Jedro

Toženca sta v konkretni zadevi navadna sospornika. Odločitev proti njima bi lahko bila različna, če bi sodišče ugotovilo, da eden posega v lastninsko pravico tožnikov, drugi pa ne. Zato zahtevki proti vsakemu od njiju niso povezani v smislu petega odstavka 367. člena ZPP, kar pomeni da je treba vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ugotoviti v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je tožencema prepovedalo voziti z osebnimi vozili, parkirati osebna vozila in delovna vozila ter odlagati blago, keramiko ali embalažo na parceli št. 18 k.o. ... oziroma na kakršenkoli način, razen s hojo, vožnjo in parkiranjem tovornih vozil ter raztovarjanjem blaga, posegati v parc. št. 18 k.o. ..., katere solastnika sta tožnika. V presežku je tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na prepoved hoje, vožnje in parkiranja tovornih vozil ter raztovarjanja blaga na tej nepremičnini, zavrnilo. Odločilo je, da sta toženca tožnikoma dolžna povrniti odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnikov, potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča v zavrnilnem delu ter odločilo o stroških pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča vlagata tožnika predlog za dopustitev revizije. Predlagata, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo zaradi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi je pritožbeno sodišče odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča, in ki predstavljajo pomembna pravna vprašanja, o katerih praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse Vrhovnega sodišča pa ni.

4. Predlog ni dovoljen.

5. Revizijo je mogoče dopustiti, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 2.000,00 EUR in če ne presega 40.000,00 EUR (drugi in četrti odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Trditveno in dokazno breme glede obstoja formalnih pogojev predloga za dopustitev revizije je na predlagatelju, saj sodišče nima dolžnosti raziskovati manjkajočih podatkov. Navedeno velja tudi glede pravilne označitve in ustrezne utemeljitve vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 165/2001 z dne 14. 7. 2001).

6. Toženca sta v konkretni zadevi navadna sospornika. Odločitev proti njima bi lahko bila različna, če bi sodišče ugotovilo, da eden posega v lastninsko pravico tožnikov, drugi pa ne (prim. sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 876/2007 z dne 9. 9. 2010 in II Ips 262/2007 z dne 17. 9. 2009). Zato zahtevki proti vsakemu od njiju niso povezani v smislu petega odstavka 367. člena ZPP, kar pomeni da je treba vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ugotoviti v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP. Da bi bilo to mogoče, bi morala tožnika, ki vlagata predlog za dopustitev revizije, izkazati, da sta v pravdnem postopku pravočasno opredelila vrednost svojih zahtevkov v razmerju do vsakega toženca, oziroma da sta to storila toženca. Z navajanjem nediferencirane vrednosti "7.000,00 EUR" tej zahtevi nista zadostila.

7. Tožnika v predlogu torej nista izkazala, da je glede na drugi in četrti odstavek 367. člena ZPP v tej zadevi revizijo mogoče dopustiti. Ker navedene pomanjkljivosti v postopku s predlogom za dopustitev revizije ni mogoče odpraviti, predlagatelja pa predloga tudi ne moreta več pravočasno dopolniti, je Vrhovno sodišče predlog zavrglo (377. člen ZPP).