Jedro

Videz nepristranskosti sodišča bi krnila in bi bila lahko zato razlog po 6. točki 70. člena ZPP okoliščina, da v tej pritožbeni stečajni zadevi, s katero se posega v premoženje, ki ga je pritožnik pridobil ravno na račun neutemeljene obsodbe in odvzema prostosti, kot poročevalec sodeluje sodnik, ki je bil član kazenskega senata prve stopnje, ki je dolžniku izrekel obsodilno sodbo, ki je bila nato z izrednim pravnim sredstvom razveljavljena, kar je nazadnje vodilo do oprostilne sodbe. Ti pomisleki pa izgubijo vso moč ob dejstvu, da je ta sodnik tedaj glasoval zoper obsodilno in za oprostilno sodbo, vendar je bil preglasovan.

Pritožnik je terjatev, ki mu je bila z navedeno sodbo nazadnje tudi pravnomočno prisojena, pridobil že 15. 11. 2018, ko je postala pravnomočna kazenska sodba, s katero je bil oproščen kaznivega dejanja poskusa uboja. Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St 000/2016 z dne 29. 4. 2019 je postal pravnomočen 15. 5. 2019 in je torej pritožnikova odškodninska terjatev v njegovo premoženjsko sfero prešla pred pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti.

Pozneje najdeno premoženje je v celoti objektiven pojem. Gre za premoženje, ki v prejšnjem stečajnem postopku ni bilo upoštevano. Zato niso pravno izvajanja o dejanskem ali dolžnem zavedanju upnice, ki je predlagala začetek stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem, da to premoženje obstaja, že in še ko je sodelovala v nezaključenem postopku pritožnikovega osebnega stečaja.

Ker pritožbeno sodišče ocenjuje, da je četrti odstavek 411. člena ZFPPIPP v nasprotju z ustavo, je prekinilo postopek in z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti te določbe.

Izrek

I.Pritožba zoper I. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje se zavrne in se ta sklep v tem delu potrdi.

II.V ostalem delu se pritožbeni postopek prekine.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Sodišče prve stopnje je sklenilo začeti stečajni postopek nad odškodnino, kot izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 828/2024 z dne 1. 10. 2025, kot pozneje najdenim dolžnikovim premoženjem (I. točka izreka). Nadalje je razveljavilo odpust njegovih obveznosti po svojem predhodnem pravnomočnem sklepu St 000/2016 z dne 29. 4. 2019 (II. točka izreka). Imenovalo je še upravitelja ter ugotovilo, pod katero firmo opravlja svoje naloge in pristojnosti v tem postopku (III. in IV. točka izreka).

2.Dolžnik se pritožuje zoper ta sklep v celoti. Na pritožbo odgovarja Republika Slovenija, ki je predlagala stečajni postopek nad dolžnikovim pozneje najdenim premoženjem zaradi davčne terjatve, ki v prejšnjem pravnomočno končanem postopku dolžnikovega osebnega stečaja ni bila poplačana, in zdaj predlaga, da se pritožba zavrne.

3.Pritožba zoper sklep o začetku stečajnega postopka nad pozneje najdenim dolžnikovim premoženjem ni utemeljena. Razveljavitev sklepa o odpustu obveznosti pa po oceni pritožbenega sodišča temelji na zakonski določbi, ki ni skladna z Ustavo Republike Slovenije. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu prekinilo svoj postopek in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti.

Poštenost sojenja

4.Z zgoraj navedeno pritožbeno sodbo II Cp 828/2024 je bila dolžniku pravnomočno prisojena odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v znesku skoraj 55 tisoč evrov, ker je bil najprej priprt, nato pa na podlagi pravnomočne obsodilne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 8336/2013 z dne 20. 1. 2015 za poskus uboja zaprt, pozneje, po uspehu z zahtevo za varstvo zakonitosti in sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 8336/2013 z dne 15. 3. 2018 pa je bil te obtožbe pravnomočno oproščen. Oprostilna sodba je bila na prvi stopnji izdana 15. 11. 2018 in je istega dne postala pravnomočna.

5.Preden pojasni svoje razloge glede delne neutemeljenosti pritožbe, pritožbeno sodišče odpravlja možen pomislek zoper poštenost svojega sojenja. Po 5. točki 70. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se - ob nadaljnjih sklicih na ta zakon se to več ne ponavlja - v stečajnem postopku smiselno uporablja, kadar kakšnega vprašanja ne ureja že Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 176/21 - ZFPPIPP-UPB17, 178/21 - popr., 196/21 - odl. US, 157/22 - odl. US, 35/23 - odl. US, 57/23 - odl. US, 102/23, 25/25 - odl. US, 40/25 in 100/25 - ZS-1, v nadaljevanju ZFPPIPP, gl. prvi odstavek 121. člena), je izključen iz opravljanja funkcije sodnik, ki je "v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem, arbitražo ali drugim organom", po 6. točki istega člena pa je za sodnika podan odklonitveni razlog, "če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti".

6.Pritožbeni senat se je zavedal, da bi krnila videz nepristranskosti sodišča in bi bila lahko zato razlog po 6. točki 70. člena ZPP okoliščina, da v tej pritožbeni stečajni zadevi, s katero se posega v premoženje, ki ga je pritožnik pridobil ravno na račun neutemeljene obsodbe in odvzema prostosti, kot poročevalec sodeluje sodnik, ki je bil član kazenskega senata prve stopnje, ki je dolžniku izrekel obsodilno sodbo, ki je bila nato z izrednim pravnim sredstvom razveljavljena, kar je nazadnje vodilo do oprostilne sodbe. Ti pomisleki pa izgubijo vso moč ob dejstvu, da je ta sodnik tedaj glasoval zoper obsodilno in za oprostilno sodbo, vendar je bil preglasovan.

7.Medtem ko tista kazenska in ta stečajna zadeva nista isti v smislu iz 5. točke 70. člena ZPP, pa zaradi pravkar navedenega dejstva zaradi neizločitve sodnika poročevalca ni podan niti dvom zoper nepristranskost sodišča po 6. točki istega člena.

Neutemeljenost pritožbe zoper začetek stečajnega postopka nad poz­neje najdenim premoženjem

8.Kot je bilo izčrpno pojasnjeno v 43. točki obrazložitve sodbe II Cp 828/2024, v stečajno maso v postopku osebnega stečaja sodi tudi premoženje, ki ga stečajni dolžnik med postopkom pridobi z dedovanjem ali na kakšni drugi podlagi (1. točka prvega odstavka 389. člena ZFPPIPP), nekogaršnje premoženje pa sestavljajo tudi njegove terjatve (2. točka prvega odstavka 10. člena ZFPPIPP). Pritožnik je terjatev, ki mu je bila z navedeno sodbo nazadnje tudi pravnomočno prisojena, pridobil že 15. 11. 2018, ko je postala pravnomočna kazenska sodba, s katero je bil oproščen kaznivega dejanja poskusa uboja. Do takrat so minila skoraj štiri leta od prenehanja hišnega pripora, skoraj tri leta od pravnomočnosti neupravičene obsodilne sodbe in več kot dve leti od prenehanja prestajanja zaporne kazni. Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St 000/2016 z dne 29. 4. 2019 je postal pravnomočen 15. 5. 2019 in je torej pritožnikova odškodninska terjatev v njegovo premoženjsko sfero prešla pred pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti. Iz prve alineje 1. točke osmega odstavka 383. člena v zvezi s 380. členom ZFPPIPP izhaja, da ta terjatev šteje za pritožnikovo pozneje najdeno premoženje.

9.Pozneje najdeno premoženje po zadnjenavedenem in za ta pravni institut matičnem členu je v celoti objektiven pojem. Pozneje najdeno premoženje je tisto, ki v prejšnjem stečajnem postopku ni bilo upoštevano. Zato niso pravno relevantna vsa obsežna pritožbena izvajanja o dejanskem ali dolžnem zavedanju upnice, ki je predlagala začetek stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem, da to premoženje obstaja, že in še ko je sodelovala v nezaključenem postopku pritožnikovega osebnega stečaja (ker gre za eno in isto državo, ki je v postopku njegovega osebnega stečaja zoper pritožnika uveljavljala davčno terjatev, hkrati pa ga je kazensko preganjala, naj bi bila vedela ali vsaj morala vedeti, da je bil v trenutku, ko je pritožnika oprostila obtožbe, postopek njegovega stečaja še vedno odprt in da je že takrat nastala njegova odškodninska terjatev). Iz pravnih stališč, razloženih v tej in v prejšnji točki obrazložitve, in iz dejstev, ki so odločilna po teh stališčih (država kot predlagateljica stečaja nad pozneje najdenim premoženjem je kot upnica ostala nepoplačana v pravnomočno končanem postopku pritožnikovega osebnega stečaja; zadevna odškodninska terjatev se prilega pojmu pritožnikovega pozneje najdenega premoženja), je izhajalo tudi sodišče prve stopnje, zato je njegov sklep o začetku stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem pravilen.

10.Pritožbeno stališče, da pozneje najdeno premoženje niso tudi zakonske zamudne obresti in pravdni stroški, ki so bili pritožniku prisojeni v odškodninski pravdi za neutemeljeno predhodno obsodbo in neupravičeno obsodbo, je pravilno (oboji terjatvi sta nastali po pravnomočnosti sklepa o odpustu terjatev, obrestna, ko se je pritožnik obrnil na državno odvetništvo z zahtevkom za odškodnino, in stroškovna, ko mu jo je pravdno sodišče prisodilo na koncu sojenja). Vendar pa iz izreka izpodbijanega sklepa, kot se glasi ("... odškodnin[a], kot izhaja iz pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Ljubljani" ) in kot ga je tudi treba razumeti (dobesedno), ne izhaja nič drugače.

11.Po ustaljenem stališču je pritožba samostojno pravno sredstvo, v katerem se pritožniki zato ne morejo splošno sklicevati na vsebino svojih drugih vlog. Blanketno pritožnikovo napotilo na njegov ugovor z dne 20. 1. 2026 in vlogo z dne 10. 4. 2026, ki naj ju pritožbeno sodišče pozorno prebere in upošteva, zato ne more biti učinkovito in uspešno.

12.
7e iz dosedanje obrazloeitve izhaja neutemeljenost pritoebnega oditka, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti.
0de bi bila podana, bi bila to kr
61itev dolodb pravdnega postopka po 14. todki drugega odstavka 339.
0dlena ZPP. Ta kr
61itev pa ni podana ee samo s tem, da pritoenik ne dobi odgovora na svoje argumente ali pobude. Velik del pritoebe sestavljajo oditki te vrste. V tak1nem primeru gre lahko za kr
61itev po 8. todki navedenega odstavka. Niti ta kr
61itev pa ni podana, kadar sodi1
0de (tudi
0de je to njegovo stali1
0de napadno) pojasni, da kak1en od strankinih argumentov ali dokaznih predlogov ni pravno relevanten (
0de se glede tega sodi1
0de moti, bo 1lo za drugo napako sojenja - za zmotno uporabo materialnega prava). Zato sodi1
0de prve stopnje ni storilo postopkovne kr
61itve po 8. todki, kot mu jo pritoenik odita, ker ni sledilo njegovim dokaznim predlogom ter njega in njegovih dveh odvetnic iz pre1njih postopkov in stedajne upraviteljice ni zasli1alo o tem, da sam ni vedel niti ni bil o tem pouden, da mu je nastala od1kodninska terjatev, 1e preden so mu bile v postopku osebnega stedaja odpu
61
0dene obveznosti, in da je zato ta terjatev tudi spadala v stedajno maso. Pojasnilo je namre1, da je lahko odlodilo, potem ko je moralo razre1iti zgolj pravna vpra1anja (dokazovanje, vkljudno s predlaganimi zasli1anji, pa je namenjeno ugotavljanju spornih dejstev). Iz enakega razloga ni utemeljen pritoebni oditek, da je sodi1
0de naredilo vnapre1njo dokazno oceno. Ker so bila zanj odlodilna le pravna vpra1anja, se z navedenimi okoli1
0dinami v zvezi s pritoenikovo vednostjo in dokazi zanje ni moralo nid ukvarjati.

13.To stali1
0de sodi1
0da prve stopnje pa je tudi materialnopravno pravilno (prvi odstavek 380.
0dlena v zvezi s prvo alinejo 1. todke osmega odstavka 383.
0dlena ZFPPIPP ima namre1 v tej zadevi naravo materialnega prava; prim. J. Zobec v L. Ude in A. Galid, urednika: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Zaloeba in Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 517, td. 6), vsaj s stali1
0da I. todke izreka izpodbijanega sklepa, tj. s stali1
0da zadetka stedajnega postopka nad pozneje najdenim premoeenjem. Kot ee pojasnjeno, gre pri tem za objektiven pojem, neodvisen od zavedanja upnikov in dolenika.

14.Pritoenikova dejanska ali dolena vednost o tem, da je s pravnomo
0djo oprostilne sodbe postala del njegovega premoeenja tudi od1kodninska terjatev za neutemeljeno predhodno obsodbo ter pripor in zapor, pa je - oziroma bi po presoji pritoenega sodi1
0da morala biti, gl. ve
0d v nadalj. - pravno pomembna v okviru odlodanja o razveljavitvi pravnomo
0dnega sklepa o odpustu pritoenikovih obveznosti po dolodbah 411.
0lena ZFPPIPP (II. in naslednje todke izreka izpodbijanega sklepa), v zvezi s
0mer je pritobeno sodi1
0de prekinilo svoj postopek in za
0delo ustavni spor (gl. naslednji razdelek te obrazloeitve).

15.Zadetek stedajnega postopka nad pozneje najdenim premoeenjem in razveljavitev pravnomo
0dnega odpusta obveznosti sta razlidni in po svoji naravi eden od drugega relativno neodvisna pravna instituta. Razlikujeta se ee po temeljnem vrednostnem naboju. Medtem ko se vpra1anje pozneje najdenega premoeenja, vsaj kakor je zasnovano v 380.
0lenu ZFPPIPP, lahko pojmuje kot razmeroma tehnidno, v zvezi s katerim ni smiselno, gotovo pa ne nujno iskati krivca, da to premoeenje ni bilo
7ee prej odkrito (tako je pri pozneje najdenem premoeenju pravnih oseb), je vpra1anje razveljavitve odpusta nujno modno vrednostno zaznamovano. Po eni strani je
7ee sam odpust namenjen le tistemu doleniku, ki si ga zasluei in prisluei (prim. prvi odstavek 399.
0lena ZFPPIPP), po drugi strani pa je kot zrcalna slika dolodeno, da se odpust razveljavi,
0de ga je dolenik dosegel s prevaro (glej osnovno pravilo iz prvega odstavka 411.
0lena ZFPPIPP). Slednji institut ima tudi veliko daljnoseenej1e posledice za dolenika (gl. drugi odstavek 412.
0lena in tretjo alinejo drugega odstavka 399.
0lena ZFPPIPP) in tudi to prispeva k njegovi vrednostni obarvanosti.

16.ZFPPIPP ta dva instituta postavlja v pretesno zvezo s
0etrtim odstavkom 411.
0lena. Ta dolodba, po kateri
0de "sodi1
0de presodi, da so izpolnjeni pogoji za za
0detek postopka osebnega stedaja nad pozneje najdenim premoeenjem, s sklepom o za
0detku postopka osebnega stedaja tudi razveljavi odpust obveznosti", izenaduje obstoj pozneje najdenega premoeenja z dolenikovo prevaro. Prvo je neizpodbojna domneva za drugo, kar je po oceni pritoebenega sodi1
0da prestrogo in neskladno z ustavo.

Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da mu ni odgovorilo na argumente, da ker naj bi bila predlagateljica stečaja nad njegovim pozneje najdenim premoženjem za to premoženje vedela še pred pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti in ni že tedaj izkoristila vseh pravnih sredstev, je zdaj izgubila procesno legitimacijo za svoj predlog. Očitek ni utemeljen. Na 31. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče razložilo, da predlagateljičina legitimacija izhaja iz določbe prvega odstavka 380. člena ZFPPIPP, saj je nesporno še vedno pritožnikova upnica. Ker se z odgovorom ne strinja, pa to še ne pomeni, da ga pritožnik ni dobil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča navedeni prvi odstavek, kakor se izrecno glasi ("[N]a predlog upnika, ki je bil v stečajnem postopku nad dolžnikom upravičen opravljati procesna dejanja in do konca stečajnega postopka to njegovo upravičenje ni prenehalo, [… se] začne stečajni postopek nad tem premoženjem[.]"), daje vse odgovore glede predlagateljičine aktivne procesne legitimacije. Analogije z drugimi procesnimi situacijami, ki jih je ponudil pritožnik, niso potrebne in ne relevantne, ker že citirani prvi odstavek legitimacijo izrecno ureja (jezikovna metoda razlage je v tem primeru začetek in konec, saj je njen rezultat povsem nedvoumen). Utemeljene pritožnikove analogije niso niti zato, ker prekluzija glede določenih tem v nekaterih domnevno analognih primerih (in drugače kot v pravkar obravnavanem) izrecno izhaja že iz ZFPPIPP (gl. npr. že samo jedro sklepa Višjega sodišča v Ljubljani Cst 674/2018 z dne 3. 1. 2019, od koder pritožnik črpa analogijo; prim. še npr. tretji odstavek 369. člena ZFPPIPP).

Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je zgrešilo bistvo njegovega sklicevanja na odločbo ustavnega sodišča v zadevi U-I-213/15 in še na nekaj pritožbenih odločb, s katerimi naj bi bil uveljavljal, da se odškodninska terjatev za nepremoženjsko škodo kot strogo osebna terjatev materializira, ko oškodovanec izrazi voljo, da bo za to vrsto škode zahteval odškodnino. Pritožbeno sodišče pa se že s samo premiso tega očitka ne strinja. Z začetkom postopka osebnega stečaja se namreč poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji tudi tako, da se po izrecni zakonski določbi brez soglasja sodišča ne more odpovedati dediščini ali drugim premoženjskim pravicam (2. točka prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP). Osebni stečajni dolžnik zato ni prost v svoji odločitvi, da odškodnine za nepremoženjsko škodo ne bi zahteval. Za takšno opustitev, zaradi katere ne bi poplačal svojih upnikov in bi bil prost svojih obveznosti do njih, bi moral imeti posebej tehtne razloge, ki pa jih pritožnik ne navaja. Kdaj je sicer pridobil svojo terjatev, je bilo pojasnjeno že v sodbi II Cp 828/2024, katere 43. točka obrazložitve je bila reproducirana zgoraj. V nasprotju s pravkar navedenimi stališči pritožbenega sodišča končno niso niti stališča iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani Cst 121/2025 z dne 10. 6. 2025. Tam je bila dovoljena prodaja dolžnikove odškodninske terjatve za nepremoženjsko škodo, sodišče pa je pojasnilo, da za to (in za njen odstop) zanesljivo ni bilo nobenih ovir, zlasti ker jo je dolžnik po velikosti opredelil v že vloženi tožbi. V zdaj obravnavani zadevi pa gre za to, da je pritožnikova terjatev nastala v trenutku pravnomočnosti oprostilne sodbe, pri njenem (ne)uveljavljanju pa ni bil prost.

S stališča pravilnosti sklepa o začetku stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem bi bila lahko vednost predlagateljice tega postopka o obstoju tega premoženja že v času, ko osebni stečaj nad pritožnikom še ni bil končan (oziroma natančneje, pred pravnomočnostjo sklepa o odpustu njegovih obveznosti), pravno pomembna samo v okvirih pritožbenega očitka o predlagateljičini zlorabi pravice z vložitvijo predloga za začetek tega postopka. Prepoved zlorabe pravice je splošno pravno načelo in za civilna sodišča velja zapoved, da si takšno zlorabo prizadevajo preprečiti (prim. prvi odstavek 11. člena ZPP). Po oceni pritožbenega sodišča zanjo v tej zadevi ne gre.

Prvič, pravna oseba sama po sebi nima nikakršne zavesti. Določeno zavedanje ji lahko pripišemo zgolj v odvisnosti od stanja zavesti fizičnih oseb, ki so njeni člani, zastopniki, delavci, pooblaščenci ipd. - in niti tega ne v vseh situacijah enako (za področje zavarovalnega prava gl. L. Zupančič: Védenje pravne osebe, Pravna praksa, št. 24-25/2012). V splošnem je nesmiselno pripisati vednost vsem državnim organom, takoj ko kateri od uslužbencev katerega od teh organov izve za neko dejstvo. To že fizikalno ni mogoče, zlasti pa ni jasno, kakšna vrednota bi bila s tem varovana in h kakšnemu zaželenemu ravnanju bi takšno pripisovanje lahko prispevalo. Slednje dvoje je lahko pomemben kriterij pri presojanju o dejanskem ali dolžnem zavedanju pravne osebe. Prehajajoč k zadevnemu primeru, izvajajo kazenski pregon državni tožilci, državni odvetniki pa zastopajo državne organe pred sodišči. V tej zadevi so pred stečajnim sodiščem zastopali in zastopajo Finančno upravo Republike Slovenije (FURS). Tožilstvo in državno odvetništvo sta personalno in funkcionalno popolnoma ločena. Zato po oceni pritožbenega sodišča ni bilo utemeljeno pripisati zavedanja državnim odvetnikom, ki so zastopali FURS v postopku pritožnikovega osebnega stečaja, da je bil pritožnik še pred pravnomočnostjo sklepa o odpustu njegovih obveznosti oproščen obtožbe, in ob tem še tega, da mu je bila na podlagi te obtožbe predhodno vzeta prostost, zaradi česar mu pripada odškodnina. In tudi ne gre za neenake vatle za pritožnika in njegove upnike, kot se to očita v pritožbi. Njega, ne pa njih, je vezala dolžnost, da razkrije vse svoje premoženje (prim. 384. člen ZFPPIPP).

In drugič, za zlorabo pravice do vložitve predloga za začetek postopka nad pozneje najdenim premoženjem bi bilo treba še nekaj več kot dolžno ali dejansko zavedanje o obstoju tega premoženja, še ko je bilo mogoče to uveljaviti v prvotnem postopku osebnega stečaja. Potreben bi bil namen škodovati dolžniku z ločenim uveljavljanjem terjatve v dveh namesto v enem postopku (prim. drugi odstavek 11. člena ZPP ter nujnost intencionalnega kriterija, doloznosti in namernega ravnanja tudi v primeru ravnanja zoper vestnost in poštenje, kar vse poudarja J. Zobec v L. Ude in A. Galič, urednika: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2005, str. 102, tč. 3). Ničesar takšnega pa pritožnik niti ne zatrjuje.

Prvostopenjski sklep je v I. točki izreka brez očitanih napak kot tudi brez napak, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato ga je v tem delu potrdilo, pritožbo pa v tem delu zavrnilo (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom in 2. točko 365. člena ZPP).

Prekinitev pritožbenega postopka zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je nekdanjemu osebnemu stečajnemu dolžniku mogoče pripisati zlorabo odpusta, samo če je za premoženje, ki ga ni razkril, vedel ali moral vedeti. Zakon izhaja iz neizpodbojne domneve, da je vedno tako. Obstajajo očitni primeri, kadar ni tako, na primer pridobitev dediščine po daljnem sorodniku v tujini. Tudi v zadevnem primeru bi bilo nujno imeti možnost, da bi se morebitna razveljavitev pritožnikovega odpusta obveznosti presodila glede na njegovo zavedanje o odškodnini, ki je ni uvrstil v popis svojega premoženja niti sporočil upravitelju, da mu je pripadla. Določba četrtega odstavka 411. člena ZFPPIPP tega ne dovoljuje.

Ker pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ta in takšna določba v nasprotju z ustavo, je na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču prekinilo postopek in z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti tiste določbe.

S tem sklepom je prekinjen samo del pritožbenega postopka, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o odpustu pritožnikovih obveznosti, medtem ko postopek glede pozneje najdenega premoženja ni prekinjen.