Jedro

Ravnanje tožnika kaže na to, da si je aktivno prizadeval ohraniti pogodbeno razmerje in da ni soglašal s (predčasno) prodajo zastavljenih vrednostnih papirjev. Toženki tako ni mogoče očitati neskrbnosti, saj se je s tožnikom dogovarjala o poplačilu dolga na način, ki bi bil zanj najustreznejši.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.076.275,00 EUR odškodnine. Tožniku je na račun toženke naložilo plačilo 28.008,15 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obsežni pritožbi sodišču očita, da se ni opredelilo do vseh trditev glede nedopostnega ravnanja toženke, ki je vodilo v nastalo škodo. Poleg kršitve 3. člena pogodbe so bile zatrjevane tudi druge kršitve, in sicer odsotnost popisa osebnega premoženja tožnika, napačno pooblastilo R. S. glede trgovanja z vrednostnimi papirji ter pomanjkanje njegove identifikacije, napake pri sklepanju pogodb, odsotnost pooblastila banke za dvigovanje denarnih sredstev in prodajo vrednostnih papirjev, nedovoljeno pomešanje bančnega in borznega dela poslovanja banke ter nepravilno odobravanje kreditov s strani banke. Sodišču očita odločanje mimo trditvene podlage strank. Poudarja, da toženka v postopku ni zatrjevala, da naj bi obstajal kakšen naknadni dogovor strank o vzpostavitvi ustreznega razmerja med vrednostjo zastavljenih vrednostnih papirjev in vrednostjo dolga po kreditnih pogodbah. Sodišče zato ne bi smelo izvajati dokaznega postopka v tej smeri. Ob tem se sklicuje na sodno prakso in pravno teorijo, ki določata, da je sodišče pri odločanju o tožbenemu zahtevku vezano na trditveno podlago strank, izvedba dokazov pa ne more nadomestiti oziroma širiti trditvenega bremena stranke v pravdi. Poudarja, da je dokazna ocena na podlagi neobstoječih navedb toženke nedopustna, protispisna in arbitrarna in kot taka nasprotuje 8. členu ZPP ter 5. in 6. členu EKČP. Sodišču očita tudi kršitev razpravnega načela. Tožnik je namreč zatrjeval, da bi toženka morala vrednostne papirje prodati na dan 28. 1. 2008 in ne 31. 1. 2008. Če je sodišče menilo, da so tovrstne trditve nejasne, bi moralo to nejasnost odpraviti s pomočjo materialno-procesnega vodstva. Poudarja, da so v obrazložitvi sodbe nasprotja o odločilnih dejstvih, saj sodišče po eni strani kot nesporno dejstvo šteje, da bi se glede na določilo pogodbe prodaja vrednostnih papirjev morala začeti dne 29. 1. 2008, po drugi strani pa šteje, da bi se lahko začela tudi kasneje. Ker je celo toženka zatrjevala, da je tožnik v nekaj dneh opravil 35 finančnih transakcij, je nelogičen zaključek sodišča, da bi toženka za prodajo vrednostnih papirjev potrebovala en mesec. Tudi sicer se sodišče v tem delu ne bi smelo sklicevati na mnenje izvedenca, saj je ocenjeval nekaj, za kar ni imel podlage (vprašanje o predvidenem času prodaje vrednostnih papirjev mu ni bilo zastavljeno). Meni, da sodišče neutemeljeno ni zaslišalo priče S. J., ki bi lahko pojasnila, na kakšen način je izračunala nastalo škodo. Vztraja na stališču, da je bilo ravnanje toženke v nasprotju s sklenjeno pogodbo in Obligacijskim zakonikom (določbe 766 do 787), saj prodaje vrednostnih papirjev ni izvedla pravočasno. Ker slednja ustreznih trditev o tem, da je bilo njeno poslovanje vestno in skrbno ni zmogla, ji sodišče ne bi smelo slediti. Poudarja tudi, da se za bančnika zahteva višja stopnja skrbnosti (skrbnost dobrega strokovnjaka), pri svojem delovanju pa se mora vzdrževati ravnanj, ki bi drugemu povzročila škodo (10. člen OZ). Meni, da ravnanje banke v konkretnem primeru izpolnjuje vse elemente odškodninske odgovornosti v skladu s 148. in 131. členom OZ.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila toženka, družba ... banka d.d., dne 3. 2. 2016 pripojena k Družbi za upravljanje terjatev bank, d. d., s čimer je izgubila pravno subjektiviteto in sposobnost biti stranka (prvi odstavek 76. člena ZPP). Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred pripojitvijo toženke, družba DUTB d. d. pa je vstopila v pravdo (vloga na list. št. 216), je pritožbeno sodišče nadaljevalo postopek z novo toženko. Gre za univerzalno pravno nasledstvo, ki vključuje tudi procesno nasledstvo.

