Jedro

Za sodišče pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov ni odločilno, ali so razlogi, zaradi katerih tožeča stranka nima več pravnega interesa za tožbo, morda na strani tožene stranke. Za odločitev o pravdnih stroških je odločilen le končni uspeh v pravdi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo z dne 6. 5. 2016 zavrglo (I. točka izreka) in zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper II. točko izreka sklepa pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da stroške pravdnega postopka tožeče stranke naloži v plačilo toženi stranki, podrejeno pa, da sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke zaradi ugotovitve neobstoja prerekane ločitvene pravice v stečajnem postopku, ki se vodi zoper njo kot stečajnega dolžnika pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. St 000/2014. Ugotovilo je, da tožeča stranka, glede na to, da je tožena stranka v stečajnem postopku umaknila prijavo ločitvene pravice, na katero se nanaša tožbeni zahtevek, nima več pravnega interesa za vodenje pravde. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov, o katerem je odločilo na podlagi kriterija uspeha strank v pravdi (154. člen ZPP), je zavrnilo, ker je zaključilo, da zavrženje tožbe, ne glede na razlog, pomeni, da je tožena stranka v pravdi uspela, tožeča stranka pa v celoti propadla. V podporo takšni odločitvi se je sklicevalo na odločbe višjih sodišč (VSL sklep II Cp 1015/2001, VSK sklep I Cpg 207/2006, VSL sklep I Cpg 627/2010, VSL I Cpg 23/2012).

6. Pritožnik trdi, da navedena sodna praksa ne predstavlja tiste obsežne in ustaljene sodne prakse, ki jo je mogoče aplicirati na konkretno zadevo. Pri tem opozarja na obstoj novejše sodne prakse, ki se je postavila na drugačno stališče, kot ga v izpodbijanem sklepu navaja sodišče prve stopnje (VSL sklep I Cp 2796/2015, VSL sklep I Cpg 638/2013, VSL sodba in sklep I Cpg 874/2013, VSL sklep I Cpg 1096/2015, VSL sklep I Cpg 1936/2014, VSL sklep I Cpg 1252/2014, VSL sklep I Cpg 5/2013). Trdi, da se je navedena sodna praksa postavila na stališče, da se v obeh postopkih (pravdnem in stečajnem) odloča o obstoju iste terjatve in da torej ne gre za dva postopka, ki bi potekala vzporedno, temveč je potrebno pravdni in stečajni postopek (vsaj kadar gre za postopke po 5.6 oddelku ZFPPIPP – posebna pravila o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic) obravnavati kot enovito celoto. Sodna praksa se je v takšnih primerih postavila na stališče, da ima priznanje terjatve s strani stečajnega upravitelja v stečajnem postopku enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Smiselno enako kot priznanje terjatve s strani stečajnega upravitelja v stečajnem postopku pa je zato potrebno obravnavati tudi umik neutemeljeno prijavljene terjatve oziroma konkretno ločitvene pravice s strani stečajnega upnika. V primerih, kot je obravnavani, tako ne drži, da bi zavrženje tožbe, ne glede na razlog, pomenilo, da je tožena stranka v pravdi uspela, tožeča stranka pa v celoti propadla. Trdi, da sodna praksa v takšnih primerih upošteva specifiko situacije, ki je posledica kolizije med stečajnim in pravdnim postopkom, zaradi česar lahko sodišče navkljub zavrženju tožbe odloči, da je bila tožeča stranka v postopku uspešna, saj pri odločanju pri uspehu ustrezno upošteva tudi razlog, ki je posredno, preko pravnomočne odločitve v nekem drugem (to je stečajnem) postopku povzročil naknadni odpad pravnega interesa in s tem posledično zavrženje tožbe v pravdnem postopku. Povod za pravdo je s svojo neutemeljeno prijavo ločitvene pravice dala zgolj in le tožena stranka, tožeča stranka pa je bila k vložitvi tožbe prisiljena. Ker je tožena stranka umaknila svojo prijavo ločitvene pravice v stečajnem postopku šele po vložitvi tožbe, mora povrniti tožeči stranki vsaj stroške, nastale z njeno vložitvijo.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodna praksa v situacijah, kot je obravnavana, pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov ni enotna. Zato o ustaljeni sodni praksi, kot to trdi pritožnik, ni mogoče govoriti. Po presoji pritožbenega sodišča tudi razlogov, ki jih ponuja pritožnik v podporo svojemu stališču, ni mogoče sprejeti. V pravdnem postopku namreč za odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov veljajo pravila, ki jih določa Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), uporabljajo pa se tako, kot se glasijo. Določbe 154. do 162. člena ZPP so materialnopravne narave in uzakonjajo pravila, po katerih sodišče odloča o tem, kdo v končni posledici nosi stroške postopka. Odločilno je načelo končnega uspeha. S stališča tožeče stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba ali sklep o zavrženju tožbe. Čeprav je tožeča stranka ob vložitvi tožbe zanjo imela pravni interes, pa se izkaže, da ga zaradi okoliščin, nastalih med postopkom, nima več, zaradi česar sodišče tožbo zavrže, se šteje, da je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla (tako Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, stran 30). V takšnem primeru za sodišče pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov ni odločilno, ali so razlogi, zaradi katerih tožeča stranka nima več pravnega interesa za tožbo, morda na strani tožene stranke. Za odločitev o pravdnih stroških je odločilen le končni uspeh v pravdi. Zavzeto nasprotno stališče lahko privede do tega, da se sodišče ukvarja z vprašanjem, ali je bila tožba utemeljeno vložena oziroma ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen, zgolj zaradi odločitve o pravdnih stroških, čeprav se pravda konča, ne da bi sodišče o tožbenem zahtevku meritorno odločilo (kot v danem primeru). Pravila ZPP o pravdnih stroških česa takšnega nedvomno ne zasledujejo.

8. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da z vidika odločitve o pravdnih stroških zavrženje tožbe pomeni neuspeh tožeče stranke, ne glede na razlog, zaradi katerega je bila tožba zavržena, ter da je zato v danem primeru kot podlago za odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov potrebno uporabiti določbe 154. člena ZPP, po katerih mora stranka, ki v pravdi propade, sama nositi svoje pravdne stroške.

9. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške.