U-I-260/05

15. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., Ž. in Ž. Ž., na seji dne 15. septembra 2005

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 19/91, 9/94, 21/94, 23/96 in 1/2000) in Uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Uradni list RS, št. 61/92), se zavrne.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper dopis Sektorja za gospodarjenje z nepremičninami Ministrstva za obrambo Republike Slovenije št. 372-01-43/2003 z dne 28. 7. 2004 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je vložil ustavno pritožbo zoper dopis Sektorja za gospodarjenje z nepremičninami Ministrstva za obrambo Republike Slovenije, s katerim ta odgovarja na njegov zahtevek za vrnitev stanovanja. V njem mu sporoča, da je zaradi trajnega prenehanja uporabe stanovanja izgubil stanovanjsko pravico na stanovanju ter da zato v skladu z zakonodajo nima pravice do vrnitve oziroma dodelitve stanovanja.

2.V ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 8., 13., 14., 15., 25. in 36. člena Ustave, 6., 8., 13. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 1. člena Prvega protokola k EKČP. Zatrjevanih kršitev izrecno posebej ne utemeljuje, ampak glede njih le navaja, da bo to storil pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Sklicuje se na prakso ESČP in navajata nekatere odločbe ESČP, ki poudarjajo, da je namen EKČP zagotavljati pravice, ki naj bodo praktične in učinkovite.[1] Meni, da je bil kot imetnik stanovanjske pravice zaradi določb Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) prikrajšan za uveljavljanje svoje pridobljene pravice do stanovanja. Navaja, da so vsi roki potekli in je zato prikrajšan za pravno podlago za vodenje postopka, s katerim bi zavaroval navedeno pravico. Ker naj bi bil vsak morebiten postopek neučinkovit, je po njegovem mnenju ob upoštevanju 13. člena EKČP ustavna pritožba edino učinkovito pravno sredstvo, ki ga ima na razpolago za zavarovanje domnevno kršenih pravic. Sklicuje se na Prilogo G Sporazuma o vprašanjih nasledstva (Uradni list RS, št. 71/02, MP, št. 20/02 – v nadaljevanju MSVN), s katerim naj bi države naslednice prevzele obveznost, da zavarujejo in vrnejo v prvotno stanje pravice, ki so jih imeli ljudje na dan 31. 12. 1990.

3.Iz vloge pritožnika izhaja, da vlaga tudi "zahtevo" za oceno ustavnosti in zakonitosti določb SZ, določb Pravilnika o službenih stanovanjih MORS (v nadaljevanju Pravilnik) in Uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (v nadaljevanju Uredba). Meni, da je zaradi navedenih predpisov prikrajšan za uveljavljanje stanovanjske pravice, določanje prekluzivnih rokov pa naj bi pomenilo tudi zlorabo njegovega neugodnega položaja in diskriminacijo glede navedene pravice v primerjavi z imetniki stanovanjske pravice, ki niso bili prisiljeni zapustiti Republike Slovenije. Z njimi naj bi mu bila odvzeta tudi pravica do "pravičnega sojenja", kot jo zagotavlja 6. člen EKČP. Od Ustavnega sodišča pričakuje, da jih bo razglasilo za neustavne, razveljavilo pravne posledice, ki iz njih izhajajo, in s tem prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice omogočilo, da brez diskriminacije uveljavijo svojo pravico.

B. – I.

4.Iz vloge pritožnika izhaja, da nasprotuje zakonski in podzakonski ureditvi, na podlagi katere je izgubil stanovanjsko pravico oziroma možnost uveljavljati pravico do nakupa stanovanja. Ustavno sodišče je zato štelo, da pritožnik vlaga pobudo za oceno ustavnosti določb SZ, ki urejajo preoblikovanje stanovanjske pravice v lastninsko, in Uredbe, ki ima posebne določbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA. SZ je prenehal veljati z uveljavitvijo novega Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/03 – v nadaljevanju SZ-1), razen poglavja "Lastninjenje in privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij", ki se uporablja do zaključka privatizacije (prva alineja prvega odstavka 196. člena SZ-1). V navedeno poglavje spada tudi izpodbijana ureditev.

