjavo njegovih (tudi poslovnih) terjatev (2. točka drugega odstavka 224. člena ZFPPIPP).

11. Pritožba ima sicer prav v delu, v katerem je tožena stranka glede pravočasnosti izjave o pobotu trdila, da roki za uveljavitev terjatev v postopku osebnega stečaja niso prekluzivni in se „prepozno“ prijavljene terjatve preizkusijo v poznejšem preizkusu terjatev, vendar to na odločitev višjega sodišča o pritožbi ne vpliva.

12. Tožena stranka je v pritožbi sodišču prve stopnje očitala zmotno presojo utemeljenosti v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke. Navedla je, da tožeča stranka terjatve sploh ni prerekala, zato se šteje za dokazano. Temu višje sodišče ne sledi. Po vpogledu v predmetni spis višje sodišče namreč ugotavlja, da je tožena stranka glede pobota postavila povsem splošne, nekonkretizirane trditve, zato ni utemeljeno njeno pritožbeno sklicevanje na neprerekanje njenih trditev s strani tožeče stranke. Domneva o priznavanju nezanikanih dejstev (drugi odstavek 214. člena ZPP) lahko učinkuje samo glede konkretizirano opredeljenih trditev stranke, ki jih nasprotna stranka ni zanikala.

13. Sklicevanje tožene stranke na določbe o materialnem procesnem vodstvu pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, to je razloga, iz katerega se v postopkih v sporih majhne vrednosti sobe sodišča prve stopnje ne sme izpodbijati, zato se višje sodišče do teh navedb ni dolžno opredeliti.

14. Na pritožbene trditve o spremembi tožbe zaradi uveljavljanja zahtevka na povračilo pravdnih stroškov, višje sodišče odgovarja, da v tem primeru o spremembi tožbe ni mogoče govoriti. Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP). Potemtakem se sprememba tožbe lahko nanaša le na glavni zahtevek oziroma na glavne zahtevke, ne pa na stroškovni del tožbe. Glede na to, da se je predmetni postopek začel kot izvršilni postopek in bil v posledici utemeljenega dolžnikovega ugovora nadaljevan kot pravdni postopek, je povsem logično, da je tožeča stranka priglasila in zahtevala tudi povrnitev stroškov pravdnega postopka. Tudi tožena stranka je v spis vložila svoj stroškovnik, ki vsebuje postavke, ki se nanašajo tako na izvršilni kot tudi na pravdni postopek.

15. Ker izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kakšnih kršitev procesnega ali materialno pravnega značaja, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Glej N. Plavšak: Zakon o finančnem poslovanju, postopkih insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 283. (2) Ur. l. RS, št. 126/2007 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.

(3) Ur. l. RS, št. 42/2006 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.