Jedro

Pogodba o prodaji starega avtomobila in dobavi novega ustvarja pogodbeno razmerje le med pogodbenima strankama, ne pa tudi med prodajalcem starega avtomobila in prevzemnikom naročila, ki je realiziral prodajo starega avtomobila po naročilu kupca starega avtomobila oziroma prodajalcu novega.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da je tožena stranka F.M. dolžan plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 23.488 DEM, po tečaju pristojne Ljubljanke banke, ki bo veljal na dan razglasitve sodbe ter plačati stroške postopka. Zaradi umika tožbe zoper toženo stranko J.Z. je s sklepom v tem delu postopek končalo in zoper ta sklep se tožeča stranka ne pritožuje.

Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da prvostopno sodišče sploh ni ocenjevalo, ali je toženec F.M. vozilo Golf prodal po ocenjeni vrednosti vozila in ali je dobljeno kupnino izročil J.Z. Pritožnik predlaga zaslišanje J.Z. in njegove žene kot priče, poizvedbo na TJT v Ljubljani, v registru podjetij in SDK, s čimer naj bi se razčistili odnosi med J.Z. in F.M. Nadalje navaja, da sta toženca skupaj storila kaznivo dejanje goljufije, kar izraža sodelovanje, ki se v civilnem postopku izkaže kot solidarna odškodninska odgovornost, na podlagi 206. čl. ZOR, pri čemer je najmanj glede osebnega avtomobila Golf, F.M. soodgovoren.

Sodba je po mnenju pritožbe obremenjena tudi z bistveno kršitvijo pravdnega postopka, saj so razlogi v sodbi nejasni in med seboj v nasprotju. Ne da se ugotoviti, ali so na strani 5 in 6 sodbe povzetki navedb strank ali pa gre za ugotovitve sodišča. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve prvostopnega sodišča, da pogodba št. 11/91 ustanavlja pogodbeno razmerje med tožečo stranko in podjetjem F., za katerega je podpisnik pogodbe J.Z. Omenjena pogodba je kupoprodajna pogodba z določilom, da podjetje sprovede prodajo starega avtomobila Golf, pri čemer se izkupiček le-tega všteva v kupnino novega avtomobila znamke Opel Astra 1,6 GLI. Nesporno je F.M. sodelovanje z J.Z., vendar je le-to pravno relevantno le za razmerje med njima, ne pa za pogodbeno razmerje med tožnikom in podjetjem J.Z. To notranje razmerje je naročilo, za katerega pa 2. odst. 759. čl. ZOR določa, da naročitelj prevzame vse obveznosti, ki jih je prevzemnik naročila prevzel nase, ko je v svojem imenu opravljal zaupane mu posle. Pritožbeno sodišče sledi razlogovanju prvega sodišča, da naročitelj odgovarja za osebe, ki so po njegovem naročilu delale, pri prevzetem poslu kot bi ga sam opravil, torej je objektivno odgovoren za zvezo, ki jo je sam ustvaril med seboj in prevzemnikom naročila. Iz zgoraj navedenih razlogov je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da ne obstoji pasivna legitimacija tožene stranke F.M. Pritožbena navajanja o tem, kaj je prvostopno sodišče v ocenjevanju prezrlo oziroma napačno presodilo, na odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati glede na zavzeto stališče, da je edinole pogodba št. 11/91 pravno pomembna in da je razmerje med tožnikom in tožencem potrebno presojati izključno po tej pogodbi.

Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja nista podana, enako pa tudi ni podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Očitana "kršitev" na strani 5 in 6 sodbe, v sodbi predstavlja povzetek trditve tožnika, kar je v sodbi nedvomuno zapisano.

V skladu z določbo 1. odst. 166. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so toženi stranki z odgovorom na pritožbo nastali. Tožena stranka jih je dolžna trpeti sama, saj glede na stanje stvari in vsebino odgovora na pritožbo teh stroškov ni mogoče šteti za potrebne.

Sodišče je Zakon o pravdnem postopku in Zakon o obligacijskih razmerjih uporabilo kot republiška predpisa v skladu s 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).