Jedro

Ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni presojalo okoliščine, da je obtoženec vnovčil kar 11 od 16 ukradenih čekov, izpolnjenih na najvišji možni znesek, ter se istočasno ni opredelilo do spremenjenega zagovora obtoženca, je dejansko stanje ugotovilo nepopolno, zaradi česar je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi državnega tožilca ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženi J.K. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen obtožbe, da je v plačilo predložil 14 ponarejenih čekov ter s tem storil nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja vrednotnic po čl. 169/3 KZ SFRJ. V skladu s takšno odločitvijo je sodišče prve stopnje oškodovance napotilo na pravdo ter s stroški kazenskega postopka obremenilo proračun.

Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na njegovo pritožbo je odgovoril obtoženčev zagovornik po uradni dolžnosti ter predlagal njeno zavrnitev.

Višji državni tožilec iz ... je v pisnem mnenju in na seji senata predlagal ugoditev pritožbi državnega tožilca.

Pritožba je utemeljena.

Po proučitvi podatkov kazenskega spisa in pritožbenih navedb državnega tožilca, po oceni sodišča druge stopnje zaključki sodišča prve stopnje, da ni moglo najti dovolj dokazov, da bi lahko obtoženca spoznalo za krivega, niso prepričljivi. V celoti je bila namreč prezrta okoliščina, da je bilo 16 čekovnih blanketov ukradenih M.O. dne 2.5.1990, pri čemer naj bi jih kar 11 nato v časovnem razdobju od 3.5 do 17.9.1990 (po zbranih podatkih pa od 1.9. do 17.9.1990) vnovčil v Bosni obtoženec, kar naj bi storil tudi s tremi od 20 čekovnih blanketov, ki so bili ukradeni oškodovanemu A.Š. dne 5.6.1990 in po zbranih podatkih vnovčeni v Bosni dne 27.8.1990. Vsi čeki razen enega (za 1.000,00 din) so bili izpolnjeni na tedaj domnevno najvišji možni znesek 1.200 din, (česar sodišče prve stopnje ni preverjalo) ter tako že laična primerjava s trenutno dovoljenim limitom (15.000 SIT) nedvomno pokaže, da ne more vzdržati kritične presoje zagovor obtoženca pred preiskovalno sodnico, da so v tistem času stranke v njegovem bifeju pijačo plačevale s čeki tudi tako, da so mu izročale neizpolnjene, vendar podpisane čeke, ki jih je kasneje izpolnil sam na najvišji možni znesek, strankam pa že ob plačilu izročal gotovino, zmanjšano za vrednost zapitka in dogovorjeno provizijo, nanašajočo se na nekajmesečno kasnejšo vnovčitev čekov v Bosni. Ob primerjavi veljavnosti približno enakih valutnih razmerij s sedanjimi, bi namreč to pomenilo, da je neznani gost v obtoženčevem lokalu le-temu izročil za delno plačilo pijače z 11 čeki kar dva povprečna osebna dohodka, ne da bi obtoženec pri tem preverjal, ali je gost tudi dejansko imetnik tekočega računa. Državni tožilec v svoji pritožbi zato utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje povsem nekritično sprejelo v tem delu popolnoma spremenjeni zagovor obtoženca na glavni obravnavi, ko je pojasnil, da so čeke sprejemale njegova žena in natakarice, česar pa ni omenil pred preiskovalno sodnico, sodišče prve stopnje v razlogih sodbe pa tudi ni pojasnilo, zakaj je sledilo le takšnemu spremenjenemu zagovoru.

Pritožbeno sodišče tudi sicer ugotavlja, da dejansko stanje ni dovolj razjasnjeno ter bi sodišče prve stopnje lahko sprejelo končno odločitev šele potem, ko bi ob omenjeni manjkajoči oceni obtoženčevega spremenjenega zagovora skrbneje presodilo tudi ostale podatke v spisu ter jih eventuelno dopolnilo z novimi poizvedbami oziroma s ponovno pritegnitvijo izvedenca grafologa v kazenski postopek. Res je od zatrjevane storitve kaznivega dejanja preteklo skoraj 10 let, kar nedvomno onemogoča ugotavljanje okoliščin v zvezi z vnovčitvijo vseh 14 čekov v BIH, vendar pa že vsebina izvedenskega mnenja grafologa nakazuje na nekatere odgovore in pušča odprta vprašanja, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo. Tako izvedenec na prvi strani svojega mnenja ugotavlja, da je na sedmih čekih vsota napisana z malimi črkami, katere pa v primerjalni pisavi obtoženca ni in se zato glede teh čekov ni mogel opredeliti.

Ob tem je podvomil v resničnost obtoženčeve trditve, da vedno piše le s tiskanimi črkami in da drugače ne zna pisati, saj je sam izvedenec opozoril na obtoženčeve podpise na povratnicah z dne 16.3.1992, 11.11.1991 in 27.12.1991 (list. št. 14,15 in 26), na katerih se je obtoženec očitno podpisal z malimi pisanimi črkami. Ob tem je sodišče druge stopnje z vpogledom v kazenski spis Okrožnega sodišča v ...., opr. št. I K .. tudi ugotovilo, da se sicer drugače, vendar prav tako z malimi pisanimi črkami podpisuje tudi sedaj. Ker se je obtoženec ob svojem prvem zaslišanju, ko je tudi izjavil, da drugače ne zna pisati, na zapisnik kar petkrat podpisal s tiskanimi črkami ter ob tej priliki na zahtevo preiskovalne sodnice izpolnil več fotokopij praznih čekovnih blanketov in dve strani primerjalnega rokopisa s tiskanimi črkami, pri čemer je že omenjeni izvedenec tudi ugotovil, da je pisava na čekih z oznakami 1, 2 in 3 prenarejena, utegnejo biti te okoliščine pomembne za presojo verodostojnosti obtoženčevega zagovora glede subjektivne strani njemu očitane storitve kaznivega dejanja. Ker ob povedanem pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je preiskovalna sodnica predočila obtožencu le 7 od 14 ponarejenih čekov, katerih originali in fotokopije se nahajajo v prilogi kazenskega spisa, ta pomanjkljivost pa ni bila odpravljena niti na glavni obravnavi in ker je istočasno izvedenec v svojem zaključnem sklepu navedel, da je obtoženec deloma izpisal 11 od 14, v izreku sodbe navedenih čekov, od katerih jih je bilo obtožencu, kot že rečeno, predočeno le 7, dejansko stanje tudi po tej plati ni bilo popolno ugotovljeno, zaradi česar je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje že izvedene dokaze ponoviti in istočasno z izvedbo novih dokazov odpraviti nakazane pomanjkljivosti, nato pa dokaze ponovno skrbno oceniti in zaključiti, ali so v ravnanju obtoženca podani vsi objektivni in subjektivni znaki očitanega kaznivega dejanja ter za svojo odločitev navesti tudi prepričljive razloge.