5.Ustavno sodišče je že v sklepu št. Up-761/03, U-I-318/04 z dne 18. 11. 2004 (Uradni list RS, št. 132/04 in OdlUS XIII, 89) zavrnilo očitek, da je zakonska ureditev, ki pritožniku onemogoča vrnitev stanovanja, v neskladju z Ustavo (z drugim odstavkom 14. člena) in s Prilogo G MSVN. V sklepu je zapisalo, da določba 6. člena Priloge G MSVN od držav članic ne zahteva ponovne vzpostavitve stanovanjske pravice, temveč le, da se "notranja zakonodaja vsake države naslednice v zvezi s stanovanjskimi pravicami ('stanarsko pravo / stanovanjska pravica / станарсκо право') uporablja enako za vse osebe, ki so bile državljani SFRJ in so imele take pravice brez kakršnegakoli razlikovanja na podlagi spola, rase, barve, jezika, vere, političnega ali drugega mnenja, narodnostnega ali socialnega izvora, pripadnosti narodni manjšini, premoženja, rojstva ali drugega stanja." Da bi izguba te pravice temeljila na kateri od diskriminacijskih podlag, pa iz izpodbijane ureditve, na podlagi katere je stanovanjsko pravico med drugim izgubil, kdor je stanovanje prenehal uporabljati za zadovoljevanje stanovanjskih potreb, ne izhaja. Ker z navedbami, ki se nanašajo na domnevno neustavnost izpodbijane ureditve, pobudnik le ponavlja razloge, ki jih je kot očitno neutemeljene Ustavno sodišče z navedenim sklepom že zavrnilo, je Ustavno sodišče tudi njegovo pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno. (1. točka izreka)

B. – II.

6.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Ustavni pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper dopis državnega organa, ki pa ga glede na ureditev posebnega sodnega postopka za uveljavljanje pravice do nakupa stanovanja ni mogoče šteti za posamičen akt, s katerim bi bilo odločeno o tej pritožnikovi pravici. Z njim je Ministrstvo z obrambo pritožniku le pojasnilo, da njegovi zahtevi za vrnitev stanovanja ni moglo ugoditi. Zato ne gre za posamičen akt, zoper katerega bi bila ustavna pritožba dopustna.

7.Tudi če ne bi bilo razloga iz prejšnje točke, bi bilo treba ustavno pritožbo zavreči zaradi neizpolnjenosti drugih procesnih predpostavk. Njihov obstoj pritožnik utemeljuje med drugim z navedbami, da sodnega varstva zaradi prekluzivnih rokov ne more več uveljavljati. V tej zvezi zato Ustavno sodišče pojasnjuje, da SZ v 123. členu ne določa procesnega roka za vložitev tožbe, temveč materialni prekluzivni rok, v katerem je bilo mogoče vložiti zahtevo za sklenitev prodajne pogodbe iz 117. člena SZ. To pa pomeni, da pristojno sodišče morebitne tožbe za sklenitev prodajne pogodbe, ki bi jo pritožnik lahko vložil zoper Republiko Slovenijo, samo zaradi poteka navedenega prekluzivnega roka ne bi smelo zavreči. Res pa je, da bi zamuda roka za vložitev zahteve za uveljavljanje pravice do nakupa stanovanja vplivala na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Vendar to, da pritožnik s svojim zahtevkom morda ne bi uspel, še ne pomeni, da mu ne bi bilo zagotovljeno sodno varstvo. Zato pritožnik v obravnavanem primeru s takim zatrjevanjem ne more doseči obravnave ustavne pritožbe pred izčrpanjem sodnega varstva. Iz istega razloga tudi ne more utemeljiti procesnih predpostavk za obravnavanje ustavne pritožbe s sklicevanjem na pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP, ki posameznikom zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred domačimi oblastmi glede pravic in svoboščin, zajamčenih z EKČP. Ne drži namreč, da pritožnik učinkovitih pravnih sredstev ni imel, odločilno je, da razpoložljivih pravnih poti v predpisanih rokih ni uporabil.[2] Tudi iz tega razloga je bilo treba zato ustavno pritožbo zavreči. (2. točka izreka)

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS ter na podlagi prve alineje tretjega odstavka Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

Opombe:

[1]Airey zoper Irsko z dne 9. 10. 1979, serija A, stran 12-14; Garcia Manibardo zoper Španijo, št. 38695/97 z dne 15. 2. 2000.

[2]Po stališču ESČP namreč države članice uživajo določeno polje proste presoje pri zagotavljanju pravnih sredstev, kot jih zahteva 13. člen EKČP (glej primer Kudla zoper Poljsko, št. 30210/96 z dne 26. 10. 2000, odst. 154 in v njem cit. primer Kaya zoper Turčijo z dne 19. 2. 1998, odst. 106). Pravno sredstvo pa ne postane neučinkovito samo zato, ker so za postopek njegovega izvrševanja določeni različni pogoji, kakršen je na primer upoštevanje razumnih rokov. Tako L.E. Pettiti, E. Decaux in P.H. Imbert, La Convention Européenne des droits de l'homme, Commentaire article par article, Economica, Paris, 1999, str. 467.