Jedro

Trimesečni prekluzivni zakonski rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo za vložitev predloga za dopolnitev predmetne sodbe se je iztekel 16. 8. 2017. Ker je tožnik predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil šele 29. 3. 2018, to je po preteku trimesečnega objektivnega roka iz četrtega odstavka 24. člena ZUS-1, ga je sodišče kot prepoznega na podlagi prvega odstavka 120. člena ZPP zavrglo.

Izrek

I. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se zavrže. II. Predlog za dopolnitev sodbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tukajšnje sodišče je s sodbo, št. III U 186/2016-7 z dne 6. 4. 2017, zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 0611-29/2015/5 z dne 22. 4. 2016 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je toženka zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka, ki se je končal z odločbo Inšpektorata RS za kmetijstvo in okolje, Območna enota Nova Gorica, št. 0611-1040/2014-10 z dne 18. 11. 2014 v zvezi z odločbo toženke, št. 0611-29/2015/2 z dne 10. 3. 2015 (1. točka izreka); nadalje zavrgla njegovo prošnjo za podaljšanje roka, določenega z odločbo z dne 10. 3. 2015 (2. točka izreka); in zavrgla tudi tožnikov predlog za sklenitev poravnave s toženko (3. točka izreka). Sodba je bila tožniku vročena 28. 4. 2017. 2. Tožnik je 29. 3. 2018 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje ter predlog za dopolnitev sodbe. Oba predloga utemeljuje z enakimi razlogi. Navaja, da je 15. 3. 2018 predsednica Upravnega sodišča RS na spletu objavila izjavo za javnost v zvezi s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Mirovni inštitut proti Sloveniji, s katero je bilo ugotovljeno, da je Slovenija kršila 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). V tem upravnem sporu je tožnik vložil izpodbojno tožbo, s katero je predlagal odpravo izpodbijane odločbe. V predlogih ponavlja tožbeni predlog ter (nekatere) tožbene razloge. Meni, da bi moralo sodišče v predmetnem upravnem sporu izdati zamudno sodbo, saj toženka na tožbo ni odgovorila, pri čemer se sklicuje na 318. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). S sodbo sodišče tudi ni odločilo o kršitvah človekovih pravic, ki so bile navedene v tožbi, in ki jih tožnik ponovno navaja v zadevnih predlogih (tudi s citiranjem posameznih zakonskih določb ter določb EKČP in določb Ustave Republike Slovenije). Posledično mu sodišče neutemeljeno ni dalo možnosti pritožbe (pri tem se sklicuje in citira prvi odstavek 73. člena v zvezi s 4. in 66. členom Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Pravočasnost vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje tožnik utemeljuje s tem, da ga je podal v roku petnajst dni od objave navedene izjave za javnost, pri čemer se sklicuje na določbo drugega odstavka 117. člena ZPP. Sodišču predlaga, da izda dopolnilno sodbo, s katero naj odloči o vseh delih tožbe, to je o kršitvah človekovih pravic, da razsodi po opravljeni glavni obravnavi kot je odločilo ESČP, da sodi po postopku za izdajo zamudne sodbe ter mu zoper dopolnilno sodbo omogoči pravico do pritožbe.

3. Sodišče uvodoma ugotavlja, da se v upravnem sporu na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, to je določbe ZPP, kolikor ZUS-1 ne določa drugače. K I. točki izreka:

4. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je prepozen.

5. Prvi odstavek 24. člena ZUS-1 dopušča stranki, ki je iz opravičenega vzroka zamudila rok iz 23. člena tega zakona ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti, da predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Okoliščine za utemeljitev predloga je treba verjetno izkazati ob vložitvi predloga. V roku za vložitev predloga je treba opraviti tudi zamujeno dejanje (tretji odstavek 24. člena ZUS-1). Po treh mesecih od dneva zamude ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje (četrti odstavek 24. člena ZUS-1).

6. Iz tožnikovih navedb v prvem odstavku na 5. strani obravnavanih predlogov izhaja, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje vlaga zaradi zamude roka za vložitev predloga za dopolnitev sodbe, ki ga je (tudi) vložil hkrati s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje (tretji odstavek 24. člena ZUS-1).

7. Po določbi prvega odstavka 325. člena ZPP lahko stranka, v primeru, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, v petnajstih dneh od prejema sodbe sodišču predlaga, naj se sodba dopolni. Zadevna sodba je bila tožniku vročena 28. 4. 2017. Z zakonom določeni petnajstdnevni rok za vložitev predloga za dopolnitev sodbe je tako za tožnika začel teči 29. 4. 2017 in se je iztekel 15. 5. 2017 (glede na to, da je bila 13. 5. 2017 sobota).

8. Po določbi četrtega odstavka 24. člena ZUS-1, po treh mesecih od zamude vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče (več) predlagati. Glede na to, da je bil zadnji dan, ko bi tožnik lahko (še pravočasno) predlagal dopolnitev sodbe, 15. 5. 2017 (kar je bilo obrazloženo v prejšnji točki), je tožnik 16. 5. 2017 prišel v zamudo za vložitev predloga za dopolnitev sodbe. Trimesečni prekluzivni zakonski rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo za vložitev predloga za dopolnitev predmetne sodbe se je tako iztekel 16. 8. 2017. Ker je tožnik predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil šele 29. 3. 2018, to je po preteku trimesečnega objektivnega roka iz četrtega odstavka 24. člena ZUS-1, ga je sodišče kot prepoznega na podlagi prvega odstavka 120. člena ZPP zavrglo, ne da bi se spuščalo v ugotavljanje pravočasnosti predloga z vidika subjektivnega roka in niti v preizkus okoliščin, ki naj bi predlog utemeljevale po vsebini.

K II. točki izreka:

9. Hkrati z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje je tožnik opravil tudi zamujeno dejanje, to je, vložil predlog za dopolnitev sodbe.

10. Predlog za dopolnitev sodbe je prepozen.

11. Kot je bilo zgoraj že obrazloženo (glej 7. točko obrazložitve tega sklepa), se je petnajstdnevni zakonski rok (prvi odstavek 325. člena ZPP) za vložitev predloga za dopolnitev sodbe tožniku iztekel 15. 5. 2017, predlog za dopolnitev sodbe pa je tožnik vložil šele 29. 3. 2018. Ker njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni bilo ugodeno, je sodišče na podlagi drugega odstavka 325. člena ZPP kot prepozen zavrglo (tudi) predlog za dopolnitev sodbe.

12. Kljub temu, da je sodišče tožnikov predlog za dopolnitev sodbe zavrglo kot prepoznega, pa, glede na tožnikove navedbe v predlogih, še pojasnjuje, da je v predmetnem upravnem sporu odločilo o celotnem tožbenem zahtevku oziroma predlogu. Tožnik je namreč zoper izpodbijano odločbo (pravilno) sprožil redni upravni spor, s katerim je zahteval presojo zakonitosti izpodbijane odločbe ter predlagal njeno odpravo (kar navaja tudi v obravnavanih predlogih). Zoper upravne akte pa ni mogoč (subsidiarni) upravni spor po 4. členu ZUS-1, saj je sodno varstvo zagotovljeno v okviru rednega upravnega spora, v katerem lahko tožnik zatrjuje nezakonitost upravnega akta tudi zaradi kršitve človekovih pravic, storjenih v postopku izdaje tega akta, kot je tožnik zatrjeval tudi v predmetni tožbi in kar je sodišče tudi presodilo, kot izhaja iz obrazložitve zadevne sodbe.

13. Glede tožnikovih navedb v predlogih glede (ne)izdaje zamudne sodbe pa sodišče še dodaja, da je sodna praksa že večkrat zavzela enotno stališče (primerjaj npr. odločitve Upravnega sodišča RS, št. I U 1130/2014 z dne 14. 4. 2015, I U 1234/2015 z dne 29. 9. 2015, I U 387/2015 z dne 15. 10. 2015 in I U 1341/2016 z dne 13. 12. 2016), da je odgovor na tožbo v ZUS-1 urejen drugače kot v ZPP. Glede na določbe 38. člena ZUS-1 zato neobrazloženost odgovora na tožbo nima enakih posledic kot v pravdi, zlasti ne posledice, da bi se dejstva, ki so navedena v tožbi, štela za priznana.