Jedro

Na podlagi 1. odstavka 117. člena Zakona o inšpekciji za delo, inšpektor za delo z odločbo prepove delodajalcu opravljanje delovnega procesa oziroma uporabe sredstev za delo do odprave nepravilnosti, če pri inšpekcijskem nadzorstvu ugotovi, da delodajalec ni sklenil pogodbe o delu v skladu s predpisi in s kolektivno pogodbo. Ker tožeča stranka ni sklenila pogodbe, sam ustni dogovor pa ni dovolj, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

Izrek

1. Revizija se zavrne. 2. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

K točki 1. izreka: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 18.10.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Inšpektorata Republike Slovenije za delo, območna enota T. z dne 12.9.2003. Z njo je bilo tožeči stranki prepovedano opravljati delovni proces za delo do oprave nepravilnosti, to je dokler z delavko A.A., ki je na sejmu ... opravljala dela pomoči pri prodaji tekstilnih izdelkov, ne sklene pogodbe o zaposlitvi in jo prijavi na socialno zavarovanje. Oba upravna organa sta ugotovila, da je šlo za zaposlovanje na črno.

V razlogih izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje pridružuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno in Zakon o inšpekciji dela sta bila pravilno uporabljena.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Zatrjuje, da ni šlo za delo na črno. Delo A.A. je imelo značaj prostovoljnega dela in je pomenilo pomoč. Izrek odločbe tožene stranke ni določen in niti ni izvršljiv. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter odpravi odločbo tožene stranke.

Tožena stranka na pritožbo (sedaj revizijo) ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi 2. odstavka 107. člena ZOS-1 z dne 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

Iz predloženih spisov izhaja, da je bil dne 11.9.2003 pri tožeči stranki opravljen inšpekcijski pregled, pri katerem je bilo ugotovljeno, da je tožnica omogočila delo A.A. na sejmu ... brez pravne podlage. A.A. je zaposlena za nedoločen čas pri V. L., ter da z delavko nima sklenjene pogodbe.

Na podlagi 5. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC) – 5. člen – kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje – se za zaposlovanje na črno šteje, kadar pravna oseba ali zasebnik, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti, z delavcem ne sklene pogodbe o zaposlitvi oziroma pogodbe o delu v skladu s predpisi in delavca ne prijavi Zavodu za zdravstveno zavarovanje in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Na podlagi 1. odstavka 117. člena Zakona o inšpekciji za delo, inšpektor za delo z odločbo prepove delodajalcu opravljanje delovnega procesa oziroma uporabe sredstev za delo do odprave nepravilnosti, če pri inšpekcijskem nadzorstvu ugotovi, da delodajalec ni sklenil pogodbe o delu v skladu s predpisi in s kolektivno pogodbo. Ker tožeča stranka ni sklenila pogodbe, sam ustni dogovor pa ni dovolj, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka ravnala pravilno, ko je spremenila izrek organa prve stopnje. Izrek organa prve stopnje namreč ni bil v skladu z 2. odstavkom 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Ta določa, da mora biti izrek kratek in določen. Določen pa je tisti izrek, ki je popoln in jasen tako, da v postopku izvršbe ne more biti sporno, kako je potrebno odločbo izvršiti. Tožena stranka je tako dolžna v smislu določb 251. člena ZUP odpraviti takšne pomanjkljivosti in z dopolnitvijo (spremembo) izreka odločbe organa prve stopnje). In prav tako je tožena stranka ravnala. Odpravila je pomanjkljivost in spremenila izrek odločbe organa prve stopnje s tem, da je natančno navedla komu se prepoveduje delo in kakšno delo se prepoveduje.

Tudi po presoji revizijskega sodišča v konkretnem primeru niso podane izjeme, ki jih predvideva 7. člen navedenega zakona, ko določa, katere aktivnosti niso delo oziroma zaposlovanje na črno. Ni nobene podlage za presojo, da bi bilo prepovedano delo medsebojna sosedska pomoč, saj niso izpolnjeni pogoji iz 8. člena navedenega zakona.

Materialno pravo je bilo zato pravilno uporabljeno. Revizija ne navaja, katere bistvene kršitve določb postopkov v upravnem sporu uveljavlja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe 92. člena ZUS-1. K točki 2: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožnice za povrnitev stroškov postopka. Sklicevalo se je na 3. odstavek 23. člena ZUS, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče odloča le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta.

Tožeča stranka v pritožbi predlaga, da se navedeni sklep razveljavi. Zatrjuje, da je odločitev o stroških nezakonita in neustrezna. Zaznamuje tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo stroškovni zahtevek tožeče stranke. Pri tem se je sklicevalo na 3. odstavek 23. člena ZUS in na dejstvo, da je odločalo je o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta.

Navedena določba ZUS je bila predmet ustavne presoje. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-68/04-14 z dne 6.4.2006 razveljavilo prvi stavek 3. odstavka 23. člena ZUS v tistem delu, ki se glasi: „le o zakonitosti upravnega akta in“.

Toda navedena delna razveljavitev pomeni, da se tudi pri sporih o zakonitosti posamičnega akta odloči o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP). To pa glede na določbo 1. odstavka 154. člena ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja primerno za vprašanje postopka, ki niso urejena v ZUS, pomeni, da tožeča stranka glede na načelo uspeha sama nosi svoje stroške upravnega spora. Zato ni podlage za presojo, da je sklep nezakonit. Glede na določbo 1. odstavka 165. člena ZPP, tožeča stranka trpi tudi stroške revizijskega postopka.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. in 82. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke proti sklepu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.