Jedro

V primeru, če delavec dejansko opravlja višje vrednoteno delo, formalno pa je razporejen na delo z nižjo plačo, je upravičeni do plače za delo, ki ga dejansko opravlja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od 1. 8. 2004 do 31. 7. 2008 obračunati bruto razliko v plači, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega zneska razlike plače dalje do plačila in sicer med plačo z upoštevanjem količnika 3,20, ki jo je tožnik prejemal, ter plačo s količnikom 3,60, ki bi jo tožnik moral prejeti za dolžnost letalski tehnik III, skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki, v roku 15 dni (prvi odstavek I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, to je obračun in izplačilo razlike plače za čas od 1. 3. 2004 do 31. 7. 2004, pa je sodišče zavrnilo (drugi odstavek II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se spremeni odločba št. …. z dne 26. 8. 2008 v 1. točki tako, da se tožnika razporedi v 38. plačni razred in odločba št. …. z dne 16. 2. 2011 v 1. točki tako, da se tožnika razporedi v 40. plačni razred; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 8. 2008 do 14. 7. 2009 obračunati bruto razliko v plači, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto razliko v plači med dejansko in izplačano plačo ter plačo, ki bi jo tožnik moral prejeti z upoštevanjem 38. plačnega razreda z vsemi pripadajočimi dodatki in skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti plačila posamezne plače do plačila v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 15. 7. 2009 do 16. 2. 2011 obračunati bruto razliko v plači, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto razliko v plači med dejansko in izplačano plačo ter plačo, ki bi jo tožnik moral prejeti z upoštevanjem 39. plačnega razreda z vsemi pripadajočimi dodatki in skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti za čas od zapadlosti plačila posamezne plače do plačila v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 17. 2. 2011 dalje do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje obračunati bruto razliko v plači, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik moral prejeti z upoštevanjem 40. plačnega razreda z vsemi pripadajočimi dodatki in skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti plačila posamezne plače do plačila v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (II. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Tožnik in tožena stranka sta se pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožnik izpodbija sodbo v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov (v II. točki izreka). Navaja, da je tudi v obdobju od 1. 8. 2008 do dneva izdaje sodbe dejansko opravljal delo letalskega tehnika III, čeprav je bil formalno razporejen na dolžnosti vzdrževalca. To pomeni, da bi moral biti v tem času enako kot v obdobju od 1. 8. 2004 do 31. 7. 2008 upravičen do razlike v plači za delo, ki ga je dejansko opravljal. Sodišče prve stopnje je glede tega zmotno uporabilo materialno pravo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov (v prvem odstavku I. točki izreka) in zoper odločitev o stroških (v III. točki izreka). Navaja, da bi tožnika lahko razporedila na dolžnost, ki je bila ovrednotena po določbi 65. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/1990 in spremembe), vendar v spornem času ni imela proste dolžnosti. Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi opr. št. Pdp 1622/2004 zavzelo stališče, da tožniku ne pripada višja plača po zahtevanem količniku, če Ministrstvo za …. v spornem obdobju ni imelo prostega delovnega mesta, na katerega bi tožnika lahko razporedilo. Ne more biti sprejemljivo stališče, da je tožnik upravičen do količnika 3,60, ker je njegov sodelavec imel takšen količnik. Odločitev sodišča ni utemeljena, saj ima formacija... glede dolžnosti letalskega tehnika III določen količnik plače 2,40. V tej zvezi so samo letalski tehniki III, ki so imeli že pred prevedbo priznan količnik plače po 65. členu ZDDO, s prevedbo takšen količnik tudi prenesli. Za obdobje po uveljavitvi Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe) pa je potrebno upoštevati določbe tega zakona. Formacijska dolžnost letalski tehnik III se je izvajala v nazivu višji vodnik, kar je skladno z določbama 194. in 195. členov ZJU ter Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Uredba, Ur. l. RS, št. 58/2003 in spremembe). Tožnik bi bil skladno z navedenimi določbami upravičen do količnika plače v višini 2,40. Ker pa je že s formalno razporeditvijo imel določen višji količnik, to je 3,20, njegov višji zahtevek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v delu sodbe, ko je ugodilo tožbenih zahtevkom, zmotno uporabilo materialno pravo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Pravice in obveznosti delavcev v delovnem razmerju, kar velja tudi za delovna razmerja v vojski, se urejajo z zakonom, podzakonskimi predpisi, kolektivno pogodbo ali s splošnim aktom. Za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih (ZJU), če s posebnim zakonom, to je Zakonom o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in spremembe) in Zakonom o Slovenski vojski (ZSSlov, Ur. l. RS, št. 68/2007) ni določeno drugače. Vojaške osebe izvajajo vojaško službo in ne upravnih nalog. Delovna mesta na obrambnem področju se določajo s sistemizacijo in formacijo, pri čemer predstavlja tipično delovno mesto izhodiščno delovno mesto, za katero so predpisane običajne zahtevnosti dela in stopnja strokovne izobrazbe. Glede tega je potrebno poudariti, da predstavlja prav različna zahtevnost izvajanja dela podlago za uvrstitev v plačni razred. V tej zvezi se je v letu 2008 tudi za vojaške osebe izvedla prevedba plač skladno z določbami Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe).

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je bil tožnik od 1. 8. 2004 dalje na podlagi odločbe formalno imenovan na dolžnost vzdrževalca pri toženi stranki (pred tem je bil razporejen na dolžnost letalski tehnik IV orožar), vendar ni izvajal delo vzdrževalca, temveč dejansko delo letalskega tehnika III v oddelku vzdrževanja helikopterjev – ... pod zaporedno št. ..., formacije št. ….. Tožnik je opravljal enako delo kot A.A., s katerim se primerja po plači. Po izpovedbi priče B.B. sta imela tožnik in A.A. pridobljene enake licence za vzdrževanje zrakoplovov in izkaz vojaške letalsko tehnične usposobljenosti, kar je nenazadnje potrdila tudi tožena stranka v obrazložitvi odločbe z dne 7. 8. 2008. Sodišče prve stopnje je tožniku za čas od 1. 8. 2004 do 31. 7. 2008 utemeljeno priznalo zahtevano razliko v plači med količnikoma 3,20 in 3,60, ki bi jo moral prejemati za opravljanje dela letalskega tehnika III v navedenem času. Pri takšni presoji je pravilno izhajalo tudi iz sprejete sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ter navedlo več odločb, iz katerih je razvidno, da so delavci v primerih, ki so dejansko opravljajo višje vrednoteno delo, formalno pa so bili razporejeni na delo z nižjo plačo, upravičeni do plače za delo, ki so ga dejansko opravljali. Sodišče prve stopnje je glede tega obrazložilo tako dejanske kot pravne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da tožnik do plače za delovno mesto letalskega tehnika III v navedenem obdobju ni upravičen, ne more biti sprejemljivo.

Tožena stranka se v pritožbi sklicuje tudi na dejstvo, da je bil tožnik že pred prevedbo v letu 2004 razporejen na dolžnost s količnikom plače 3,20, skladno z določbo 65. člena ZDDO, zaradi česar ne more zahtevati količnika plače za dolžnost letalski tehnik III, saj takšne dolžnosti takrat ni bilo razpolago. Sodišče prve stopnje je glede tega zaslišalo pričo C.C., ki je sicer obrazložil, da vojaška oseba ni mogla biti formalno razporejena na drugo formacijsko dolžnost, če ta ni bila prosta. Vendar pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da takšno dejstvo v konkretnem primeru ni odločilno. Pomembno je, da je tožnik v spornem času, čeprav je bil formalno razporejen na drugo dolžnost, dejansko opravljal dolžnost oziroma delo letalskega tehnika III, zaradi česar je upravičen do plače po količniku tega delovnega mesta.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnika, da je tudi od 1. 8. 2008 dalje upravičen do količnika plače po dejanskem delu, in da bi se mu moralo to upoštevati pri zadnji prevedbi plače. Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka za čas od 1. 8. 2009 dalje pravilno prevedla plačo skladno z določbo drugega in tretjega odstavka 49. a člena ZSPSJ. Tožnik nima podlage za izpodbijanje odločbe tožene stranke z dne 26. 8. 2008, da se ga namesto v 34. plačni razred razporedi v 38. plačni razred. Za presojo pravilnosti in zakonitosti odločbe o prevedbi formacijske dolžnosti je pomemben količnik plačnega razreda, v katerega je bil tožnik uvrščen na podlagi dokončne odločbe. V konkretnem primeru gre za odločbo dne 16. 11. 2004, s katero je bil dokončno razporejen na dolžnost vzdrževalca in s količnikom plače 3,20. Tožena stranka je bila dolžna to upoštevati in skladno z navedeno dokončno odločbo izvesti prevedbo tožnikove plače po določbah ZSPJS. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo takšen zahtevek. V tej zvezi se je v obrazložitvi sodbe pravilno sklicevalo na pravno stališče v zadevi Pdp 448/2010, ko je bilo odločeno v podobnem primeru.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi tožnika in tožene stranke ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroški. Ker z njo ni bil uspešen, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).