Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Odpoved PZ lahko učinkuje šele z vročitvijo delavcu. Pogodbeni princip, ki je bistvena lastnost nove delovnopravne zakonodaje, ne dopušča, da bi odstop od pogodbe (izredna odpoved PZ) učinkoval, še preden bi bila nasprotna stranka z odstopom od pogodbe seznanjena.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
Toženec sam krije svoje pritožbene stroške.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je z dnem
16.4.2004, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v delovno knjižico vpisati delovno dobo za čas od 14.4.2004 do 16.4.2004 in ji za ta čas plačati nadomestilo plače, kot da bi delala pri toženi stranki na delovnem mestu "odvetniški pripravnik", vse v 8-ih dneh pod izvršbo (tč. 1 izreka). V presežku je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ki se je v celotnem besedilu glasil, da se ugotovi, da je sklep o izredni odpovedi delovnega razmerja tožene stranke, izdan tožeči stranki, nezakonit in se v celoti razveljavi, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi vpisati delovno dobo v delovno knjižico, izplačati neizplačane plače z vsemi dodatki in ostalimi prejemki iz naslova delovnega razmerja, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska do izplačila, ter da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka (tč. 2. izreka).
Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da obstaja nasprotje med razlogi sodbe in izrekom sodbe. Razlogi sodbe navajajo, da je tožnik samovoljno zapustil delovno mesto in se ni več vrnil na delo, iz izreka pa izhaja, da mora toženec tožniku priznati delovno dobo in tudi izplačati plačo za čas, ko je samovoljno trajno prenehal delati, pa do vročitve odločbe. Tožnik za ta čas ne more biti upravičen do priznanja delovne dobe in plače. Tožnik je 14.4.2004 opravljal delo kot s.p., toženec mu je za cel dan izplačal plačo, čeprav je bil na delu le 10 minut. Sodišče bi moralo pri uporabi materialnega prava šteti, da je tožnik samovoljno prenehal delati, ter da ima izpodbijani sklep o odpovedi naravo ugotovitvene odločbe. Odvetniška dejavnost ne prenese, da bi pripravnik žalil delodajalca in samovoljno trajno odšel z dela, delodajalec pa bi moral čakati na vročitev odločbe o izredni odpovedi, saj bi lahko delavec odpotoval za dalj časa in bi bila vročitev celo nemogoča. Predlaga, da se mu priznajo pravdni stroški v breme tožnika, saj je očitno vložil tožbo iz nagajivosti in špekulacije in gre za zlorabo procesnih pravic.
Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tožniku pa naloži pritožbene stroške.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v okviru pritožbenih razlogov in pri tem na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.
Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje navedenih postopkovnih kršitev ni storilo, ter da je sprejelo tudi pravilno materialnopravno odločitev.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec tožniku izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi skladno s 1. odstavkom 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS št. 42/2002), ki določa, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom (v konkretnem primeru je šlo za razlog iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR; tožnik je naklepoma kršil obveznost opravljanja dela) in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
V zvezi z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da izredna odpoved z dne 14.4.2004 lahko učinkuje šele z vročitvijo tožniku dne 16.4.2004, ne pa že z datumom podaje odpovedi. Prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS. št. 14/90 s sprem.) je v 6. točki 100. člena določal, da delavcu delovno razmerje preneha s prvim dnem odsotnosti, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni, pa se ni vrnil na delo. ZDR/02 tovrstne določbe, da bi delavcu pogodba o zaposlitvi lahko prenehala še preden bi bil seznanjen z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ne vsebuje.
Ob tem pa pogodben princip, ki je bistvena lastnost nove delovnopravne zakonodaje, ne dopušča, da bi odstop od pogodbe (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi) učinkoval še preden bi bila nasprotna stranka z odstopom od pogodbe seznanjena. Ne drži torej pritožbena trditev, da tožnik za čas od samovoljnega prenehanja z delom dne 14.4.2004 do vročitve izredne odpovedi
16.4.2004 ne more biti upravičen do priznanja delovne dobe in plače, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri tožencu prenehalo z vročitvijo izredne odpovedi dne 16.4.2004. Tožencu tudi ni mogoče priznati stroškov prvostopenjskega postopka v breme tožnika, kar uveljavlja v pritožbi. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004, 10/2004) v 5. odstavku 41. člena določa, da delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Toženec povrnitve stroškov v prvostopenjskem postopku sploh ni zahteval. Ker je to pogoj za odločanje o stroških postopka, so posledično nerelevantne pritožbene trditve, da je tožnik z vložitvijo tožbe zlorabljal procesne pravice.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP sam svoje pritožbene stroške.