Jedro

Premazovanje žlebov z gosto koalinsko maso, ki kaplja po tleh, kar ima za posledico mastnost in spolzkost tal, pomeni povečano nevarnost v smislu objektivne odgovornosti tožene stranke. Pri tem je tožniku očitati nezadostno previdnost, saj je dobro vedel, da so tla mastna, kot tudi, da so žlebovi oddaljeni le en meter od gorilcev, kar pa ne predstavlja povsem neznatnega deleža soodgovornosti tožnika v deležu 5 %. Glede na stopnjo njegovega zanemarjanja potrebne pozornosti in previdnosti mu je očitati 10 % delež sokrivde.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da izrek glasi: "Tožena stranka - zavarovalnica d.d., je dolžna plačati tožeči stranki E. M. odškodnino v znesku 2,610.000,00 (dva milijona šeststodeset tisoč 00/100) SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, na žiro račun pooblaščenca tožnika odvetnika B. R. s Ptuja pri Ljubljanski banki, Podružnici Ptuj, štev..., v 15 dneh pod izvršbo. V presežku do vtoževanih 3,000.000,00 (treh milijonov) SIT se tožbeni zahtevek zavrne. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 431.157,00 (štiristo enaintrideset tisoč sto sedeminpetdeset tolarjev 00/100) SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, na žiro račun pooblaščenca tožnika odvetnika B. R. s Ptuja pri Ljubljanski banki, Podružnici Ptuj, štev..., v 15 dneh pod izvršbo." V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne, prav tako se zavrne pritožba tožeče stranke in se v izpodbijanem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka ter je dolžna povrniti toženi stranki 4.788,00 (štiri tisoč sedemsto oseminosemdeset tolarjev 00/100) SIT stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 2,850.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 476.028,00 SIT, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, na žiro račun, kot je navedeno v izreku prvostopne sodbe. Hkrati je zaradi umika tožbe s sklepom ustavilo postopek glede 1,703.000,00 SIT. Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožena stranka izpodbija obsodilni del sodbe, in sicer zaradi pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) s predlogom, da Višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da ni povzela izvedenskega mnenja ter poudarja, da fiziater ni ustrezen izvedenec za obravnavo predmetne zadeve. Meni, da bi moral biti pritegnjen Univerzitetni klinični center iz Ljubljane, kot je predlagala v postopku na prvi stopnji, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo, zato je storilo bistveno kršitev postopka. Nadalje tudi meni, da gre tožniku pripisati 40 % delež soodgovornosti, ker je bil nepreviden. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe, in sicer zaradi pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP) in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožniku prizna zamudne obresti od 19.04.1997 dalje, oziroma podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Meni, da bi moralo sodišče uporabiti določilo 919. člena ZOR in tako v celoti ugoditi zahtevku glede zamudnih obresti. Tožena stranka naj bi namreč bila že dne 02.04.1997 seznanjena z višino škode, pred tem pa tudi s temeljem odgovornosti. Hkrati poudarja, da je zgrešen zaključek, da se odmeri odškodnina po ocenah v času sojenja, saj bi v konkretnem primeru tako odškodnina presegla zavarovalno vsoto. Pravdni stranki na pritožbi nista odgovorili. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena. Pritožba tožeče stranke ni neutemeljena. K pritožbi tožene stranke: Pregled zadeve pokaže, da je bil tožnik poškodovan v delovni nezgodi, do katere je prišlo zaradi zdrsa na spolzkih tleh. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka na prvi stopnji, je zaradi premazovanja žlebov z gosto koalinsko maso, le ta kapljala po tleh, kar je imelo za posledico mastnost in spolzkost tal. Ob upoštevanju navedenega, se pritožbeno sodišče strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da gre v obravnavanem primeru za objektivno odgovornost tožene stranke v smislu 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ki je veljal v času nastanka obravnavanega razmerja), česar slednja tudi ne graja. Vendar pa je delno pritrditi pritožbenim izvajanjem tožene stranke, ki se zavzema za večji delež odgovornosti tožnika kot namreč pravilno ocenjuje prvostopno sodišče, je tožniku očitati nezadostno previdnost, saj je dobro vedel, da so tla mastna, kot tudi, da so žlebovi oddaljeni le en meter od gorilcev, kar pa ne predstavlja povsem neznatnega deleža soodgovornosti tožnika, kot je ocenilo prvo sodišče, ki mu je prisodilo 5 % delež sokrivde. Glede na pogoje dela, ko je tožnik moral na žlebove polagati aluminijaste plošče, pri čemer so bili gorilci torej oddaljeni le en meter vstran, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožniku tudi ni mogoče očitati v pritožbi zatrjevani 40 % delež soodgovornosti, saj to ne bi bilo v skladu s tožnikovo opustitvijo potrebne pozornosti in previdnosti pri delu. Pri tem pa tožena stranka, na kateri je dokazno breme, tudi ni zatrjevala, kaj šele dokazala, da je delodajalec ukrenil vse potrebno, da do nezgode ne bi prišlo. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi delodajalec morebiti zaščitil gorilce ali storil druge potrebne ukrepe za preprečitev nezgode. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča tožniku glede na stopnjo njegovega zanemarjanja potrebne pozornosti in previdnosti očitati 10 % delež sokrivde. Pritožbena grajanja izvedenskega mnenja, ki bi ga naj izdelal izvedenec neustrezne stroke, so neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč po pripombah tožene stranke glede izvedenskega mnenja izvedenko zaslišalo na naroku, na katerega je bila povabljena tudi tožena stranka, ki pa je svoj izostanek opravičila in sama predlagala, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti. Zato tako sodišču prve stopnje ni mogoče očitati v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Toženka namreč ni izkoristila možnosti obravnavanja oziroma možnosti izjasniti se o izpovedbah izvedenke, na katere izvedensko mnenje je imela pripombe, zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno oprlo svojo odločitev na njene ugotovitve. Izvedenka je namreč, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, prepričljivo in strokovno odgovorila na vprašanja tožene stranke iz pripravljalne vloge. Uradni preizkus izpodbijane sodbe nadalje pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno v smislu 200. in 203. člena ZOR odmerilo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem. Glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje na prvi stopnji glede intenzitete in trajanja telesnih bolečin ter neugodnosti v času zdravljenja, zlasti, ko je tožnik nosil ortozo na obeh kolenih dalj časa in še sedaj ob daljši hoji ali večji obremenitvi, ter nekaj tednov bergle, prav tako pa je imel operacije obeh kolen in ledvene hrbtenice, se pritožbeno sodišče strinja z oceno prvega sodišča, da je pravična in primerna odškodnina iz tega naslova 1,400.000,00 SIT. Prav tako je po oceni pritožbenega sodišča na prvi stopnji odmerjena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1,200.000,00 SIT, ob upoštevanju 200. in 203. člena ZOR povsem primerna in pravična. Ne gre namreč prezreti, da je nezgoda pustila tožniku omejeno gibljivost v ledveni hrbtenici, lažjo nestabilnost levega kolenskega sklepa ter lažjo zavrtost desnega kolena, pri čemer tožnik ne more opravljati težjega dela, niti ne more dalj časa hoditi ali stati. Vse to tožnika, ki je bil zaposlen kot livar, ovira pri delu v poklicu, kot tudi v vsakodnevnem življenju. Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu pritožbe tožene stranke ocenjuje kot pravično odškodnino 1,200.000,00 SIT. Uradni preizkus izpodbijane sodbe pa nadalje pokaže, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je za strah odmerilo odškodnino v znesku 400.000,00 SIT. Ne gre namreč prezreti, da tožnik ni trpel hujšega primarnega, niti hudega sekundarnega strahu. Glede na to, da je bil strah za izid zdravljenja ob poškodbi srednje intenzitete, kasneje pa je bil lažje intenzitete, je glede na njegovo trajanje po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz tega naslova 300.000,00 SIT. Glede na vse obrazloženo znaša odškodnina 2,900.000,00 SIT, kar pomeni, da je tožnik ob upoštevanju 10 % sokrivde, upravičen do 2,610.000,00 SIT odškodnine. K pritožbi tožeče stranke: Pritožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer pa graja le tek zakonskih zamudnih obresti. Pritožbena zatrjevanja tožeče stranke, da naj bi tekle zakonske zamudne obresti od odškodnine za negmotno škodo v skladu z določili 919. člena ZOR od 19.04.1997, so neutemeljena. Brezpredmetno je zatrjevanje, da je toženki bila predložena dokumentacija o škodnem dogodku ter izvedensko mnenje izvedenca Toša v obsegu nematerialne škode že aprila 1997. Navedena določba 919. člena ZOR je namreč uvrščena v poglavje o prostovoljnem - pogodbenem zavarovanju in ni primerna za rešitev vprašanj o odškodninski odgovornosti iz obveznega zavarovanja udeležencev v prometu. Po drugi strani pa je v slovenski sodni praksi že vrsto let uveljavljena in ustaljena sodna praksa, da tečejo zamudne obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bila odškodnina odmerjena. Odškodnina za nematerialno škodo namreč dobi značaj denarne terjatve šele tedaj, ko jo sodišče odmeri, torej šele z dnem izdaje sodbe, pri čemer jo sodišče tudi valorizira, seveda v mejah tožbenega zahtevka. Zato so neutemeljena tudi nadaljnja pritožbena izvajanja, da odmera odškodnine po cenah v času sojenja ni mogoča, ker bi odškodnina presegla zavarovalno vsoto oziroma tožbeni zahtevek. Tudi v tem primeru pravica do popolne odškodnine ni okrnjena, saj ima stranka možnost za presežek tožiti še povzročitelja samega. Glede na obrazloženo je odločitev prvostopnega sodišča glede zakonskih zamudnih obresti materialno pravno pravilna. V posledici spremembe prvostopne sodbe v odločitvi o glavni stvari je treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Po spremenjeni sodbi je namreč uspeh tožeče stranke do skrčitve toženega zahtevka 55 %, kar pomeni, da je tožeča stranka upravičena do 165.825,00 SIT (od skupnih 301.500,00 SIT) na prvi stopnji odmerjenih pravdnih stroškov, katerih pritožbi ne grajata. Po skrčitvi tožbenega zahtevka pa je uspeh tožeče stranke 87 %, kar pomeni, da je upravičena do 275.907,00 SIT (od skupnih 317.135,00 SIT) na prvi stopnji odmerjenih pravdnih stroškov, nastalih po skrčitvi (teh pritožbi prav tako ne grajata). Tožena stranka je v zvezi s priglašenimi stroški, ki so nastali pred skrčitvijo tožbenega zahtevka, uspela s 45 %. To pomeni, da je upravičena do 10.575,00 SIT pravdnih stroškov (od skupnih 23.500,00 SIT). Po medsebojnem pobotu je tako tožena stranka dolžna plačati tožečima strankama 431.157,00 SIT pravdnih stroškov, kar je v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Hkrati pa je dolžna toženi stranki, katere pritožbeni uspeh je 8,4 %, povrniti sorazmeren del pritožbenih stroškov, in sicer 4.788,00 SIT (od skupnih 57.000,00 SIT) - drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).