Jedro

Obrazložitev zamudne sodbe je skladna z določbo petega odstavka 324. člena ZPP, upoštevaje, da v konkretnem primeru ne gre za reševanje zapletenih pravnih vprašanj, ko bi od sodišča terjala obsežno pojasnjevanje, katere pravne norme je uporabilo in kako jih je razlagalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Tožniki in toženka sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano delno zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna toženka tožnikom plačati znesek v višini 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2012 do plačila, znesek 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2012 do plačila, znesek v višini 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2012 do plačila, znesek v višini 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2012 do plačila, znesek v višini 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2013 do plačila, znesek v višini 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2013 do plačila, znesek v višini 240,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2013 do plačila, znesek v višini 240,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2013 do plačila, vse v roku 15 dni, in jim povrniti pravdne stroške v višini 413,30 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (v fazo vročanja tožbe toženki v odgovor), s stroškovno posledico. Navaja, da je obrazložitev sodbe preveč lapidarna. Sodišče sicer navede, da je najemnik najemodajalcu (tožnikom) dolžan plačevati najemnino in stroške, ki se plačujejo poleg najemnine, na podlagi določb Stanovanjskega zakona (SZ-1), a to predstavlja le del morebitne pravne podlage tožbe. Kot ugotavlja sodišče, sta toženca s tožniki sklenila dogovor, na podlagi katerega naj bi bila dolžna vtoževani znesek, in torej ni podana neposredna pravna zveza med obveznostmi najemnika po najemni pogodbi in tožbenim zahtevkom. Sodišče ni popolno izpeljalo subsumcijskega procesa, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče le na kratko in brez pojasnila navrže, da je bila tožba pritožnici pravilno vročena, kar izhaja iz povratnice. Sodišče bi moralo to bolj natančno pojasniti, ker tega ni storilo, se pritožnica do pravilnosti vročitve sploh ne more izjasniti. S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje ponovno zagrešilo enako absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je pritožnica le ena od tožencev, zoper toženca naj bi po njenem vedenju pravdni postopek še tekel. Takšno stanje pa ne omogoča izdaje delne sodbe zoper eno stranko in nadaljevanje pravde zoper drugo. V konkretnem primeru gre za enotno sosporništvo.

3. Tožniki so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Obrazložitev sodbe je skladna z določbo petega odstavka 324. člena ZPP(1) in omogoča preizkus sodbe glede materialnopravne utemeljenosti zahtevka, upoštevaje, da v konkretnem primeru ne gre za reševanje zapletenih pravnih vprašanj, ki bi od sodišča terjala obsežno pojasnjevanje, katere pravne norme je uporabilo in kako jih je razlagalo.

6. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je bila tožba toženki pravilno vročena v odgovor in se pri tem sklicevalo na podatke vročilnice pri list. št. 13 spisa. Za preizkus pravilnosti vročitve to zadostuje. Tudi toženka je imela možnost vpogleda v spis in v vročilnico (150. člen ZPP), če tega ni storila, gre to v njeno breme.(2)

7. Toženka ni nasprotovala tožbeni trditvi, da je obveznost tožencev nerazdelna, v skladu z določili najemne pogodbe z dne 9. 11. 2011. Tožba ju torej obravnava kot solidarna dolžnika in tožniki od vsakega od njiju uveljavljajo celotno terjatev. Ker solidarni dolžniki niso enotna pravdna stranka, je vsak od njih kot sospornik v pravdi samostojna stranka (195. člen ZPP), zato za izdajo delne zamudne sodbe zoper toženko, ni bilo ovire.(3)

8. Obveznost tožencev izhaja iz določb najemne pogodbe z dne 9. 11. 2011, iz določbe 94. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1)(4) ter iz dogovora pravdnih strank z dne 6. 2. 2013, kot vse pravilno povzema sodišče prve stopnje. Glede na tožbene trditve, da sta bila toženca tožnikom dolžna nakazati znesek v skupni višini 3.481,30 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti posameznega obroka najemnine in stroškov in sicer najkasneje do dne 31. 12. 2013, česar nista storila, ki jim toženka ni nasprotovala, je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi,(5) ob tem, da so bile izpolnjene tudi vse predpostavke tako za izdajo delne (314. člen ZPP) kot zamudne sodbe (318. člen ZPP).

9. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega dostavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP.

Op. št. (1): V obrazložitvi zamudne sodbe se navedejo samo razlogi, ki upravičujejo tako sodbo.

Op. št. (2): Iz vročilnice izhaja, da je bila tožba toženki vročena pravilno in zakonito v skladu z določbo 142. člena ZPP.

Op. št. (3): Tožniki kot upniki lahko uveljavljajo terjatev od vsakega od tožencev, vse dokler obveznost ne bo izpolnjena. Da je bila obveznost v času odločanja sodišča prve stopnje že delno ali v celoti izpolnjena, toženka v pritožbi ne zatrjuje.

Op. št. (4): Najemnik stanovanja mora, med drugim, plačevati najemnino za najeto stanovanje ter stroške, ki se plačujejo poleg najemnine, v skladu z najemno pogodbo.

Op. št. (5): 9. člen OZ, 94. člen SZ-1.