6. Tožnik v konkretnem primeru od toženke zahteva povrnitev škode zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Ob postavljeni trditveni podlagi se je sodišče prve stopnje utemeljeno osredotočilo na vprašanje toženkine poslovne odškodninske odgovornosti za zatrjevano škodo v skladu z določbo drugega odstavka 239. člena OZ. Pri poslovni odškodninski odgovornosti se protipravnost ravnanja kaže v neizpolnitvi ali nepravilni izpolnitvi pogodbene obveznosti. Ob tem pritožnik zmotno trdi, da se sodišče ni opredelilo do ostalih uveljavljanih trditev. Pritožbeno sodišče tako v celoti sprejema obrazložitev sodišča prve stopnje (točke 12 do 16), saj so razlogi jasni, izčrpni in povsem razumljivi. Ob nespornem dejstvu, da je obe kreditni pogodbi sklenil tožnik osebno, so pritožbene trditve o nepopolnem pooblastilu R. S. povsem neutemeljene. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da v kolikor R. S. ni imel pooblastila za razpolaganje s tožnikovimi denarnimi sredstvi, bi se ustrezni zahtevki morali uveljavljati neposredno zoper pooblaščenca in ne toženko (pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sprejema ugotovitve pod točko 15 obrazložitve sodbe). Ker so bile navedbe o ostalih kršitvah predpisov podane zgolj pavšalno, tožnik pa ni uveljavljal kakšne druge konkretizirane trditvene podlage in drugega ustreznega tožbenega zahtevka (npr. razveljavitev pogodbe oziroma ugotovitev ničnosti, odškodninski zahtevek zaradi pomanjkljive pojasnilne dolžnosti banke, itd.), je sodišče prve stopnje utemeljeno kot pravno relevantne upoštevalo zgolj trditve glede kršitev določbe 3. člena Pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 932/07 (v nadaljevanju: prva kreditna pogodba) in Pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 970/07 (v nadaljevanju: druga kreditna pogodba, obe v prilogi A9). Samoiniciativno ugotavljanje odločilnih dejstev s strani sodišča bi namreč pomenilo kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP). Če tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek, mora določno opredeliti nedopustno škodljivo dejstvo, ki ga je moč pripisati odgovorni osebi ter nastalo škodo, ki izvira iz ravnanja odgovorne osebe. Sodišče zato takšnih trditev ni pooblaščeno ugotavljati samo. Dodatno materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP) v tej smeri tudi ni bilo potrebno, saj je na pomanjkanje ustreznih trditev opozorila že toženka. Enako vlogo so tako opravila že procesna dejanja nasprotne stranke(1). Sodišče je nadalje utemeljeno zavrnilo zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče S. J. V predmetni zadevi je bil namreč kot sodni izvedenec postavljen M. B., izvedensko mnenje S. J. pa je bilo izdelano pred pravdo in kot tako lahko predstavlja le del trditvene podlage. Tudi sicer ugotavljanje višine škode ni bilo potrebno, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

7. V zvezi s kršitvijo 3. člena kreditne pogodbe med pravdnima strankama ni sporno, da sta tožnik kot kreditojemalec in (prvotna) toženka kot kreditodajalka sklenila dve pogodbi o kratkoročnem kreditu, pri čemer je tožnik obakrat svoje obveznosti zavaroval z zastavo vrednostnih papirjev (tako imenovani lombardni kredit). Gre za pogodbo, ki jo urejena v določbah od 1069. do 1071. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki kreditodajalcu omogoča, da v primeru kreditojemalčeve neizpolnitve pogodbenih obveznosti proda zastavljene vrednostne papirje brez sodne intervencije, morebitno razliko pa vrne kreditojemalcu. V 3. členu kreditnih pogodb je bilo določeno, da se kreditojemalec v primeru padca skupne vrednosti zastavljenih vrednostnih papirjev glede na višino stanja glavnice kredita pod razmerje 1:1,3 obvezuje bodisi dodatno zastaviti vrednostne papirje bodisi vrniti ustrezen del glavnice kredita. Če tovrstne obveznosti ne izpolni v roku 5 dni od poziva banke, pooblašča banko, da zastavljene vrednostne papirje proda, s kupnino pa poplača vse njegove obveznosti po kreditni pogodbi (peti odstavek 3. člena obeh pogodb o kratkoročnem kreditu).

8. S kreditno pogodbo sta pravdni stranki ustanovili zastavno pravico na nematerializiranem vrednostnem papirju, ki jo je ob sklenitvi pogodbe urejal takrat veljavni 47. člen Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (v nadaljevanju ZNVP)(2). Navedena določba zakona je zastavnemu upniku dajala možnost, da proda zastavljene vrednostne papirje in ne, da jih mora prodati. Zavarovanje z zastavno pravico namreč pomeni pravico in ne dolžnosti zastavnega upnika, da se v primeru zamude dolžnika z izpolnitvijo obveznosti poplača iz vrednosti zastavljene stvari. Sodna praksa je v podobnih zadevah že sprejela stališče, da pri ugotavljanju zadostne skrbnosti upnika potrebno upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in informacije, ki jih ima upnik, ko se odloča o tem, ali bo premoženje sploh prodal, ter o načinu in časovnem trenutku prodaje. Še zlasti to velja za finančne instrumente, kot so delnice, katerih tržna cena niha(3). V nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče zato meni, da sta takšno možnost (in ne obveznost) toženke kot upnice pogodbeni stranki dogovorili tudi v konkretnem primeru(4). Navedeno pa na samo odločitev ne vpliva, saj je toženki tudi po prepričanju pritožbenega sodišča uspelo dokazati, da do prodaje vrednostnih papirjev ni prišlo na željo tožnika. Ta je namreč želel ohraniti pogodbeno razmerje z zagotovitvijo dodatnih zavarovanj, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

9. Pritožnik v zvezi z ugotovitvijo sodišča o obstoju dodatnih dogovorov pravdnih strank sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP). Toženka je namreč že v odgovoru na tožbo podala trditve o tem, da je tožnik na sestanku pri njej zavrnil predlog o prodaji zastavljenih vrednostnih papirjev ter da je želel ohraniti pogodbeno razmerje z zagotovitvijo dodatnih zavarovanj (primerjaj vlogo na list. št. 19). Sodišče prve stopnje je tako svojo odločitev lahko oprlo na odločilno dejstvo, saj predstavlja del trditvene podlage toženke. Da je bil pri prvotni toženki dne 23. 1. 2008 opravljen sestanek, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnika ter prič P. Č., R. S. in M. P. Tožnik takrat ni želel, da prvotna toženka proda vrednostne papirje v skladu z določilom petega odstavka 3. člena pogodbe o kratkoročnem kreditu, kar je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedb priče M. P. in P. Č. K takšnemu zaključku so vodili tudi drugi dokazi. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, tako izhaja, da je tožnik 28. 1. 2008 iz drugih trgovalnih računov prenesel 1179 delnic Z., 31. 1. 2008 pa je nakazal kupnino v znesku 250.000,00 EUR, s čimer je zagotovil zahtevano pogodbeno razmerje. Prav tovrstna ravnanja tožnika tako kažejo, da je nasprotoval prodaji zastavljenih vrednostnih papirjev ter da toženki ni mogoče očitati neskrbnosti. Zaradi ugotovljenega drugačnega dogovora glede poplačila tožnikovih obveznosti tudi ni bistveno, kdaj konkretno bi morala banka izvesti postopek prodaje (28., 29. ali 31. 1. 2008). Pritožbeni očitki, ki sodišču očitajo pomanjkljivo materialno-procesno vodstvo, so zato neutemeljeni.

10. Očitana kršitev pogodbenih obveznosti ni podana niti v zvezi z drugo kreditno pogodbo. V tem okviru sicer sodišču ne bi bilo potrebno ugotavljati, kdaj bi prvotna toženka lahko začela s prodajo in v kolikem času bi prišlo do prodaje. Prav tako ni bistvena višina škode, izračunana s postavitvijo izvedenca finančne stroke, saj tožniku ni uspelo dokazati že prvega elementa odškodninske odgovornosti, tj. protipravnega ravnanja toženke. Čeprav tožnik (nesporno) do 25. 7. 2008 ni prilagodil razmerja v skladu s pogodbo, je toženki tudi v tem primeru uspelo dokazati, da zastavljenih vrednostnih papirjev ni bila dolžna prodati, saj sta stranki dosegli drugačen dogovor. Sodišče prve stopnje bi tako tožbeni zahtevek lahko zavrnilo že na podlagi ugotovitev, da je tožnik v obdobju od 9. 7. 2008 do 31. 7. 2008 kredit delno vrnil, 4. 8. 2008 pa je s toženko sklenil aneks k pogodbi, v katerem je bil dogovorjen daljši rok vračila kredita, kot zavarovanje pa je bilo dogovorjeno dodatno poroštvo družbe G. d. o. o. Tovrstna dejanja tožnika tako kažejo, da si je aktivno prizadeval ohraniti pogodbeno razmerje in ni soglašal s (predčasno) prodajo zastavljenih vrednostnih papirjev. Toženki tako ni mogoče očitati neskrbnosti, saj se je s tožnikom dogovarjala o poplačilu dolga na način, ki bi bil zanj najustreznejši. Drugačna bi lahko bila situacija, ko bi tožnik ocenil, da mu je bolj v interesu takojšnje poplačilo upnika iz zastavljenega premoženja kot pa ohranitev tega premoženja, in bi upnico tudi pozval k unovčenju zavarovanja, kar pa v konkretni zadevi ni bilo zatrjevano.

11. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnik s pritožbo ni uspel, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije toženka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS št. III Ips 46/2010 z dne 15. 10. 2013. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 2/07. Op. št. (3): Tako sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 50/2015 z dne 20. 9. 2016. Op. št. (4): Takšne stališče je v podobni zadevi zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v odločbi I Ip 19/2011 z dne 2. 3. 2011.