Up-141/04 - 5

21. 4. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 31. marca 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1612/2002 z dne 22. 1. 2004 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, št. Pd 264/2001 z dne 22. 8. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikov zahtevek za izplačilo premalo izplačanega nadomestila za opravljene nadure. Višje delovno in socialno sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo. Strinjalo se je z zaključkom nižjega sodišča, da ur dežurstva in straže ni mogoče upoštevati kot delo preko polnega delovnega časa, ki je izjema in ki se lahko izvaja le pod točno določenimi pogoji in v omejenem času.

2.Pritožnik se ne strinja z izpodbijano odločitvijo in zatrjuje kršitev 22. člena Ustave ter druge točke 4. člena Evropske socialne listine (Uradni list RS, št. 24/99, MP, št. 7/99 – v nadaljevanju MESL). Meni, da je odločitev sodišč očitno napačna, saj naj bi spregledali citirano določbo MESL, ki delavcem priznava, razen v določenih izjemnih primerih, pravico do višjega plačila za nadurno delo. Po mnenju pritožnika naj se sodišči ne bi ukvarjali z dejstvom, da Ustava jamči vsem delavcem, da za opravljeno delo dobijo tudi plačilo.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Teh pa pritožnik ni izkazal.

4.Iz navedb ustavne pritožbe izhaja, da se pritožnik ne strinja z razlago sodišč, da ur, ki presegajo 8 ur delovne obveznosti, v času dežurstva in stražarske službe ni mogoče obračunati kot nadure. S tem naj bi mu bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar zgolj dejstvo, da sta sodišči v obravnavani zadevi zavzeli drugačno pravno stališče, kot ga ima pritožnik, še ne pomeni kršitve omenjene ustavne pravice. Za kršitev te pravice bi šlo (kar pritožnik sicer zatrjuje), če bi bilo v izpodbijani sodbi zavzeto pravno stališče tako očitno napačno in brez razumne pravne obrazložitve, da bi ga bilo mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno, česar pa pritožnik v konkretnem primeru ni izkazal. Sodišči sta razumno in obširno obrazložili, zakaj sta šteli, da pritožnik v času dežurstev in straže ni opravljal dela preko polnega delovnega časa in zakaj ni upravičen do plačila razlike v plači. Svojo odločitev sta utemeljili in oprli na določbe predpisov, ki urejajo delo v posebnih delovnih pogojih. Arbitrarnosti oziroma samovoljnosti izpodbijanima sodbama zato ni mogoče očitati. Tudi pritožnikov očitek o spregledu uporabe določbe 4. člena MESL se zato v celoti izkaže za neutemeljen.

5.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan