11. 10. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 26. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 230/2000 z dne 19. 6. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zoper pravnomočno sodbo, s katero je bil spoznan za krivega treh kaznivih dejanj spolnega napada na otroka po prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ).

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitvi 22. člena in druge alineje 29. člena Ustave, do katerih naj bi prišlo že pred sodiščem prve stopnje. Navaja, da mu v kazenskem postopku ni bila zagotovljena pravica do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem. Zagovornik pritožnika namreč ni bil povabljen na zaslišanje mladoletne oškodovanke T. M. pred preiskovalnim sodnikom, s tem je po mnenju pritožnika prišlo do absolutno bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). V zvezi s tem pritožnik izpodbija stališče Vrhovnega sodišča, "da kršitev ni vplivala na zakonitost sodbe, ker se izpoved priče ne razlikuje od njene prejšnje izpovedi". S tem je Vrhovno sodišče, po oceni pritožnika, napačno presodilo, da ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka in hkrati prejudiciralo zaključek, da bi bila njena izpoved takšna tudi v primeru, če bi bil prisoten pritožnikov zagovornik. Pritožnik navaja, da je zaslišanje priče nedvomno del sojenja, zato je že prepoved obdolženčeve navzočnosti po zakonu sama po sebi sporna, v konkretnem primeru pa se pritožnik ni mogel braniti niti s svojim zagovornikom, zato naj bi bila pritožniku kršena pravica, da se mu sodi v navzočnosti ter da se lahko brani sam ali z zagovornikom. Ustavnemu sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo kot tudi drugostopenjsko in prvostopenjsko sodbo in vrne zadevo v novo odločanje.

B.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi uveljavlja kršitev druge alineje 29. člena Ustave v povezavi z 22. členom Ustave, ki naj bi se zgodila že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Kot je razvidno iz prilog k ustavni pritožbi, je pritožnik na naroku za glavno obravnavo dne 22. 10. 1999 razpravni senat opozoril na kršitev kazenskega postopka, ki naj bi se zgodila s tem, da pritožnikov zagovornik ni bil vabljen na zaslišanje mladoletne oškodovanke T. M. pred preiskovalnim sodnikom. Predsednik senata je ocenil, da gre za kršitev kazenskega postopka, da pa dokaz sam po sebi ni nedovoljen iz tega vidika, zato je izpoved mladoletne oškodovanke prebral. Ker je bilo prvo pravno sredstvo, v katerem je pritožnik uveljavljal zatrjevano kršitev šele izredno pravno sredstvo (zahteva za varstvo zakonitosti), je Ustavno sodišče v okviru te ustavne pritožbe lahko preizkusilo le glede očitkov, ki se nanašajo na sodbo Vrhovnega sodišča.

4.Vrhovno sodišče je v obrazložitvi sodbe med drugim zapisalo: "Preiskovalni sodnik, ki obsojenčevega zagovornika in okrožne državne tožilke ni obvestil o zaslišanju, ni ravnal v skladu z določilom petega odstavka 178. člena ZKP, ki določa, da mora na primeren način obvestiti državnega tožilca in zagovornika tudi o tem, kdaj in kje bodo opravljena druga preiskovalna dejanja, pri katerih sta lahko navzoša. Ta kršitev določb kazenskega postopka ni vplivala na zakonitost sodbe, upoštevaje zlasti dejstvo, da je bil obsojenčev zagovornik navzoč pri zaslišanju te priče dne 22. 6. 1999, ko ji je zastavil tudi več vprašanj, razen tega pa se izpovedba priče, ki jo je podala dne 14. 10. 1999, ni prav nič razlikovala od njene izpovedbe, ki jo je podala dne 22. 6. 1999."

5.Pritožnik v zvezi z očitkom kršitve pravnih jamstev v kazenskem postopku in kršitve enakega varstva pravic Vrhovnemu sodišču očita napačno uporabo prava. Glede na to je treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijane odločbe le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

6.S trditvami o nerazumljivosti in napačnosti stališča Vrhovnega sodišča v izpodbijani sodbi pritožnik uveljavlja očitno napačnost oziroma arbitrarnost stališča in s tem kršitev jamstva enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Po oceni Ustavnega sodišča ta kršitev ni podana. Iz sodbe Vrhovnega sodišča je razvidno, da se je sodišče z vprašanjem ponovnega zaslišanja mladoletne oškodovanke pred preiskovalnim sodnikom in dopustnostjo tega dokaza ukvarjalo. Po oceni Vrhovnega sodišča gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki v tem primeru ni vplivala na zakonitost sodbe. Takšna ocena zadosti kriterijem, ki so relevantni z vidika presoje zatrjevanih kršitev. Pri relativnih bistvenih kršitvah določb postopka, ki so v zakonu opredeljene le na splošno, mora namreč biti v vsakem konkretnem primeru podana ali vsaj verjetno izkazana vzročna zveza med kršitvijo določb ZKP ter zakonitostjo in pravilnostjo sodbe. Takšno vzročno zvezo je Vrhovno sodišče presojalo in ugotovilo, da ni izkazana. Glede na navedeno, izpodbijano stališče Vrhovnega sodišča očitno ni nesprejemljivo z vidika jamstva enakega varstva pravic.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Pritožnikovo navedbo, da naj se njegova ustavna pritožba obravnava tudi kot pobuda, je razumeti tako, da podrejeno vlaga tudi pobudo za oceno ustavnosti tretjega stavka četrtega odstavka 178. člena ZKP. Te podrejene pobude sodišče ni presojalo, saj ZUstS ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno predlagal presojo ustavnosti zakona. Če bi Ustavno sodišče v postopku preizkusa ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijane odločbe temeljijo na protiustavnem zakonu, bi samo začelo postopek za oceno njegove ustavnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS).

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer