Jedro

Tožnik je zoper isto toženo stranko in zoper isto odločbo predhodno vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri je podal popolnoma enak tožbeni predlog kot v tej tožbi. Sodišče je v navedeni zadevi tožbo že tudi poslalo v odgovor toženi stranki. S tem je nastopila visečnost pravde oziroma litispendenca. Posledica tega je, da se med istima strankama ne sme začeti nova pravda o isti zadevi oziroma o istem tožbenem zahtevku. Sodišče je zato ob primerni uporabi določil 189. člena in 274. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo, vloženo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, zoper uvodoma navedeno toženo stranko, ki je uperjena zoper uvodoma navedeno zavrnilno dokončno odločbo, smiselno uveljavljal tožbene ugovore nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter kršitve pravil postopka glede na izpostavljeno časovno dolžino trajanja postopka upravnega odločanja na prvi in drugo stopnji, v kateri je uveljavljal priznanje subvencije za kosilo svojega mladoletnega sina A.A. od 1. 9. 2011 dalje do konca šolskega leta 2011/2012, oziroma do konca šolskega leta za 9. razred. V tožbi je navajal tudi razloge, zakaj meni, da bi morala biti sinu priznana subvencija za prehrano in se skliceval na določila Zakona o šolski prehrani (ZŠolPre, Uradni list RS, št. 43/2010 in nadaljnji). Hkrati je zahteval tudi povrnitev stroškov postopka.

Delovno in socialno sodišče se je s sklepom št. V Ps 714/2012 z dne 17. 4. 2012, ki je postal pravnomočen 19. 5. 2012, izreklo za stvarno nepristojno sodišče za odločanje v tem sporu in zadevo po pravnomočnosti sklepa odstopilo v reševanje Upravnemu sodišču RS v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču, pri katerem je bila predmetna zadeva po prejemu dne 23. 5. 2012 v vpisnik tožb vpisana pod opr. št. I U 759/2012. K točki 1: Sodišče je tožbo moralo zavreči iz naslednjih razlogov: Na podlagi 1. odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Na podlagi 3. odstavka 189. člena ZPP se v primeru, dokler že teče pravda, ne more med strankama o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi subjekti. Če se taka pravda začne, sodišče tožbo zavrže. V takem primeru na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 sklep o zvrženju tožbe izda predsednik senata. V skladu z določilom 4. odstavka 189. člena ZPP mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda med istimi strankami druga pravda o istem zahtevku.

Na podlagi uradnih podatkov tega sodišča je tožnik zoper isto toženo stranko in zoper isto odločbo, ki je predmet spora tudi v tem konkretnem primeru, že predhodno pri tem sodišču vložil tožbo v upravnem sporu, ki se vodi pod št. I U 453/2012, v kateri je zoper isto toženo stranko uveljavljal popolnoma enak oziroma identičen tožbeni predlog, kot v predmetni tožbi, sodišče pa je v navedeni zadevi tožbo že tudi poslalo v odgovor toženi stranki dne 28. 3. 2012. Tega dne je torej nastopila visečnost pravde oziroma litispendenca. Posledica tega je, da se med istima strankama ne sme začeti nova pravda o isti zadevi oziroma o istem tožbenem zahtevku. Litispendenca je namreč procesna predpostavka, od katere je odvisna dopustnost tožbe. Iz podatkov v predmetnem sodnem spisu pa je razvidno, da je dne 23. 5. 2012 Upravno sodišče prejelo odstopljeno tožnikovo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani vloženo predmetno tožbo, uperjeno zoper isto toženo stranko in z enakim tožbenim zahtevkom, kot že predhodno pri Upravnem sodišču RS vložena tožba, ki je bila v vpisnik tožb vpisana pod št. I U 453/2012 in že tedaj posredovana tudi v odgovor toženi stranki dne 28. 3. 2012, ko je posledično torej nastopila visečnost pravde. Gre torej za tožbo iste tožeče stranke zoper isto toženo stranko v isti zadevi, v kateri je postopek s tožbo že v teku (pod opravilno številko I U 453/2012), prav tako pa ni nobenega dvoma, da je tožnik vložil tožbo (pri Delovnem in socialnem sodišču, ki je bila kasneje odstopljena Upravnemu sodišču kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču) in torej ne gre za morebitno dopolnitev tožbe ali za pripravljalno vlogo. Sodišče je zato od primerni uporabi določila 189. člena in 274. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

K točki 2: Ker je sodišče tožbo zavrglo, je o stroškovnem zahtevku odločilo na podlagi določila 4. odstavka 25. člena ZUS-1.