Jedro

Dobra vera je sicer res nekakšno subjektivno, intimno (moralno vrednostno) prepričanje posameznika, a prav vsako notranje prepričanje sicer poštenega človeka še ni dobra vera. To prepričanje mora imeti neko otipljivo podlago, nekakšen rezón (smisel, upravičenje, razlog), razlago, opravičilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov za ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini s parcelno številko 2713/0 v k. o. X na podlagi priposestvovanja in za vknjižbo lastninske pravice na tej na njihovo ime (tč. I in II), jim je pa naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke (tč. III).

Proti sodbi se tožniki pritožujejo iz vseh razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP), predlagajo njeno spremembo ali pa razveljavitev ter novo sojenje in opredeljujejo svoje pritožbene stroške. Menijo, da so sporno nepremičnino priposestvovali že njihovi pravni predniki po določbah ODZ. Nikoli niso imeli potrebe preverjati uradnih evidenc, bili pa so prepričani, da je ta gozd njihov. Sklicujejo se na sodno prakso, da dobra vera lahko obstaja, četudi se ne preverja zemljiške knjige. Gozda res niso intenzivno izkoriščali, ker to pač ni bila potreba. Menijo, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ker ni zaslišalo ključne priče, namreč gozdarja T. L., ki je prvemu tožniku odkazal sečnje. Zato je, sklenejo, tudi dejansko stanje nepravilno ugotovljeno.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pravilno je uporabilo materialno pravo, relevantnih kršitev določb postopka pa pri tem ni storilo.

Sodišče prve stopnje je kot ključna ugotovilo tale pravno pomembna dejstva: - pred drugo svetovno vojno je bila sporna nepremičnina v zemljiški knjigi vpisana kot last J. in J. L.; - leta 1945 (jima) je bila z odločbo Okrajne mestne zaplembene komisije nacionalizirana in vpisana kot premoženje FLRJ, od leta 1949 dalje pa kot splošno ljudsko premoženje; - 11. 3. 1993 je po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije postala last toženke; - gozd se nahaja nekaj kilometrov stran od domačije tožnikov oz. njihovih pravnih prednikov, gre za strmo pobočje brez gozdnih cest in poti za izpeljavo drv; - tožniki in njihovi pravni predniki so mislili, da je ta gozd njihov, njihovi pravni predniki naj bi ga nekoč (okoli leta 1950) kupili od mlinarja J. B., dele tega gozda so imenovali M. tal, K. tal in B. tal; - v spornem gozdu so občasno grabili listje in nabirali sušice, tu pa tam posekali kakšno drevo, česar jim nihče ni branil; - leta 2002 je prvi tožnik (z dovoljenjem gozdarja L.) posekaj več dreves; ta jim je leta 2010 povedal, da gozd pripada toženki; - pred približno 10 leti (torej okoli leta 2004) je prvi tožnik razširil gozdno pot; - nihče nikoli ni preverjal bodisi zemljiške knjige bodisi katastra, katastrskega dohodka, posestnih listov, nihče ni plačeval davkov, ob dedovanju niso preverili, ali se je dedovala tudi ta parcela; Glede na te ugotovitve opustitev izvedbe dokaza z zaslišanjem gozdarja L. ni bila v ničemer tožnikom v škodo in relevantna dejstva tudi niso napačno ali pomanjkljivo ugotovljena. Tudi če bi L. povedal natanko to, kar trdijo tožniki, da je namreč enkrat (leta 2002) prvemu tožniku odkazal les za sečnjo prav v tem gozdu, to ne bi ničesar spremenilo. Ne bi preprečilo, kar je uspelo toženki, ko je izpodbila domnevano dobro vero tožnikov. Po presoji pritožbenega sodišča, ki v ugotovljenih dejstvih vidi tudi pomanjkanje dejanske (kontinuirane in navzven zaznavne) posesti, tudi enkratna občutnejša sečnja ne more privesti do drugačne končne presoje.

Treba se je strinjati z oceno sodišča prve stopnje, ki tožnikom očita pomanjkanje dobre vere. Dobroverni posestnik je (vsak) tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje.(1) Sodna praksa je sicer res že večkrat izrekla, da to ni nujno samo tisti, ki se je pozanimal o stanju v zemljiški knjigi, češ da je taka zahteva zlasti za „starejša razmerja“ (tj. izpred uveljavitve Stvarnopravnega zakonika; SPZ in še zlasti iz časa prevlade družbene lastnine, ko je bil dejanski pomen zemljiške knjige manjši) prestroga in da je treba upoštevati vse okoliščine posameznega primera. Vendar to stališče tožnikom v tem konkretnem primeru ne pomaga. Ne glede na to je namreč ocena, da niso bili v dobri veri, pravilna.

Sodišče prve stopnje besedam tožnikov očitno ne odreka prepričljivosti, čeprav (podrobnejša) dokazna ocena njihovih izpovedb umanjka; iz njihovih povzetkov se dá pač sklepati, da jim je sodišče verjelo. A te izpovedi so bile presplošne, saj so bile premalo konkretne, podrobne in specifične že njihove navedbe. Kot jim je oponesla že toženka takoj v odgovoru na tožbo (in jih zato na to ni bilo dolžno opozarjati še sodišče), tožniki nič niso navedli o tem, kateri njihov pravni prednik naj bi sporen gozd užival od kdaj do kdaj (vsaj približno), na kakšen način, v kakšnem prepričanju, kako se je to kazalo, in na kakšni podlagi. Zato dobre vere ni bilo težko izpodbiti – ob nespornih dejstvih in ob tako pomanjkljivih navedbah je ta toženkin ugovor trditveno in dokazno breme o dobri veri, ki se sicer domneva, v celoti prevalil na tožnike, ti pa ga niso zmogli. Sklep o tem, da pred nacionalizacijo leta 1945 o priposestvovanju tožnikovih pravnih prednikov ni mogoče govoriti, je torej v celoti pravilen. (2) Spornega gozda pa niso priposestvovali niti tožniki sami (od ukinitve družbene lastnine dalje, saj pred tem priposestvovanje absolutno ni bilo mogoče), ker je tudi ocena o umanjkanju njihove dobre vere v celoti pravilna. Dobra vera je sicer res nekakšno subjektivno, intimno (moralno vrednostno) prepričanje posameznika (3), a prav vsako notranje prepričanje sicer poštenega človeka še ni dobra vera. To prepričanje mora imeti neko otipljivo podlago, nekakšen rezón (smisel, upravičenje, razlog), razlago, opravičilo. Samo zase tudi ni spoznavno, ni dostopno zunanjemu svetu. Zato je treba zmeraj ugotoviti okoliščine, ki to prepričanje dokazujejo, in ga presoditi upoštevajoč običajno ravnanje povprečnega človeka v podobnih okoliščinah. (4) Zgolj neopredeljeno mišljenje, da je ta gozd pač spadal k domačiji, da je to pač že od nekdaj njihovo, ne zadošča. Zemljiškoknjižno stanje je bilo ves čas drugačno. Tožniki niso poznali nobenih evidenc, ob dedovanju niso ničesar preverjali (5), davkov niso plačevali, niso vedeli, od koga in kdaj je bi ta gozd pridobljen. Posest so izvajali v minimalnem obsegu, nekontinuirano, zato se tudi na dejstvo, da jim je nihče ni branil, ni bilo moč zanašati. Upoštevajoč vse te okoliščine prepričanju tožnikov, da je gozd njihov, četudi je (bilo) iskreno, ni mogoče reči „dobra vera“. Ker je dobrovernost bistven element kvalificirane posesti, ki je potrebna za priposestvovanje (tako po 43. čl. SPZ, 28. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; ZTLR kot tudi po prej veljavnem par. 1463 Občnega državljanskega zakonika; ODZ), je zavrnitev tožbenega zahtevka tožnikov pravilna in zakonita.

Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. istega zakona. Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, niso upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov.

(1) Največkrat se citira sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 608/2005, ki pravi: „(…) Prepričan mora biti [priposestvovalec], da je stvar njegova, in to tudi, potem ko je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Celotno ravnanje priposestvovalca mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno, oziroma da ni opustil običajne potrebne skrbnosti. (...)“

(2) Sodna praksa je sicer že izrekla, da „[č]e je kvalificirani posestnik posedoval nepremičnino toliko časa, kolikor je potrebno za priposestvovanje, pred nacionalizacijo, je pridobil lastninsko pravico na teh nepremičninah s priposestovanjem, čeprav so te nepremičnine kasneje postale družbena lastnina.“ Sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3062/2009, dovoljena revizija je bila zavrnjena s sodbo VS RS II Ips 424/2010. (3) Prim. Juhart M.: Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik 3. Dnevov stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, Kranjska Gora, 6. in 7. junij 2011, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 10. (4) Glej op. 1. (5) Tudi glede tega je zadeva v celoti primerljiva z omenjenim primerom VS RS II Ips 608/2005, saj tam sodišče pravi tudi: „Tožeča stranka bi bila v konkretnem primeru (njeni pravni predniki so imeli nepremičnino v posesti brez pravnoposlovne podlage) lahko v opravičljivi zmoti samo v primeru, če bi bila nepremičnina predmet zapuščinskega postopka, saj je najmanj, kar se lahko od povprečno skrbnega pravnega naslednika pričakuje, to, da se seznani s samim obsegom zapuščine.“