Jedro

Ni mogoče šteti, da določen dokazni predlog pomeni zahtevo za izvedbo naroka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 129826/2011 z dne 13.9.2011, tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki glavnico v višini 1.629,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2011 dalje do plačila in 65,00 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter tožeči stranki naloži plačilo njegovih pritožbenih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obravnavani spor je, skladno s 1. odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), spor majhne vrednosti. V tovrstnih sporih lahko sodišče odloči brez razpisa naroka za glavno obravnavo, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka izrecno ne zahteva (2. odstavek 454. člena ZPP). V konkretni zadevi so ti pogoji izpolnjeni. Sodišče prve stopnje je imelo v pisnih dokazih dovolj podlage za odločitev, nobena od pravdnih strank pa razpisa naroka ni izrecno zahtevala. Ni namreč mogoče šteti, da določen dokazni predlog (v obravnavanem primeru zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika) pomeni zahtevo za izvedbo naroka (1).

5. Sodišče prve stopnje je, skladno z 2. odstavkom 287. člena ZPP, dovolj natančno obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke. Poleg ugotovitve, da so vsa sporna pravno relevantna dejstva dokazana z listinskimi dokazi, je navedlo tudi, da zaslišanje ne bi moglo vplivati na njegovo odločitev. Toženec zaslišanje svojega zakonitega zastopnika predlaga v zvezi z ugotavljanjem zamude z dobavo, neustreznostjo navodil in slabo kvaliteto blaga. S takšnimi ugovori poskuša doseči znižanje kupnine. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega, da so njegove navedbe v zvezi z tem zgolj pavšalne. V zvezi z zamudo ne pove, zakaj naj bi slednja vplivala na višino kupnine. Nadalje ne poda konkretnih navedb v zvezi s škodo, ki naj bi mu nastala zaradi pomanjkljivih navodil (ne pove kako in zakaj je ta nastala, v čem so bila navodila pomanjkljiva). Prav tako ne pove ali je prodajalca (tožnika) obvestil o napakah blaga. Iz njegovih navedb, četudi bi se te izkazale za resnične, torej ne izhaja možnost znižanja kupnine. Pomanjkljivih navedb pa ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov. Zaslišanje zakonitega zastopnika tako res ne bi moglo vplivati na izid postopka.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

7. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

(1) N. Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 722