Jedro

Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega z zakonom določenega zneska, za vsebinsko obravnavo revizije ni izpolnjen zahtevan pogoj. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi določbe 377. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožena stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo premalo izplačane plače od aprila 1991 do decembra 1993 v skupnem znesku 145.511,00 SIT. Ugotovilo je, da so bile v skladu s kolektivno pogodbo in sklepom upravnega odbora tožene stranke plače tožniku zakonito znižane. Tožniku je naložilo tudi plačilo stroškov tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je glede odločitve o stroških delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in v tem delu spremenilo prvostopno sodbo tako, da je znižalo višino stroškov. Sicer pa je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi neenakopravnega obravnavanja, kar naj bi bilo v nasprotju z ustavno določbo o enakosti pred zakonom. Navaja pa še, da tožena stranka v sodnem postopku ni posredovala listin z obračunom plač zato, da tožniku onemogoči ali vsaj oteži uveljavljanje pravice po sodni poti, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 11. člena ZPP.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni dovoljena.

Pri ugotavljanju dovoljenosti revizije je treba v tej zadevi še upoštevati določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS). ZDSS v prvem odstavku 21. člena določa, da je dovoljena revizija v delovnih in socialnih sporih zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, če ta zakon ne določa drugače. V drugem odstavku istega člena je določba, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena v primerih, ko jo dovoljuje ZPP. To pomeni, da je revizija, ob upoštevanju dejstva, da se lahko pred delovnimi in socialnimi sodišči odloča tako o sami pravici kot tudi o premoženjskem sporu, ne glede na vrednost spornega predmeta, dovoljena vedno takrat, ko gre za odločanje o sami pravici, če pa se odloča o premoženjskih vprašanjih, je treba njeno dovoljenost presojati v skladu z določbami ZPP.

Spor zaradi plačila razlike v plači oziroma zaradi plačila plače v neznižani višini, je premoženjski spor. ZPP v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT. Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o zahtevku za plačilo zneska, ki je daleč pod revizijsko vrednostjo, pri čemer se v skladu z določbami 39. člena ZPP upošteva le vrednost glavnega zahtevka.

Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe tako ne presega z zakonom določenega zneska, za vsebinsko obravnavo revizije ni izpolnjen zahtevan pogoj. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi določbe 377. člena ZPP.

Navedbe v odgovoru na revizijo za odločitev niso bile pomembne oziroma potrebne, zato je revizijsko sodišče odločilo, da krije stroške zanj tožena stranka sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).