Jedro

Naslovniki sklepa o dedovanju niso varovani z načelom zaupanja v zemljiško knjigo. Dediči s trenutkom zapustnikove smrti zgolj pridobijo njegovo premoženje. Če pa neko premoženje v resnici ni zapustnikovo (čeprav je zemljiškoknjižno stanje drugačno), potem tega premoženja v trenutku njegove smrti pač ne pridobijo.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugodilo tudi preostalemu tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je bila vknjižba lastninske pravice glede solastniškega deleža do 4/10 pri parc. št. 685/2, k.o. x., dovoljena na podlagi popravnega sklepa z dne 29. 6. 2005 Okrajnega sodišča v Sevnici pod opr.št. D 98/99, na ime tožencev: E. P., A. P., V.P.K. in M. P., pri vsakem do 1/15 glede na celoto, neveljavna. Zato je z 2. točko sodišče proti tožencem dovolilo vknjižbo lastninske pravice v prej navedenih solastniških deležih na ime tožnice. Nazadnje je odločilo še o stroških postopka.

2. Proti sodbi vlagajo pritožbo prvo do četrtotoženci. Navajajo, da so nepremičnino pridobili na podlagi oporoke, ki ima prednost pred zakonitim dedovanjem. Navajajo, da njeni zahtevki iz sodbe P 4/90 ne vsebujejo aktualnih zemljiškoknjižnih podatkov in se nanašajo na pravnega prednika tožencev ter so sedaj že zastarali. Tožnica je imela 20 let časa, da izvrši sodno odločbo. Tega ni storila. Obstajata dve različni sodbi P 4/90. Vložena naj bi bila tudi pritožba. To naj bi toženec povedal, ko je bil zaslišan na naroku. Izjava ni zapisana. Ne drži, da tožnica ne bi sodelovala v zapuščinskem postopku. Kljub opozorilom njihovega odvetnika je ovirala zapuščinski postopek.

3. Toženci trdijo, da niso nedobroverni. Solastnino sporne nepremičnine so pridobili po sklepu o dedovanju. Pravnomočen sklep o dedovanju ne more biti neveljaven in tako ne more biti neveljavna niti vknjižba na njegovi podlagi. Toženka je na naroku tudi izjavila, da bi tožnica morala to zadevo urediti z očetom, ne pa sedaj z njimi. Ta izjava v sodbi ni zapisana. Trdijo, da tožnica ni dobroverna. Tega premoženja sploh ni hotela.

4. Dalje trdijo, da parcela št. 685/2 ni ista nepremičnina, kot je bila v času zakonske zveze z E. M.. To naj bi ugotovilo tudi pritožbeno sodišče v prejšnjem razveljavitvenem sklepu.

5. Pritožba je bila vročena tožnici, ki pa nanjo ni odgovorila.

6. Odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je tožnica solastnica nepremičnine parc.št. 685/2 k.o. X. in sicer v višini 4/10 solastninskega deleža. Tako je zato, ker je bila ta nepremičnina del skupnega premoženja tožnice in E. M., tožničin delež na (tem) skupnem premoženju pa je bil 4/10. 7. Ta njena pravica je bila ugotovljena s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Sevnici pod opr.št. P 4/90 z dne 25. 2. 1991. 8. To pomeni, da je bila tožnica ves ta čas zunajknjižna (oziroma, kot njen položaj natančneje opisuje novejša stvarnopravna teorija, protiknjižna) solastnica.

9. Kot je bilo pojasnjeno že v prejšnji odločbi pritožbenega sodišča (VSL II Cp 2392/2008 z dne 3. 12. 2008), dejstvo, da tožnica svoje solastninske pravice ni vknjižila, na samo vsebino (kvaliteto) njene pravice v ničemer ne vpliva. Ima (in je imela) polno solastninsko pravico (torej: z vsemi solastninskopravnimi upravičenji). Res pa je, da je (bil) njen pravni položaj zaradi načela varstva zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen SPZ (Stvarnopravni zakonik (Ur.l. RS; št. 87/2002); 8. člen ZZK-1(Zakon o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003)) negotov. A ta negotovost je zamejena zgolj z varstvom položaja tiste osebe, ki ob zaupanju v podatke zemljiške knjige pošteno ravna v pravnem prometu ter zato ne sme trpeti škodljivih posledic. Taka oseba je upnik iz obligacijskega razmerja. Toženci takšnega položaja nimajo. Glede nepremičnine, ki je sporna, niso bili namreč v nobenem pravnoposlovnem razmerju z osebo, ki je bila vpisana v zemljiško knjigo (E. M.). Toženci so namreč njegovi dediči. Dediča pa načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje in tudi ni nobenega utemeljenega razloga, da bi ga varovalo. Dediči namreč glede zapustnikovega premoženja ne nastopajo v pravnem prometu. To pomeni: v zvezi s pridobitvijo tega premoženja ne sklepajo pravnih poslov (torej: ne podajajo nikakršnih zavez, ki bi bile v pravno poslovni povezavi s pridobitvijo premoženja).

10. Dediči s trenutkom zapustnikove smrti zgolj pridobijo njegovo premoženje. Če pa neko premoženje v resnici ni zapustnikovo (čeprav je zemljiškoknjižno stanje drugačno), potem tega premoženja v trenutku njegove smrti pač ne pridobijo. Zaradi dejstva, da je bil zapustnik v nasprotju z resničnim stvarnopravnim stanjem vpisan v zemljiško knjigo, niso dediči v ničemer prikrajšani (ne trpijo škodljivih posledic). Nobenega utemeljenega razloga zato tudi ni, da bi bili zaradi napačnega zemljiškoknjižnega stanja kakorkoli na boljšem. Ni razloga torej, da bi pridobili tudi tisto premoženje, ki sploh ni bilo zapustnikovo.

11. Tisto, zaradi česar je bilo treba v tej pravdi postopek ponoviti, je bil dvom o identiteti nepremičnine, katere solastnica je tožnica in nepremičnine, ki je predmet te pravde. Dvom je bil v ponovljenem postopku odpravljen. Prepričljivi razlogi, ki ta dvom odpravljajo, so navedeni v 2., 6., 7. in 8. točki izpodbijane sodbe.

12. Pritožba je laična in v velikem delu zato tudi pravno nerazumljiva. V nadaljevanju bo pritožbeno sodišče podalo odgovor na tiste pritožbene navedbe, ki so v zadostni meri razumljive.

13. Ko tako pritožba trdi, da so toženci pridobili sporno nepremičnino na podlagi oporoke, ki ima prednost pred zakonitim dedovanjem, je mogoče odgovoriti, da toženci spornega solastninskega deleža niso mogli pridobiti na podlagi oporoke, ker le-ta ni bil del zapustnikovega premoženja ter z njim tudi ni mogel oporočno razpolagati. Prav tako pa tožnica spornega solastninskega deleža ni pridobila z zakonitim dedovanjem, marveč iz naslova skupnega premoženja.

14. Na pritožbeno navedbo, da je zahtevek zastaral, pritožbeno sodišče odgovarja, da stvarna pravica ne zastara. Prav tako pa ne zastarajo niti zahtevki za njeno varstvo. Potek časa ima v stvarnem pravu pomen le v okviru insituta priposestvovanja. Da bi toženci in njihov pravni prednik sporno nepremičnino priposestvovali, tega sodba sodišča prve stopnje ne ugotavlja. Sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje niti tovrstnih trditev tožencev. Pritožba pa tudi ne trdi, da bi toženci kadarkoli sploh podali tovrstne trditve ter da bi jih sodišče spregledalo.

15. Pritožniki torej niso podali nobenih trditev, ki bi omogočale pravni sklep, da je solastninska pravica tožnice kdajkoli prenehala. Že v prejšnjem postopku je bilo obrazloženo, da sam obstoj sklepa o dedovanju (izdan v zapuščinskem postopku, kjer tožnica po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni sodelovala), ni pravni akt, na podlagi katerega bi se stvarne pravice pridobile (in na drugi strani ugasnile). Pritožbene trditve, da je tožnica v zapuščinskem postopku sodelovala, so gole pritožbene navedbe. Že iz tega razloga so neupoštevne.

16. Pritožbene navedbe o tem, da obstajata dve različni sodbi P 4/90, so nerazumljive. Za tak, pravno nerazumljiv sklep, pa tudi sam priloženi spis Temeljnega sodišča v Novem mestu ne daje opore.

17. Na pritožbeno trditev, da vknjižba na podlagi sklepa o dedovanju ne more biti neveljavna, pritožbeno sodišče odgovarja, da to ne drži. Takšna vknjižba je materialnopravno neveljavna, če nepremičnina (oziroma solastninski delež na njej) ni bil del zapustnikovega premoženja ter je zato s takšno vknjižbo poseženo v pravico tretje osebe.

18. Pritožbena teza, da bi morala tožnica "to zadevo urediti" z E. M., ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve. Nobenih materialnopravnih vprašanj, ki bi med njima ostala nerešena, namreč ni. Nerešeno je ostalo le pravno oblično vprašanje vpisa materialnopravnega razmerja v zemljiško knjigo. Materialnopravni odraz te pravnooblične neurejenosti se, kot je bilo že pojasnjeno, lahko odraža le v okviru načela zaupanja v zemljiško knjigo.

19. Toženci v pritožbi nadalje govorijo o svoji dobri veri. Sodišče prve stopnje je ugotovilo njihovo slabo vero. Pritožniki svojo dobro vero utemeljujejo na tem, da je bil na njihovo ime izdan sklep o dedovanju, ne zanikajo pa tega, da so za pravdni postopek glede skupnega premoženja tožnice in E. M. vedeli. Tudi podatki priloženega spisa Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enota v Sevnici, opr.št. P 4/90, ne nudijo opore za sklep, da toženci za sodbo, ki je bila izdana v tistem postopku, niso vedeli (glej prošnjo za vpogled v spis z dne 24. 9. 2003). Ne glede na to pa je vprašanje dobre vere tožencev v resnici samo po sebi irelevantno. Zgolj sklep o dedovanju ter dobra vera naslovnika namreč ne konstituirata njegove pravice. Podane bi morale biti vsaj še trditve o dejanski oblasti nad stvarjo ter o poteku časa. Ker toženci nobenih trditev o prej navedenih pravno odločilnih dejstvih niso podali, je zato razprava o njihovi slabi ali dobri veri pravno nepomembna.

20. Ob vsem povedanem je bilo tožničinemu zahtevku, ki zaradi pravno dopustnega tožbenega predloga v 2. točki predstavlja nadgradnjo izbrisne tožbe (zrek v 2. točki namreč predstavlja listino, ki bo ob siceršnji ugotovitvi, da je tožnica solastnica spornega solastninskega deleža, omogočala vknjižbo njene pravice), pravilno ugodeno.

21. Pritožba torej ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ker je tako, je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/2007 s kasnejšimi spremembami)) pritožbo zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo.