Jedro

Tožnik s tem ko je 13. 10. 2015 poslal bolniški list (smiselno enako velja tudi za prejeto odločbo s strani ZZZS) toženo stranko obvestil le o razlogih za odsotnost z dela do 10. 10. 2015 in ne od tega dne dalje. Po koncu bolniškega staleža je nato delavčeva dolžnost, da se zglasi na delo oziroma sporoči razloge, zaradi katerih ne more pričeti z delom. Ker pa so prakse pri delodajalcih lahko različne (povezano z načinom dela) je sodišče prve stopnje glede na organizacijo odrejanja in opravljanja dela pri toženi stranki pravilno ugotovilo prakso po koncu bolniškega staleža pri toženi stranki in nato še skladnost tožnikovega konkretnega ravnanja z ugotovljeno prakso. V obravnavanem primeru je bila praksa pri toženi stranki takšna, da bi tožnik moral direktorju tožene stranke po prenehanju bolniškega staleža sporočiti, da je spet sposoben za delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi z dne 10. 11. 2015, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 10. 2015, ampak da je trajalo do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, za reparacijo ter plačilo denarnega povračila v višini 18 plač. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo, razen zoper odločitev v IV. točki izreka, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati samo njegovo konkretno ravnanje, saj ravnanje drugih delavcev po koncu bolniškega staleža ni odločilno. Izpostavlja, da se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju splošnih obvestilnih navad oprlo zgolj na izpovedi direktorja tožene stranke in pri toženi stranki zaposlenega A.A., katerega izpoved bi zato moralo sodišče kritično oceniti. Meni, da je tožena stranka izredno odpoved očitno podala zaradi njegovega koriščenja bolniškega staleža, vendar sodišče prve stopnje navedenega ni ugotovilo, ker se ni opredelilo do izpovedi B.B., da mu je tožena stranka po koncu bolniškega staleža naročila, naj se na delo ne vrača. Opozarja, da je bila praksa pri toženi stranki različna oziroma je sploh ni bilo, saj iz izpovedi B.B. izhaja, da ga je na delo po koncu bolniškega staleža poklicala tožena stranka. Prav tako poudarja, da izpoved A.A. o ravnanju po prenehanju bolniškega staleža ne pomeni, da je bila takšna tudi praksa pri toženi stranki, zato je podana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpostavlja, da je za ugotovitev prakse pri toženi stranki po zaključku bolniškega staleža predlagal tudi zaslišanje C.C., katerega zaslišanje je sodišče zavrnilo kot nepotrebno, ker ne bi vedel izpovedati, kakšna je bila praksa po dalj časa trajajočem bolniškem staležu v letu 2015, pri čemer sodišče prve stopnje niti ni pojasnilo, zakaj je za ugotovitev prakse pri toženi stranki relevantno le leto 2015. Navaja, da je pravočasno grajal procesno kršitev zaradi neizvedbe dokaznega predloga za zaslišanje C.C. in D.D., zaradi česa je izpodbijani del sodbe obremenjen s procesno kršitvijo, poleg tega pa dejansko stanje ni bilo popolnoma ugotovljeno. Meni, da je dolžnost delodajalca, da zagotovi delo, zato dejstvo, da bi lahko začel opravljati delo, ko bi dobil ključe in kartico tovornega vozila, ne more biti v tožnikovo škodo. Izpostavlja, da je izredna odpoved pretirana sankcija za nesporazum oziroma nerodno komunikacijo med tožnikom in toženo stranko, poleg tega pa je posledica, ki je sledila opustitvi telefonskega klica, nesorazmerna z namenom, ki ga je zasledoval zakonodajalec s kaznovanjem primerov neopravičene odsotnosti z dela. Uveljavlja protispisnost ugotovitve, da delodajalca ni obvestil o prenehanju bolniškega staleža, saj ni sporno, da je toženi stranki poslal odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), poleg tega pa sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj prejem odločbe ZZZS ne zadošča za izpolnitev obvestilne dolžnosti delavca, zato je podana tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da je za odločitev bistvenega pomena, da so bile vse odločbe ZZZS toženi stranki vročene tudi s strani zavoda, česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da ni prišel na delo oziroma na delovno mesto ter da bi moral toženo stranko obvestiti o razlogih za svojo odsotnost z dela. Poudarja, da ni sam kriv, da ni prišel na delo, saj dela zanj po koncu bolniškega staleža ni bilo oziroma mu ga tožena stranka ni odredila, poleg tega pa je njegovo delovno mesto v tovornem vozilu in ne v pisarni, zato mu ni mogoče očitati, da bi se moral zglasiti v delodajalčevih prostorih. Nadalje uveljavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker o odločilnem dejstvu, ali je imela tožena stranka v mesecu oktobru in novembru 2015 delo, obstaja nasprotje med razlogi sodbe o vsebini dnevnikov dela ter med tem, kar je zabeleženo v dnevnikih, posledično pa je sodišče prve stopnje zaradi navedene protispisnosti napravilo napačno dokazno oceno. Poudarja, da iz dnevnikov dela izhaja, da mu delo ni bilo odrejeno, ker ga ni bilo. Po njegovem prepričanju tožena stranka ni dokazala, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Izpostavlja, da glede na okoliščine obravnavanega primera (tožnikovo vestno in skrbno opravljanje dela, daljši bolniški stalež, ustaljena komunikacijska praksa, da nikoli ni bil v disciplinskem postopku, ponovna delovna zmožnost in njegova razpoložljivost po prenehanju bolniškega staleža) očitana kršitev ni bila takšna, da bi porušila medsebojni odnos. Uveljavlja tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo ter se tudi ni opredelilo do dejstev, da je bil tožnik zaposlen 10 let, da je bil dober delavec, 5 let ni bil na dopustu, da je bil toženi stranki vedno na voljo ter da ga je direktor tožene stranke dobro poznal. Nadalje navaja, da je lahko tožena stranka zaradi njegove daljše odsotnosti delo načrtovala in organizirala (še toliko bolj, ker je menila, da je tožniku bolniški stalež podaljšan), zato ne more držati trditev direktorja tožene stranke o določenem številu izgubljenih voženj in upadu prihodka, kar naj bi vodilo do izgube potrebnega zaupanja. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo denarnega povračila v višini 18 plač, zato je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je tretjič odločalo o tožbenem zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi z dne 10. 11. 2015, ki jo je tožena stranka tožniku podala po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). S sodbo opr. št. Pd 228/2015 z dne 24. 2. 2016 je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vključno z reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom. Ker je v navedeni sodbi zavzelo stališče, da tožnik tožene stranke ni obvestil, da je njegov bolniški stalež zaključen oziroma da je na razpolago za delo, je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 330/2016 z dne 10. 11. 2016 na pritožbo tožnika izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sodbo opr. št. Pd 210/2016 z dne 9. 12. 2016 tožbenemu zahtevku ugodilo. Odločilo je, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je tožnik toženo stranko o tem, da je na voljo za delo, obvestil s pošiljanjem bolniškega lista, o izteku bolniškega staleža pa je bila tožena stranka obveščena tudi s strani ZZZS. Pritožbeno sodišče je navedeno sodbo sodišča prve stopnje s sodbo opr. št. Pdp 183/2017 z dne 16. 3. 2017 potrdilo (razen glede odločitve o plačilu regresa za letni dopust za leto 2015), Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom opr. št. VIII Ips 189/2017 z dne 19. 12. 2017 ugodilo reviziji tožene stranke, sodbi sodišč druge (razen glede odločitve o zavrnitvi plačila regresa za letni dopust za leto 2015) in prve stopnje (razen glede zavrnilnega dela III. točke izreka sodbe - odločitev o reparacijskem zahtevku) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozorilo je na zmoten zaključek sodišč, da je tožnik že zgolj s tem, da je toženi stranki poslal bolniški list oziroma da je ta prejela odločbo ZZZS, izpolnil obvestilno dolžnost, saj če je bila praksa pri toženi stranki takšna, kot sta izpovedala direktor tožene stranke in A.A., zgolj s pošiljanjem bolniškega lista tožnik ni obvestil tožene stranke o razlogih za svojo odsotnost od 12. 10. 2015 dalje.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo opr. št. Pd 21/2018 z dne 4. 4. 2018 tožbeni zahtevek zavrnilo, kot je razvidno iz 1. točke obrazložitve te sodbe. Tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka 10. 11. 2015, je zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnik tožene stranke ni obvestil, da je njegov bolniški stalež zaključen oziroma da je na razpolago za delo. Glede na prakso pri toženi stranki je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi se tožnik po zaključku bolniškega staleža moral zglasiti na delo ali direktorju tožene stranke sporočiti, da je spet sposoben za delo. Zato je zavzelo stališče, da je tožnik neutemeljeno pričakoval, da mu bo direktor tožene stranke od 12. 10. 2015 dalje po sms sporočilu odredil delo, ne da bi predhodno toženi stranki sam sporočil, da ni več v bolniškem staležu. 7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi obrazložilo, zakaj prejem odločbe ZZZS ne zadošča za izpolnitev delavčeve obvestilne dolžnosti. Sodba sodišča prve stopnje v 7., 8. in 9. točki obrazložitve sodbe vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih v zvezi s tem, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu lahko preizkusilo. Tožnik kršitev uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko ni izrecno obrazložilo zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo denarnega povračila v višini 18 plač. Ker lahko sodišče skladno s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 prisodi denarno povračilo le v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, o kateri sodišče odloča le, če ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ob ugotovitvi, da odpoved ni nezakonita, dodatna obrazložitev ni potrebna.

8. Prav tako ni podana uveljavljana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik utemeljuje z navedbami o tem, da je A.A. izpovedal le o tem, kako je sam ravnal po zaključku bolniškega staleža, in ne o praksi pri toženi stranki. Navedeno procesno kršitev utemeljuje tudi z navedbami, da obstaja nasprotje med razlogi sodbe o vsebini dnevnikov dela ter med tem, kar je zabeleženo v dnevnikih, in sicer glede ugotovitve, da je imela tožena stranka v mesecu oktobru in novembru 2015 delo. Procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožnik smiselno zatrjuje kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožnika za zaslišanje prič C.C. in D.D.. Sodišče lahko zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, pri čemer mora navesti razloge, zakaj jih je zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanjem C.C. in D.D. z obrazložitvijo, da sta bila pri toženi stranki zaposlena le nekaj mesecev leta 2008 oziroma osem let nazaj, zato ne bi vedela, kakšna je bil praksa po dalj časa trajajočem bolniškem staležu. Glede na kratkotrajno zaposlitev bi priči lahko izpovedali kvečjemu o praksi pri bolniškem staležu krajšega trajanja, kar pa v predmetni zadevi ni bistveno, saj je bil tožnik dlje časa odsoten zaradi bolniškega staleža in ni imel pri sebi kartice in ključev vozila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo ta dokazna predloga. Na to ne more vplivati splošna pritožbena navedba, da je pravočasno grajal to kršitev. Ne drži, da bi sodišče prve stopnje kot relevantno obdobje upoštevalo le leto 2015 (prim. ugotovitev na podlagi izpovedi B.B., ki je bil zaposlen do leta 2010).

10. Ni podana zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje, ker naj se ne bi opredelilo do navedb tožnika, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka mogoče. Zatrjevane okoliščine, da je tožnik vestno in skrbno opravljal delo, da je bil na daljšem bolniškem staležu, da nikoli ni bil v disciplinskem postopku, da je ponovno delovno zmožen in podobno, ne vplivajo na ugotovitve glede izgube zaupanja v delo tožnika. Sodišče prve stopnje zato ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko se do teh navedb tožnika ni opredelilo.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati samo konkretno ravnanje tožnika in ne bi smelo ugotavljati, kakšna je bila praksa pri toženi stranki. Kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, je tožnik s tem ko je 13. 10. 2015 poslal bolniški list (smiselno enako velja tudi za prejeto odločbo s strani ZZZS) toženo stranko obvestil le o razlogih za odsotnost z dela do 10. 10. 2015 in ne od tega dne dalje (sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 189/2017 z dne 19. 12. 2017). Po koncu bolniškega staleža je nato delavčeva dolžnost, da se zglasi na delo oziroma sporoči razloge, zaradi katerih ne more pričeti z delom. Ker pa so prakse pri delodajalcih lahko različne (povezano z načinom dela) je sodišče prve stopnje glede na organizacijo odrejanja in opravljanja dela pri toženi stranki pravilno ugotovilo prakso po koncu bolniškega staleža pri toženi stranki in nato še skladnost tožnikovega konkretnega ravnanja z ugotovljeno prakso. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s prepričljivim in argumentiranim zaključkom sodišča, da je bila v obravnavanem primeru praksa pri toženi stranki takšna, da bi tožnik moral direktorju tožene stranke po prenehanju bolniškega staleža sporočiti, da je spet sposoben za delo. Tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo le na podlagi izpovedi direktorja tožene stranka in A.A., ampak je navedeno potrdil tudi B.B., zaslišanje katerega je predlagal tožnik. Ne drži pritožbena navedba, da iz izpovedi B.B. izhaja, da ga je tožena stranka sama poklicala, naj pride na delo, saj je izpovedal ravno nasprotno, in sicer da je peti ali šesti dan po koncu bolniškega staleža poklical direktorja tožene stranke. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožniku ni mogoče očitati, da bi se moral zglasiti v delodajalčevih prostorih, glede na to, da je njegovo delovno mesto v tovornem vozilu in ne v pisarni. Tega se tožniku ne očita, ampak se mu očita, da tožene stranke ni obvestil o tem, da je sposoben za delo. Pritožbenemu sodišču ni vzbudilo dvoma v prepričljivo dokazno oceno niti splošno pritožbeno zatrjevanje, da bi sodišče moralo izpoved A.A. kritično oceniti, kar je zaposlen pri toženi stranki, saj zgolj to ne daje podlage za zaključek, da njegova izpoved ni verodostojna in ji sodišče ne bi smelo slediti. Priča je bila opozorjena na posledice krivega pričanja, poleg tega pa tožnik tudi ni z ničimer dokazal, da bi bila izpoved neresnična.

12. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil tožene stranke, pa bi moral, prav tako pa z delom oziroma vožnjo ne bi mogel nadaljevati, ker ni imel ključev vozila in kartice, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je podana izredna odpoved pretirana sankcija. Pritožbeno zavzemanje, da je v obravnavanem primeru prišlo zgolj do nesporazuma oziroma nerodne komunikacije, je neprepričljivo glede na to, da je tožnik kar mesec dni čakal na sporočilo o odreditvi dela s strani delodajalca.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bila dolžnost tožene stranke, da tožniku zagotovi delo (mu predhodno izroči kartico in ključe vozila) ter navedbe, da mu tožena stranka dela ni odredila izključno iz razloga, ker dela zanj ni imela. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi direktorja tožene stranke, da je menil, da je bil tožniku glede na njegovo neodzivnost bolniški stalež ponovno podaljšan. Glede na to, da je bil tožniku bolniški stalež podaljšan že v predhodnem obdobju, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, zato pritožbene navedbe v zvezi s tem zavrača kot neutemeljene.

14. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik storil očitano kršitev, tožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi koriščenja bolniškega staleža. Tožnik tega ni dokazal. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo izpovedi B.B. v zvezi s tem vprašanjem, saj je bilo njegovo zaslišanje predlagano samo v zvezi z dokazovanjem prakse obveščanja po koncu bolniškega staleža pri toženi stranki. Poleg tega pa B.B. tudi ni izpovedoval o razlogih za prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožniku.

15. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da zaradi ravnanja tožnika medsebojno zaupanje s toženo stranko ni bilo porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ne bi bilo mogoče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru ob upoštevanju vseh okoliščin primera in interesov obeh pogodbenih strank izpolnjen dodatni pogoj za izredno odpoved, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Ob upoštevanju narave, teže in posledic kršitve je odločilno, da tožnik ni opravičil svoje odsotnosti, neupravičeno pa je bil odsoten kar mesec dni, medtem ko je tožena stranka menila, da mu je bil bolniški stalež podaljšan ter je nato za neupravičeno odsotnost izvedela šele, ko je žena direktorja tožene stranke poklicala tožnikovega osebnega zdravnika. Navedeno je nedvomno vplivalo na porušeno medsebojno zaupanje, saj je glede na način dela v obravnavanem primeru potrebno še toliko večje zaupanje, saj delavci zaposleni pri toženi stranki ne opravljajo dela na točno določenem delovnem mestu (npr. sedežu tožene stranke), ampak na delo čakajo doma, po prejetem sms sporočilu oziroma klicu pa opravijo odrejeno vožnjo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da glede na sklepanje direktorja tožene stranke o ponovnem podaljšanju bolniškega staleža, delovnega procesa ni bilo treba organizirati drugače, zato tožena stranka tudi ni izgubila določenega števila voženj in s tem utrpela upada prihodka. Ravno okoliščina, da je bil tožnik zmožen za delo, pa tožena stranka za to ni vedela, lahko vpliva na poslovanje tožene stranke oziroma na upad prometa, če je tožena stranka opravila manj voženj, kot bi jih lahko, če bi delal tudi tožnik. V primeru, da bi tožnik izpolnil svojo obvestilno dolžnost, bi mu namreč tožena stranka lahko odredila vožnjo oziroma delo. Glede na to, da je sodišče prve stopnje verjelo prepričljivi izpovedi direktorja tožene stranke, da je zaradi tožnikove kršitve prišlo do upada prihodka, je tožena stranka utemeljeno izgubila potrebno zaupanje v tožnika.

16. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.