Jedro

V zadevi izreka ukrepa urbanistične inšpekcije po 1. odstavku 73. člena ZUN je pomembno le to, da tožnik v času izreka tega ukrepa ni imel ustreznega in veljavnega pravnomočnega upravnega dovoljenja za postavitev v odločbi navedenih objektov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZZUS zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 18.3.2002, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo urbanistične inšpektorice, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote K., Inšpekcijske pisarne J. z dne 29.6.2001. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ odločil, da mora tožnik kot investitor v roku 90 dni po prejemu odločbe odstraniti čebelnjak lesene izvedbe, tlorisnih dimenzij 3,60 x 4,60 m, z nadstreškom lesene izvedbe, tlorisnih dimenzij 5,00 x 4,60 m, višine 2,50 m od raščenega terena do kapne lege, s simetrično dvokapno streho, krito s skodlami ter ograjo skupne dolžine cca 355 m, višine 2,00 m, s pritrjeno plastificirano mrežo na betonske stebričke, tlorisnih dimenzij 8 x 5 cm, ki sta zgrajena na zemljišču, parc. št. 337/1 k.o. Ž. ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (1. točka izreka); da za objekte iz 1. točke veljajo prepovedi iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ( ZUN; 2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje se v razlogih izpodbijane sodbe sklicuje na določbe 1. odstavka 73. člena ZUN, na podlagi katerih je bil izrečen predmetni inšpekcijski ukrep. Za odreditev inšpekcijskega ukrepa po določbah navedenega člena zadostuje ugotovitev, da gre za gradnjo ali drug poseg v prostor brez ustreznega dovoljenja. Ustrezno dovoljenje pa je bodisi lokacijsko dovoljenje ali odločba o dovolitvi priglašenih del, ki pa morata biti pravnomočni, kar je tožniku že pojasnila tožena stranka. V tem primeru pa ni sporno, da tožnik v začetku gradnje objektov, ki so predmet tega postopka pravnomočnega upravnega dovoljenja ni imel. Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje na odločbo Upravne enote J., po kateri je dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Ta odločba je izdana na podlagi 76.a člena ZUN, po katerem je investitor nedovoljenega posega v prostor dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, če posega v prostor brez upravnega dovoljenja, vendar ta odločba ni v nikakršni zvezi z odločbo tožene stranke izpodbijano v tem upravnem sporu.

Tožnik vlaga zoper navedeno sodbo pritožbo iz vseh v ZUS navedenih pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje brez glavne obravnave zavrnilo njegovo tožbo. Iz izpodbijane odločbe, ki se je ne da niti preizkusiti ni razvidno, kakšen odgovor je tožena stranka vložila na tožbo, ampak je razvidno le to, da je poslala upravni spis, prerekala trditve in predlagala da sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je na podlagi tako zbranih vlog zaključilo, da za odreditev inšpekcijskega ukrepa, da se objekt na investitorjeve stroške odstrani, zadostuje ugotovitev, da gre za gradnjo ali drug poseg v prostor brez ustreznega dovoljenja. Gre za pavšalno ugotovitev sodišča, ki ne ustreza dejanskemu stanju in zakonskim predpisom.

Plačal je nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, s čimer naj bi se stanje saniralo, saj je gradnjo čebelnjaka izvršil na podlagi lokacijskega dovoljenja. Z odločbo Upravne enote J. z dne 29.3.2001 je bila dovoljena legalizacija čebelnjaka, nadstrešnice in ograje. V zvezi s to odločbo so bili plačani tudi prispevki za degradacijo prostora. Na pritožbo sosedov je bila navedena odločba odpravljena in njegov zahtevek za legalizacijo zavrnjen. Zoper to odločbo je vložil tožbo, vendar upravno sodišče o tej tožbi še ni odločalo, kljub temu, da je bila tožba vložena 16.3.2002, odločalo pa je o predmetni tožbi, ki je bila vložena 26.4.2002. Glede na sodni red pa bi bilo upravičeno pričakovati, da bo sodišče reševalo najprej zadeve, ki so vložene prej, tem bolj, ker gre za legalizacijo objekta. Vsega tega sodišče ni upoštevalo razen pavšalne ugotovitve, da je objekte brez ustreznih dovoljenj treba odstraniti, kar pa ni tako enostavno, saj zakon dopušča možnost naknadne legalizacije objektov in zato tudi pobira ustrezne prispevke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik pred začetkom gradnje objektov, ki so predmet inšpekcijske odločbe, ni pridobil ustreznega upravnega dovoljenja, ki bi ga glede na določbe ZUN moral imeti. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po določbi 1. odstavka 73. člena ZUN. Po tej zakonski določbi odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani in vzpostavi prejšnje stanje na investitorjeve stroške, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del. Pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Za odločitev v tej zadevi je pomembno samo to, da tožnik v času izreka inšpekcijskega ukrepa ni imel ustreznega in veljavnega pravnomočnega upravnega dovoljenja za postavitev v odločbi navedenih objektov. Neutemeljeno je sklicevanje na upravno odločbo, na podlagi katere je tožnik po določbah 76.a člena ZUN plačal v zvezi z legalizacijo navedene gradnje nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Ugovor je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, da navedena odločba ni v nikakršni zvezi z izrečenim urbanističnim ukrepom.

Ker je bilo dejansko stanje v tej zadevi v upravnem postopku popolno in pravilno ugotovljeno, je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo na seji in ni opravilo glavne obravnave, ki je tožnik v tožbi niti ni zahteval. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, ker iz nje ni razvidno kakšen odgovor je tožena stranka vložila na tožbo. Prvostopno sodišče odgovora na tožbo tožniku res ni vročilo, vendar navedena kršitev ni vplivala na odločitev, saj se je tožena stranka v odgovoru na tožbo le sklicevala na razloge, ki jih je navedla že v svoji odločbi. Tudi pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje prej odločalo o predmetni tožbi z dne 26.4.200, kakor o tožbi z dne 16.3.2002, ki se nanaša na legalizacijo nedovoljenega posega v prostor, ni utemeljen. Ker gre za dva povsem ločena upravna postopka, zato, tudi če bi sodišče prej odločilo o tožbi z dne 16.3.2002, to ne bi v ničemer vplivalo na odločitev v predmetni zadevi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.