Jedro

Razmere v Makedoniji so se bistveno spremenile in umirile in pripadniki albanske etnične skupine in Muslimani v Makedoniji niso podvrženi preganjanju, nečloveškemu in nehumanemu ravnanju, in sicer po podpisu ohridskega sporazuma med predstavniki makedonske vlade in upornih Albancev (13.8.2001) in po izvedbi parlamentarnih volitev, kar izhaja tudi iz poročil mednarodnih organizacij.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1768/2002-13 z dne 23.10.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), zavrnilo tožbo tožečih strank proti odločbi tožene stranke z dne 22.7.2002 (1. točka izreka), s katero je tožena stranka v ponovnem postopku po pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje, št. U 220/2002-11 z dne 27.2.2002 zavrnila prošnje tožečih strank za priznanje azilov v Republiki Sloveniji in odločila, da morajo v roku petnajst dn-i po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo. Sodišče prve stopnje je tožeče stranke tudi oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbi 2. odstavka 1. člena in 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS. Po mnenju sodišča prve stopnje je izpodbijana odločba izdana v skladu s pravnim mnenjem sodišča prve stopnje, kot izhaja iz navedene pravnomočne sodbe, št. U 220/2002-11 z dne 27.2.2002. Sodišče prve stopnje meni, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita in da ima oporo v materialnih predpisih, ki jih v odločbi citira tožena stranka ter da izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih. Zato je sodišče prve stopnje v celoti sledilo razlogom v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot jih je povzelo in jih zato na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS ne ponavlja.

Ugotavlja, da so tudi tožeče stranke pravilno opisale razmere in dogodke v Makedoniji (oziroma v T. in B.), v času predno so jo zapustili, kot tudi, da so se razmere v matični državi v mesecu avgustu 2001 začele urejati. Tožena stranka tudi pravilno navaja, kar je ugotovila na podlagi vpogledanih poročil, da so namreč tožeče stranke zapustile matično državo Makedonijo v času, ko se je spor med legitimno makedonsko vojsko in uporno albansko narodno vojsko že začel umirjati po tem, ko je bil na dan 13.8.2001 podpisan mirovni sporazum v Ohridu, torej na dan, ko so tožeče stranke prišle v Slovenijo.

Tudi po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, na podlagi v izpodbijani odločbi navedenih poročil, da ni mogoče v času spopadov v Makedoniji v letu 2001 govoriti o individualnem preganjanju tožečih strank zaradi njihove narodne pripadnosti, ampak za množičen pobeg prebivalstva iz nemirnega območja. Pravilno in v skladu s podatki in listinami v upravnih spisih, po mnenju sodišča prve stopnje, tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi sklepa, da so zaradi spopadov med makedonsko vojsko in albanskimi uporniki ljudje množično bežali, ne-le pripadniki manjšin, ampak prav tako tudi večinsko prebivalstvo.

Po presoji sodišča prve stopnje, torej tožena stranka pravilno sklepa, da sta prva in drugo tožeča stranka s svojimi hčerkami zapustili matično državo zaradi splošnih razmer in ne zato, ker bi bili individualno preganjani, pač pa zaradi vojne in številnih izrečenih groženj. Hkrati je podana ugotovitev, da uporaba in obvladovanje jezika, ki ga govori večinsko prebivalstvo, kaže na to, da so bile tožeče stranke dobro vključene med večinsko prebivalstvo, saj iz njihovih prošenj za azil izhaja, da prva tožeča stranka govori makedonski jezik, poleg materinega albanskega jezika, materin jezik druge tožeče stranke je makedonščina, govori pa tudi albanski jezik, njune mladoletne hčerke pa govorijo samo makedonščino, ki je tudi njihov materin jezik.

Tožeče stranke tudi niso navedle, da bi bile preganjane zaradi pripadnosti določeni veri. Zato, po mnenju sodišča prve stopnje, je tožena stranka pravilno ocenila, da pri tožečih strankah ne gre za preganjanje na podlagi razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji, in da so državo zapustile zaradi slabih razmer, ne pa zaradi tega, ker bi bile individualno preganjane.

Sodišče prve stopnje pritrjuje obširni obrazložitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi, zakaj meni, da so se razmere v Makedoniji po podpisu navedenega mirovnega sporazuma v Ohridu umirile. Pri tem pa poudarja, da iz poročil izhaja, da so bile zahteve albanske manjšine, kot izhaja iz tega sporazuma, v celoti uresničene, pa tudi število oseb, ki so se že vrnile v Makedonijo, potrjuje, da so se razmere umirile. Tudi za Bitolo, kamor bi se tožeče stranke, po navedbah prve in druge tožeče stranke, lahko vrnile, je tožena stranka ugotovila, da so razmere stabilne.

Po presoji sodišča prve stopnje je neutemeljen tožbeni ugovor tožečih strank, da tožena stranka ni ugotavljala individualnih okoliščin, niti morebitnih humanitarnih razlogov za priznanje azila. Po mnenju sodišča prve stopnje pa iz izpodbijane odločbe izhaja prav nasprotno, da je tožena stranka ocenila vse razloge, kot so jih navedle same tožeče stranke, kot tudi objektivno stanje v izvorni državi (Makedoniji) ter pravilno ter skladno s podatki v upravnih spisih sklepala, da pri tožečih strankah ne gre za individualno preganjanje, kot ga določa Ženevska konvencija. Tožena stranka je tudi ocenila objektivne okoliščine na podlagi poprej navedenih poročil mednarodnih organizacij oziroma agencij.

Poleg tega tožeče stranke v tožbi ne izpodbijajo same ugotovitve tožene stranke, da so se razmere, tako v Makedoniji, kot tudi v B., umirile. Po presoji sodišča prve stopnje je torej tožena stranka ocenila vse razloge, ki so jih navedle tožeče stranke kot razloge, zaradi katerih iščejo zaščito v Republiki Sloveniji. Ocenila je objektivne okoliščine glede obstoja njihove subjektivne ogroženosti, v primeru vrnitve v matično državo in pravilno sklepala, da te ne obstajajo.

Tožena stranka je, po presoji sodišča prve stopnje, tudi pravilno sklepala, na podlagi vpogledanih poročil, da prva tožeča stranka, v primeru vrnitve, ne bi bila ogrožena niti s strani uradne makedonske vojske, od katere ni dobila nikakršnega poziva za vpoklic, niti s strani pripadnikov uporniških sil. Namreč, na podlagi vpogledanih poročil, ugotavlja, da "albanska vojska" pod imenom Nacionalna osvobodilna armada Makedonije ni uradna vojska, ampak neformalna organizirana vojska upornikov. Na podlagi poročil tožena stranka še ugotavlja, da so se albanski uporniki strinjali z razorožitvijo, ki je bila del ohridskega mirovnega sporazuma, svoje orožje pa so uporniki predali silam NATA in bodo v skladu z Zakonom o amnestiji pomiloščeni. Tožena stranka je proučila številka poročila o razmerah v Makedoniji in v skladu s podatki v njih sklepa, da iz nobenega poročila ne izhaja, da bi navedena armada sploh še delovala, prva tožeča stranka pa v tožbi ne ponuja nobenih konkretnih okoliščin oziroma ne ponuja dokazov o nasprotnem. Zato, po presoji sodišča prve stopnje, tožena stranka pravilno sklepa, da prva tožeča stranka, v primeru vrnitve v matično državo, ne bo izpostavljena zatrjevanim nevarnostim ter nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju s strani uradne makedonske vojske, niti s strani navedenih upornikov.

