Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so sporni mejni prostor ob cesti uporabljali tako predlagatelji kot nasprotna udeleženca in torej nihče ni izkazal ne lastninske pravice na tem predelu ne zadnje mirne posesti, kot dalj časa trajajočega stanja, v katerem med mejaši ni bilo spora o meji, saj so pravzaprav vsi udeleženci izvajali mirno posest na tem predelu. Sodišče prve stopnje je posledično točko IV določilo na podlagi kriterija pravične ocene, pri čemer je upoštevalo lego in konfiguracijo terena, torej da gre za dvorišče ob cesti, ki omogoča dostop do javnega cestnega omrežja, da poteka meja tako, da udeležencev ne ovira pri uživanju in uporabljanju njihovih nepremičnin in mejo določilo tako, da poteka v ravni liniji, vzporedno z linijo stanovanjskih hiš.

Nesprejem dokaznega sklepa na naroku, zaradi česar je šele iz končne odločbe razvidno, katere dokaze je sodišče izvedlo, ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in sklep potrdi.

Predlagatelji sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijanega sklepa sklenilo: (1.) Del meje med parc. št. 456/13 k.o. G. v., v solasti predlagateljev in parc. št. 456/5 k.o. G. v., v solasti nasprotnih udeležencev, se določi tako, da poteka v ravni liniji od točke I do točke II, točke III in do točke IV. (2.) Točke I, II, III, IV se v naravi označijo z mejnimi znamenji. (3.) Vrednost spornega sveta znaša 1.124,00 EUR. (4.) Skica izvedenca geodetske stroke je sestavni del tega sklepa. (5.) Skupni stroški postopka znašajo 1.324,49 EUR. Nasprotna udeleženca sta dolžna predlagateljem nerazdelno povrniti 662,25 EUR skupnih stroškov v roku 15 dni od dneva prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sklep so se pritožili predlagatelji iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlagali, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni, podrejeno pa da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno presojo drugemu sodniku, nasprotnim udeležencem pa nerazdelno naloži v plačilo vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških do plačila. Navedli so, da s pritožbo izpodbijajo sklep sodišča glede poteka dela meje, ki je določen s točko IV. V kolikor bi sodišče v celoti sledilo izpovedbi priče J. R., bi moralo glede na izpovedbo in okoliščine iz ostalih dokazov ugotoviti, da je potrebno mejo določiti na podlagi močnejše pravice oziroma najmanj na podlagi zadnje mirne posesti. Mejnik z oznako S1 namreč nikoli ni bil prestavljen in tudi ni bil nikoli sporen. Nasprotna udeleženca sta kot dokaz vložila listino z dne 25. 11. 2005, s katero sta izkazovala nesporni potek meje, pri čemer je bila točka S1 sporazumno določena kot mejnik. Isto listino so kot nasprotni dokaz v tem postopku predložili tudi predlagatelji, vendar se sodišče iz neznanih razlogov do nje sploh ni opredelilo. Isto mejno znamenje sta nasprotna udeleženca štela za mejnik tudi v tožbenih navedbah pravdne zadeve opr. št. P 524/2006. Položaj mejnika je postal "problematičen" šele v tem postopku, ko sta nasprotna udeleženca začela zatrjevati, da je bil prestavljen ob gradnji hiš. Nasprotna udeleženca sta torej začela kazati mejo v točki R1 šele naknadno, glede na potrebe geodetskega in nepravdnega postopka. Predlagatelji so ves čas sporni mejni prostor uživali upoštevaje mejnik S1 in ta mejni prostor več kot dvajset let dobroverno šteli za svojega. Tudi v kolikor bi prišlo do premika in ga je prvi nasprotni udeleženec opazil, ga je dejansko sprejel. Mejno znamenje je kot nesporno določevalo mejo, zato bi moralo naslovno sodišče, v kolikor ni našlo razlogov za določitev na podlagi močnejše pravice, določiti mejo na podlagi zadnje mirne posesti, ki poteka preko točke S1. Sodišče prve stopnje ni sprejelo nobenega dokaznega sklepa, niti sklepa o zavrnitvi predlaganih dokazov, izpodbijani sklep pa tudi nima obrazložitve v zvezi s tem, v posledici pa je ogrožena tudi pravica do pritožbe.

3. Zoper sklep sta se pritožila tudi nasprotna udeleženca iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlagala, da njuni pritožbi v celoti ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da mejo med parcelama 456/13 in 456/5 obe k.o. G. v. določi v točki R1 in R2, namesto v točkah IV in III, podrejeno pa da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navedla sta, da pritožbo vlagata zgolj zoper mejna znamenja, postavljena v točkah III in IV, označenih na skici izvedenca geodetske stroke. Sodišče prve stopnje ni sprejelo dokaznega sklepa v smislu določb 287. člena ZPP, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nadalje se sodišče prve stopnje do dokaza – listine z naslovom "ugotovitev stanja z dne 25. 11. 2006" sploh ni opredelilo. Nasprotna udeleženca sta mnenja, da gre za pomembno listino, iz katere izhaja, kako so stranke postopka ugotavljale mejo in kako so sporno zemljišče tudi uporabljale. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je mejo postavilo v točki III (po kriteriju močnejše pravice) je absurdna. Sodišče določa mejo na zemljišču, ne pa na zračnem prostoru nad zemljiščem. Dejstvo je, da skupnega zidu nobena stranka postopka ni mogla uporabljati, saj je to nemogoče. Če je sodišče prve stopnje mejo v točki III določilo glede na to, do kam sega terasa, potem bi enak princip moralo uporabiti tudi pri betonskem nadstrešku nasprotnih udeležencev. Odločitev sodišča, da je skupni zid v izključni lasti predlagateljev je v popolnem nasprotju z dejanskim stanjem, o tem je izpovedala predlagateljica R. S., tako izhaja tudi iz navedene listine o ugotovitvi stanja. V naravi se med točkama III in IV izpodbijanega sklepa nahaja betonska škarpa. Kljub nespornemu dejstvu, da zemljišča do navedene škarpe predlagatelji sploh niso uporabljali, sodišče meje ni določilo do navedene škarpe, pač pa jo je pomaknilo v zemljišče nasprotnih udeležencev. Zakaj taka odločitev ni jasno, saj je sodišče v tem delu mejo še vedno določalo po kriteriju močnejše pravice, kar pomeni, da bi moralo več kot 20 letno nemoteno uporabo s strani nasprotnih udeležencev upoštevati. Nasprotna udeleženca menita, da bi moralo sodišče prve stopnje mejo v točki IV določiti tam, kjer sta jo zatrjevala nasprotna udeleženca. To izhaja iz izpovedi priče J. R. Pred sporom nasprotna udeleženca nista bila onemogočena v normalni rabi njune garaže. 4. V odgovoru na pritožbo nasprotnih udeležencev predlagatelji ocenjujejo pritožbene navedbe nasprotnih udeležencev za neutemeljene in sodišču druge stopnje predlagajo, da njihovo pritožbo zavrne in jim naloži povračilo stroškov postopka. Izpostavljajo tudi nedovoljene pritožbene novote.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v konkretni zadevi odločilo, da meja poteka v ravni liniji od točke I, do točke II, nadalje do točke III in se konča v točki IV, kot to izhaja iz skice izvedenca (na list. št. 44).

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da predlagatelji izpodbijajo zgolj odločitev sodišča glede poteka dela meje, ki je določen s točko IV, nasprotna udeleženca pa izpodbijata odločitev sodišča glede mejnih znamenj, postavljenih v točkah III in IV.

Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilen v dejanskem in pravnem pogledu.

Sodišče prve stopnje je s pritožbo nasprotnih udeležencev izpodbijano točko III določilo upoštevajoč vertikalno linijo zaključnega roba terase, roba škarpe in poteka stene garaže. Sodišče prve stopnje je na kraju samem ugotovilo, da sta lahko nasprotna udeleženca uporabljala podzemno garažo le do njene stene, in to od njene zgraditve dalje, kar je nedvomno več kot deset let, zato je sodišče prve stopnje določilo potek meje v točki III (kriterij močnejše pravice), saj je ugotovilo, da sta nasprotna udeleženca izkazala svojo lastninsko pravico do stene garaže, predlagatelji pa v preostalem spornem delu, saj so uporabljali teraso v celoti, torej tudi tisti del terase, ki se nahaja nad skupnim zidom, in to ves čas, od izgraditve dalje. Sodišče druge stopnje s strani sodišča prve stopnje navedenim razlogom pritrjuje, kot tudi sprejema in potrjuje nadaljnje razloge sodišča prve stopnje glede poteka meje od točke III do točke IV, vključno s točko IV, ki jih s pritožbama izpodbijajo tako predlagatelji, kot tudi nasprotna udeleženca. Sodišče prve stopnje je namreč pri oceni nasprotujočih si stališč udeležencev glede poteka meje upoštevalo vse okoliščine primera (tudi izpovedbo priče, mejaša) in sprejelo tehtno ter prepričljivo odločitev. Navedlo je, da je pri določitvi točk I, II in III izhajalo iz kriterija močnejše pravice, za katerega pa je ugotovilo, da ni bil izkazan pri točki IV. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so sporni mejni prostor ob cesti uporabljali tako predlagatelji kot nasprotna udeleženca in torej nihče ni izkazal ne lastninske pravice na tem predelu ne zadnje mirne posesti, kot dalj časa trajajočega stanja, v katerem med mejaši ni bilo spora o meji, saj so pravzaprav vsi udeleženci izvajali mirno posest na tem predelu. Sodišče prve stopnje je posledično točko IV določilo na podlagi kriterija pravične ocene, pri čemer je upoštevalo lego in konfiguracijo terena, torej da gre za dvorišče ob cesti, ki omogoča dostop do javnega cestnega omrežja, da poteka meja tako, da udeležencev ne ovira pri uživanju in uporabljanju njihovih nepremičnin in mejo določilo tako, da poteka v ravni liniji, vzporedno z linijo stanovanjskih hiš. Po presoji sodišča druge stopnje bi bila vsaka drugačna rešitev (od zgoraj navedene) nepravična.

Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje tudi pravilno uporabilo materialnopravne kriterije, vsebovane v 77. členu SPZ (1). Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v skladu z načelom proste presoje dokazov, ki določa, da odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana. Iz izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo tudi v pravdni spis Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. P 524/2006, v katerem se nahaja tudi v obeh pritožbah izpostavljena listina "ugotovitev stanja". Nedovoljenih pritožbenih novot (zadevajoč betonski nadstrešek ter postavljanje mejnika s strani geodeta) sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP (3) v zvezi z 37. členom ZNP (2) ni upoštevalo. Na pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje na narokih ni sprejelo dokaznega sklepa (katere dokaze je sodišče izvedlo je razvidno šele iz izpodbijanega sklepa), s čimer naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, sodišče druge stopnje odgovarja, da se v skladu z 37. členom ZNP določbe ZPP v nepravdnem postopku uporabljajo smiselno. Ker sodišče prve stopnje na narokih še ni sprejelo dokaznega sklepa, je zagrešilo zgolj relativno kršitev postopka, ki pa po presoji sodišča druge stopnje na pravilnost in zakonitost zadevnega sklepa ni vplivala (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP), niti se to v pritožbah ne zatrjuje.

S tem je odgovorjeno na vse navedbe, vsebovane v pritožbah.

Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov pritožbi predlagateljev in nasprotnih udeležencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP).

7. Odločitev o stroških temelji na določilu prvega odstavka 35. člena ZNP.

(1) Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002. (2) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

(3) Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/1986, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZNP.