Jedro

Čeprav tožnica dejansko zaradi zdravstvenih razlogov ni začela delati kot kmetica s skrajšanim delovnim časom po 4 ure dnevno, se ji od dne 3. 6. 2010 dalje izplačuje delna invalidska pokojnina, saj od tega dne ni bila več v bolniškem staležu za polni delovni čas, temveč za krajši delovni čas od polnega po 4 ure dnevno in je bila na tak način tudi zavarovana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 9. 2010 in ... z dne 11. 11. 2010. Razsodilo je, da ima tožnica pravico do delne invalidske pokojnine od 3. 6. 2010 dalje. Toženi stranki je naložilo, da bo odločbo o odmeri invalidske pokojnine izdala v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe ter v nadaljnjih 8 dneh izplačala zapadle zneske delne invalidske pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba temelji na zmotni uporabi materialnega prava, prav tako pa je v III. točki izreka prišlo do nepravilnosti oziroma nejasnosti, saj je toženi stranki naložena odmera invalidske pokojnine, čeprav je predmet tega socialnega spora priznanje pravice do delne invalidske pokojnine. Tožena stranka je v predsodnem postopku odločila, da tožnica, delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, nima pravice do delne invalidske pokojnine, ker dela kot delovni invalid ni nastopila, saj je bila v bolniškem staležu. Dejstvo, da tožnica dela ni nastopila, med strankama ni sporno in že to je zadosten razlog za zavrnitev zahtevka, saj ni izpolnjen dejanski stan po določbi 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) za izplačevanje delne invalidske pokojnine. Tožnica je namreč izpovedala, da je bila v bolniškem staležu vse do invalidske upokojitve. Tožnica je bila namreč z odločbo z dne 8. 4. 2011 razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 1. 3. 2011 dalje. V zvezi z odgovorom A., na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, tožena stranka poudarja, da tožnica ni pričela opravljati dela oziroma dejavnosti s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno in si tudi ni mogla plačevati prispevka za polovični delovni čas. Morebitne nepravilnosti pri odločanju drugih organov ne zavezujejo tožene stranke, da postopa v nasprotju z določbami ZPIZ-1. Tudi na morebitne nepravilne odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije tožena stranka ni vezana. Tožnica je bila od 3. 7. 2008 dalje neprekinjeno v bolniškem staležu in bi bila zato upravičena do polnega nadomestila za čas začasne zadržanosti z dela s strani ZZZS, vse do upokojitve v letu 2011 in sicer iz zdravstvenih razlogov. Tožnica je bila bolna in dela kot delovni invalid ni mogla nastopiti. Prav tako se tožena stranka ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da pravno podlago za odločitev v tem sporu predstavlja tudi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). V predmetni zadevi se namreč ne odloča o pravicah iz delovnega razmerja in tudi ne gre za delavko v delovnem razmerju, temveč za zavarovanko po 16. členu ZPIZ-1. Pri odločanju tudi ni potrebno izhajati iz primerjanja položaja delavca in samozaposlene osebe, saj zakonska določba 159. člena ZPIZ-1, ki veže izplačilo delne invalidske pokojnine na začetek dela, ne ločuje med posameznimi vrstami zavarovancev. V zvezi z začetkom dela se tožena stranka sklicuje tudi na zadevi pritožbenega sodišča opr. št. Psp 337/2010 in Psp 542/2009. Nerazumljivo je tudi stališče sodišča prve stopnje, ko navaja, da je nesprejemljivo, da bi bila tožnica prikrajšana v pravicah. Po mnenju tožene stranke tožnica ni prikrajšana v nobenih pravicah, saj bi imela v času bolezni nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela za polni delovni čas, ko bi ozdravela, pa bi lahko realizirala pravice iz invalidskega zavarovanja. Enako stališče je glede izplačila delne invalidske pokojnine v podobnih socialnih sporih zavzelo že Vrhovno sodišče RS kot npr. opr. št. VIII Ips 444/2007, VIII Ips 551/2007, VIII Ips 351/2009 in VIII Ips 182/2009. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da v obdobju od 3. 6. 2010 do invalidske upokojitve za 4 ure ni prejela nikakršnega nadomestila. Po prejetih odločbah s strani tožene stranke je obvestila A., ki je po uradni dolžnosti uredil vse potrebno v zvezi z njenim statusom. Tako je bila od 3. 6. 2010 dalje zavarovana kot kmet s skrajšanim delovnim časom. Navedeno pomeni, da je bila zaradi odločitve tožene stranke, da ji delna invalidska pokojnina ne pripada, prikrajša tudi pri plačevanju prispevkov. Glede zatrjevanja tožene stranke, da bi v obdobju od 3. 6. 2010 do 8. 4. 2011 morala prejemati bolniško nadomestilo pa tožnica opozarja na odločbe ZZZS, s katerimi ji je bilo priznano zgolj nadomestilo za 4 ure. Dva organa tako navajata izključujoča dejstva, finančne posledice pa nosi tožnica. Odsotnost z dela zaradi zdravstvenih razlogov je tudi eden izmed opravičenih razlogov odsotnosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 11. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 27. 9. 2010, s katero je bilo odločeno, da tožnica, delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, nima pravice do delne invalidske pokojnine.

V zadevi je sporno, ali ima tožnica pravico do delne invalidske pokojnine in do njenega izplačevanja.

Kot ugotavlja sodišče prve stopnje izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu, je bila tožnica z odločbo št. ... z dne 12. 5. 2010 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu na katero je razporejena, to je „kmetica“ s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 22. 4. 2010 dalje, s tem da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo.

Pritožbeno sodišče najprej opozarja, da je tožena stranka že s tem, ko je odločila, da tožnica nima pravice do delne invalidske pokojnine zmotno uporabila materialno pravo. ZPIZ-1 za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine ne določa pogoj začetka dela z določenimi omejitvami, temveč zavarovana oseba pravico do delne invalidske pokojnine pridobi ob izpolnjevanju pogojev določenih v 93. členu ZPIZ-1. V 5. odstavku 156. člena ZPIZ-1, je tudi določeno, da pravice na podlagi invalidnosti, telesne okvare ali potrebe po stalni pomoči in postrežbi pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti ali telesne okvare oziroma z dnem nastanka potrebe po stalni pomoči in postrežbi. V zvezi z priznanjem pravice in izplačevanjem pa je pritožbeno sodišče že v več zadevah zavzelo stališče, da samo priznanje pravice še ne pomeni, da so izpolnjeni tudi pogoji za izplačevanje konkretne dajatve. Tudi Vrhovno sodišče RS je na primer v zadevi opr. št. VIII Ips 162/2010 z dne 21. 11. 2011 poudarilo, da iz ZPIZ-1 izhaja ločevanje med opredelitvijo pravic na podlagi invalidnosti (s pogoji za pridobitev teh pravic, datumi pridobitev, trajanjem pravic) in izplačevanjem ter s tem „dejansko realizacijo“ le-teh. Priznanje pravice do delne invalidske pokojnine še ne pomeni avtomatično pričetka njenega izplačevanja. Za izplačevanje delne invalidske pokojnine mora biti izpolnjen pogoj določen v 1. odstavku 159. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča za razsojo v sporni zadevi ni odločilno, da tožnica dejansko ni pričela z delom kot kmetica s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje ZPIZ-1 v 159. členu uporablja besedno zvezo „pričetek dela“. ZDR namesto „pričetka dela“ uporablja besedno zvezo „nastop dela“. V 4. odstavku 9. člena tako določa, da se pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju in vključitev v socialno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, začnejo uresničevati z datumom nastopa dela tudi v primeru, če delavec tega dne iz upravičenih razlogov ne začne delati. V sporni zadevi tožnica sicer ni bila v delovnem razmerju, temveč je bila zavarovana kot kmetica, po 16. členu ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče opozarja na načelo enakega obravnavanja zavarovancev zavarovanih na podlagi delovnega razmerja in pa kmetov oziroma samozaposlenih, na kar je opozorilo tudi že Ustavno sodišče RS v drugi zadevi pod številko U-I-40/9 z dne 4. 3. 2010. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu, je bila tožnica začasno nezmožna za delo oziroma v bolniškem staležu vse od 3. 7. 2008 dalje. Očitno je imela tudi priznano pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. Za odločitev v zadevi je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica od 3. 6. 2010 dalje začasno nezmožna za delo le za 4 ure na dan in to vse do upokojitve, kot je to potrdila tudi A. v dopisu ... z dne 22. 11. 2011 (list. št. 19 sodnega spisa). Ravno na podlagi tega dejstva je A. od 3. 6. 2010 dalje prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje obračunaval samo za 4 ure na dan. Tudi v dopisu istega organa z dne 24. 10. 2011 (list. št. 14 sodnega spisa) organ pojasnjuje, da po uradni dolžnosti po prejemu pravnomočne odločbe ZPIZ-a uredi v svojih evidencah status zavezanca. Ker je odločba, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do dela v skrajšanem delovnem času po 4 ure na dan postala pravnomočna 3. 6. 2010, je bila od tega dne dalje zavarovana kot kmet s skrajšanim delovnim časom, za 24 ur na teden oziroma 4 ure na dan.

Tožnica je torej po prejemu odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja ustrezno uredila svoj status pri A.. Tožena stranka niti v postopku niti sedaj v pritožbi ne navaja, da bi tožnica opustila morebitne dodatne obveznosti v zvezi z ureditvijo zavarovanja. Za toženo stranko je očitno sporno zgolj dejstvo, da tožnica dejansko zaradi zdravstvenih razlogov ni začela delati kot kmetica s skrajšanim delovnim časom po 4 ure dnevno. Vendar pa kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje tožnica s tem, ko od 3. 6. 2010 ni bila več v bolniškem staležu za polni delovni čas, temveč za krajši delovni čas od polnega po 4 ure dnevno in je bila na tak način tudi zavarovana, kar sledi iz že citiranih dopisov A., so s tem izpolnjeni pogoji po že citiranem 159. členu ZPIZ-1 za izplačevanje delne invalidske pokojnine. Pritožbeno sodišče še opozarja na določbo 158. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da se delna invalidska pokojnina, denarna nadomestila v zvezi s pravico do poklicne rehabilitacije in pravico do premestitve ter nadomestila za invalidnost, zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačujejo za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela. Kot to ugotavlja že sodišče prve stopnje je imela tožnica pravico do nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo za 4 ure dnevno. Za 4 ure dnevno pa je v tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča upravičena do izplačevanja delne invalidske pokojnine od 3. 6. 2010 dalje, kot je to razsodilo sodišče prve stopnje. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 59/2010 z dne 21. 11. 2011, kjer revizijsko sodišče poudarja, da okoliščina, da je bila zavarovanka tudi po tem, ko je bilo ugotovljeno, da znaša njena delovna obveznost le 4 ure dnevno še vedno v bolniškem staležu, ne more vplivati na pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine, saj bi bili v takem primeru delavci, ki zaradi bolezni niso zmožni nastopiti delo po pogodbi o zaposlitvi v slabšem položaju od tistih, ki bi bili delo zmožni nastopiti. V navedenem primeru gre sicer za delavca, vendar pa kot je bilo že obrazloženo je potrebno izhajati iz primerjanja položaja delavca in samozaposlene osebe in jim v zvezi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja zagotoviti, da so v enakem položaju.

Glede sklicevanja tožene stranke na sodno prakso pritožbenega in Vrhovnega sodišča RS, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je pritožbeno sodišče res v določenih primerih določbo 159. člena glede pričetka dela tolmačilo na način, da je za izplačilo delne invalidske pokojnine potreben dejanski nastop dela. Kasneje je prišlo do spremembe sodne prakse, kot na primer v zadevi opr št. Psp 495/2009, ki je bila potrjena tudi s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 59/2010 z dne 21. 11. 2011, kot je to že bilo obrazloženo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede naložitve toženi stranki, da tožnici odmeri delno invalidsko pokojnino. Sodišče prve stopnje je za tako odločitev imelo ustrezno podlago v določbi druge alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.