Glede tožbenih navedb, da za mladoletne tožeče stranke ne bo zagotovljeno izobraževanje, sodišče prve stopnje pritrjuje ugotovitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi, da šolski sistem, tako v B., kot v preostalih delih Makedonije, normalno deluje in je za šolanje otrok dobro poskrbljeno, saj, v skladu s podatki v navedenih poročilih, ugotavlja, da je albanskim otrokom zagotovljeno osnovno, srednje in visokošolsko izobraževanje v albanskem jeziku. Pravilno in skladno s podatki in listinami v upravnih spisih je tudi sklepanje tožene stranke, da bo tretji tožeči stranki, v primeru vrnitve v matično državo, zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba, v primeru, če jo bo potrebovala. Navedeni spopadi med makedonsko vojsko in albanskimi uporniškimi silami namreč niso terjali uničenja bolnišnic in zdravstvenih domov, tretja tožeča stranka pa je bila tudi do prihoda v Republiko Slovenijo deležna ustrezne zdravstvene oskrbe, glede na njeno zdravstveno stanje, to je cerebralno paralizo že od rojstva.

Sodišče prve stopnje meni, da tožeče stranke v postopku niso izkazale, da bi bila njihova varnost ali fizična integriteta ogrožena in da bi bili v primeru vrnitve v Republiko Makedonijo izpostavljeni nečloveškemu ravnanju oziroma da bi bili podani humanitarni razlogi za podelitev azila (2. in 3. odstavek Zakona o azilu - ZAzil).

Po presoji sodišče prve stopnje je neutemeljen tudi tožbeni ugovor tožečih strank o nepravilni uporabi materialnega prava, ker tožena stranka ne bi smela določiti tožečim strankam roka, v katerem morajo zapustiti Republiko Slovenijo. Po določbi 1. odstavka 6. člena ZAzil ni dovoljena prisilna odstranitev ali vrnitev v državo, v kateri bi bila njihova življenja ali svoboda ogrožena, ali v državo, v kateri bi bili lahko izpostavljeni mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju (kar prepoveduje tudi Ustava Republike Slovenije in prepovedujejo mednarodne pogodbe, ki jih je ratificirala Republika Slovenija in se uporabljajo neposredno). Vendar pa mora biti podana resnična nevarnost, da bo oseba, v takem primeru, dejansko izpostavljena nečloveškemu ravnanju. Po presoji sodišča prve stopnje pa takšna nevarnost v konkretnem primeru, kot je obrazloženo, ne obstaja, zato je tožbeni ugovor tožečih strank o nepravilni uporabi materialnega prava neutemeljen.

Tožeče stranke v pritožbi ponavljajo tožbene navedbe in še dodajajo: Mladoletna J. je epileptični bolnik s cerebralno paralizo, ki potrebuje redno zdravstveno oskrbo in varno okolje. Zaradi fizičnega in psihičnega maltretiranja, ki ga je doživljala v matični državi, se ji je zdravstveno stanje močno poslabšalo. Iz priporočil Visokega komisarja Združenih narodov za begunce - UNHCR tudi izhaja, da je potrebno posebno pozornost nameniti posebno ogroženim skupinam, med katere sodijo invalidne ter bolne osebe, kot tudi mešane družine in tudi osebe, ki so se izognile vpoklicu. Skladno s temi priporočili imajo navedene kategorije pravico do dodelitve humanitarnega statusa in zlasti še pravico, da se jih na silo ne izžene iz države. V predmetni zadevi ni bil izveden popolni ugotovitveni postopek glede okoliščin dejanskega stanja. Tožena stranka, kljub ponovljenemu postopku, ni ugotavljala, upoštevala in ocenila vseh individualnih objektivnih razlogov za nezmožnost vrnitve tožečih strank. V izpodbijani odločbi tožena stranka ni podala prepričljive dokazne ocene subjektivnih in objektivnih elementov in ni z gotovostjo ugotovila, da tožeče stranke ob vrnitvi ne bi bile izpostavljene slabemu, nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Navedbe tožene stranke, da se razmere v Makedoniji umirjajo, da se nekateri begunci že vračajo in da je, glede na podatke na internetu, za tožeče stranke vrnitev varna, so, po njihovem mnenju, premalo poglobljene. V maju 2002 je UNHCR izdal poročilo, ki navaja, da za Muslimane, zlasti ponoči, razmere v B. niso varne. Tožeče stranke, kot pripadniki manjšine, pri čemer je mladoletna hčerka tudi resno bolna, bi, ob vrnitvi, sodili v skupino še posebno ranljivih oseb. Lahko, da so razmere ponekod v Makedoniji za Albance varnejše, vendar za tožeče stranke vrnitev v kraj, kjer so bile izpostavljene hudim kršitvam človekovih pravic, okrutnostim, grožnjam in preganjanju, vsekakor ni varna. V postopku pred izdajo odločbe se tožena stranka ni ravnala po pravilih postopka, kar je bistveno vplivalo na pravilnost s tožbo izpodbijane odločbe. Zavrnilno odločbo v predmetni zadevi je oprla na zmotne in nepravilne navedbe, pri čemer je kršila vsaj načelo materialne resnice in načelo pomoči prava neuki stranki. Zato izpodbijana odločba ne more biti zakonita. V skladu z izpodbijano odločbo morajo tožeče stranke v roku petnajstih dni po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo. Vrnitev bi, glede na vse pojasnjeno, pomenila resno grožnjo osebni varnosti, kar pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic oziroma načela nevračanja (non-refoulement), ki ga določa tako slovenska kot mednarodna zakonodaja. To načelo varuje osebo pred vračanjem v državo, kjer obstoji realna možnost, da bo izpostavljena mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju oziroma pred izgonom na ozemlje, kjer bi bilo njeno življenje ali svoboda ogrožena zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti neki določeni družbeni skupini ali prepričanju. Ta pravica je absolutna in jo države ne morejo omejiti. Predlagajo, da se izpodbijana sodba in s tožbo izpodbijana odločba odpravita in se ugodi njihovemu predlogu za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Predlagajo tudi oprostitev plačila sodnih taks iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih ponovno ne navaja.

Podatki in listine v upravnih spisih ter vsebina tožbenih navedb tudi pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvoma glede dejanskega stanja, ki ga je tožena stranka ugotovila iz vsebine navedb tožečih strank o razlogih za zapustitev matične države Makedonije in iz ocene navedenih poročil mednarodnih organizacij o stanju v Makedoniji, da so se, po podpisu ohridskega sporazuma med predstavniki makedonske vlade in upornih Albancev v letu 2001 in po izvedbi parlamentarnih volitev, razmere v Makedoniji, še zlasti pa v južni Makedoniji, kjer leži tu-di B., bistveno spremenile in umirile. Zato je pravilna odločitev tožene stranke, ki ji je sledilo tudi sodišče prve stopnje, da pri tožečih strankah ne obstojajo razlogi, po določbi 2. ali 3. odstavka 1. člena ZAzil, za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno proučila sedanje razmere v Makedoniji in ugotovila, da so se razmere umirile in da pripadniki albanske etnične skupine in Muslimani v Makedoniji niso podvrženi preganjanju, nečloveškemu ali nehumanemu ravnanju.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilno je pritrdilo toženi stranki, da razlogi za zapustitev matične države in druge navedbe, na katere se v upravnem postopku sklicujejo tožeče stranke, ne izkazujejo utemeljenega strahu oziroma ogroženosti tožečih strank v smislu izpolnjevanja zakonskih pogojev za priznanje azila iz določb 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki jih pravilno povzema.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, ki se nanaša na načelo nevračanja, saj se to načelo vsebinsko prepleta s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje azila po Ženevski konvenciji in pogoji za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Načelo nevračanja iz zakonsko določenih razlogov samo po sebi še ne pomeni priznanja begunskega statusa določeni osebi. Zato ne držijo ugovori tožečih strank, da so bile, zaradi neupoštevanja tega načela, kršene določbe mednarodnega prava in mednarodnih sporazumov.

Glede pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka upravnega spora, pritožniki niso navedli, v čem naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZUS. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo po uradni dolžnosti v smislu 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se po določbi 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki jih ZUS ne ureja, in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka upravnega spora iz 3. odstavka 72. člena ZUS.

Pritožbeno sodišče ni odločalo o predlogu tožečih strank, da se jih iz humanitarnih razlogov oprosti plačila sodnih taks, saj jih je oprostilo že sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.