Jedro

Namen ZUSKB je bil prav v tem, da „slabe“ terjatve, torej terjatve, ki so jih banke imele proti nesolventnim dolžnikom, prevzame DUTB z vsemi ukrepi zavarovanja in jih nato skuša poplačati ali vnovčiti s pomočjo danih zavarovanj. Tožnica ima prav, da bi stališče, kakršnega zastopa revidentka, izničilo osnovni namen ZUSKB. Po oceni vrhovnega sodišča je tako pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da določbi 11. člena in drugega odstavka 29. člena ZUSKB predstavljata specialno pravilo gleda na splošno določbo četrtega odstavka 146. člena SPZ. Prenos premoženja skupaj s pripadajočimi zavarovanji, med katerimi je tudi maksimalna hipoteka, učinkuje med DUTB in dolžniki banke ne glede na omejitve, ki so določene z drugimi zakoni, med temi zakoni pa je tudi SPZ. Glede na takšno specialno določbo zato ni potrebno, da bi bilo na DUTB preneseno celotno upniško-dolžniško razmerje (ne glede na to, ali bi bilo to sploh mogoče). V obravnavanem primeru je šel glavni dolžnik v stečaj, zato nove terjatve iz posojilnih razmerij z njim niti niso mogle več nastajati in omejitev prenosa maksimalne hipoteke ni imela več pomena. Zato v konkretnem primeru tudi ni pomembno, ali so bile na DUTB prenesene vse terjatve banke iz upniško-dolžniškega razmerja proti konkretnemu dolžniku.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Banka je s hipotekarno tožbo dne 24. 5. 2014 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženka dolžna priznati, da je na podlagi kreditne pogodbe št. ... upravičena zahtevati poplačilo zneska 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila, ter dopustiti poplačilo te terjatve z izvršbo na nepremičnini z ID št. ..., obremenjeni z maksimalno hipoteko v korist tožeče stranke. Med postopkom je na podlagi pogodbe o odstopu terjatev v pravdo na mesto tožeče stranke vstopila Družba za upravljanje terjatev bank (v nadaljevanju DUTB).

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. V obrazložitvi je navedlo, da sicer Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v četrtem odstavku 146. člena določa, da je v primeru odstopa terjatve, zavarovane z maksimalno hipoteko, prenos hipoteke izključen, da pa je kasnejši in specialnejši Zakon o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (v nadaljevanju ZUKSB) v drugem odstavku 29. člena pri prenosu terjatev bank, ki so deležne ukrepov po ZUKSB, to prepoved odpravil. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka po prvem odstavku 370. člena v zvezi s 14., 15. in 8. točko drugega odstavka in prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev njenih stroškov postopka, podrejeno pa, naj sodbo sodišča druge stopnje (ali pa tudi sodbo sodišča prve stopnje) razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Toženka vztraja, da je po določbah četrtega odstavka 146. člena SPZ v primeru odstopa terjatve zavarovane z maksimalno hipoteko, prenos hipoteke izključen. Poudarja, da določba prvega odstavka 11. člena ZUKSB uporablja izraz pripadajoče zavarovanje k terjatvi, po njenem mnenju pa je pripadajoče zavarovanje lahko le klasična ne pa maksimalna hipoteka. Maksimalna hipoteka namreč ne zavaruje terjatve ampak pravno razmerje, torej ni pripadna terjatvi in se zaradi tega s terjatvijo ne more prenašati. V konkretnem primeru pa ni sporno, da je bila med banko in DUTB prenesena terjatev iz konkretne kreditne pogodbe in ne celotno pravno razmerje, torej ni šlo za prenos pogodbe. Toženka navaja, da že iz 128. člena SPZ izhaja, da zastavna pravica ni premoženjska pravica pač pa je premoženjska pravica lahko le predmet zastavne pravice. Poudarja, da je maksimalna hipoteka vselej akcesorna zavarovanemu upniškemu dolžniškemu razmerju, klasična hipoteka pa je akcesorna zavarovani terjatvi. Zato se po mnenju toženke klasična hipoteka prenaša s terjatvijo, maksimalna hipoteka pa skupaj s temeljnim upniško- dolžniškim razmerjem. Graja, da je zmotna odločitev sodišča druge stopnje, da je na DUTB prešla tudi pogodba sama, ker se na podlagi zakonskih določil o prenosu terjatev bank na DUTB prenašajo tudi kreditne mape posameznega dolžnika. Toženka meni, da je s to ugotovitvijo sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj za takšno ugotovitev ni imelo podlage v trditvah in navedbah pravdnih strank. Meni tudi, da ji je odvzelo pravico do izjave, kar je nenazadnje tudi kršitev določb 5. in 8. člena ZPP. Poudarja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo pomena osmega odstavka 11. člena ZUKSB, ki dejansko predstavlja definicijo, kaj kreditna mapa v smislu tega zakona sploh predstavlja. Po tem določilu je kreditna mapa dokumentacija, kot jo določa sklep Banke Slovenije, ki ureja ocenjevanje izgub iz kreditnega tveganja bank. Meni tudi, da je sodišče druge stopnje spregledalo določbo devetega odstavka 11. člena ZUKSB. Po tej določbi DUTB ne sme upravljati nobenih dejavnosti, za katere se zahteva dovoljenje za opravljanje bančnih storitev z izrecno določbo, da DUTB ni kreditna inštitucija v smislu zakona, ki ureja bančništvo. Tudi iz tega razloga je stališče, da je prišlo do prenosa celotne pogodbe na DUTB nesprejemljivo. Opozarja, da je sodna praksa višjih sodišč neenotna, saj ta sodba in sodba II Cp 3016/2015 Višjega sodišča v Ljubljani zastopata takšno stališče, medtem ko odločbi Višjega sodišča v Kopru Cdn 54/2016 in Cdn 55/2016 zastopata diametralno nasprotno stališče. 5. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je pravna prednica tožnice Banke dne 2. 12. 2008 z glavnim dolžnikom družbo A. sklenila več kreditnih pogodb, med drugim tudi pogodbo št. ... z dne 30. 4. 2012, na podlagi katere je dolžniku odobrila 2,729.800,00 EUR in pogodbo o ustanovitvi maksimalne hipoteke na nepremičninah parc. št. 1293/2, 194, 1295 in 1296/1 k. o. ..., na podlagi katere je bila maksimalna hipoteka tudi vknjižena v zemljiško knjigo; - da je glavni dolžnik na teh nepremičninah zgradil večstanovanjski objekt z naslovom ..., na njem je vzpostavil etažno lastnino in med stanovanji je tudi stanovanje toženke z ID št. ...; - da je bil nad glavnim dolžnikom 23. 10. 2012 začet stečajni postopek, v katerem je Banka prijavila za skupno 30,901.881,34 EUR terjatev, ki so ji bile tudi priznane; - da je Banka z DUTB 13. 10. 2014 sklenila Pogodbo o zagotavljanju stabilnosti bank, s katero je na DUTB prenesla vse svoje terjatve do glavnega dolžnika, vključno s stranskimi pravicami; - da iz Potrditvene pogodbe z dne 23. 12. 2014 izhaja, da je bila na tožnico prenesena tudi terjatev po kreditni pogodbi št. ... in je bilo s to pogodbo izdano tudi zemljiškoknjižno dovolilo za prenos vseh hipotek, vključno z maksimalno hipoteko, ki je vpisana na nepremičnini toženke in na katero se nanaša tožbeni zahtevek.

8. SPZ res v četrtem odstavku 146. člena določa, da je v primeru odstopa terjatve, zavarovane z maksimalno hipoteko, prenos hipoteke izključen. Maksimalna hipoteka namreč praviloma varuje temeljno razmerje (iz katerega lahko nastanejo bodoče in pogojne terjatve) in terjatve same. Akcesornost se tako nanaša na razmerje med hipoteko in zavarovanim upniško-dolžniškim razmerjem, drugače kot pri fiksni hipoteki, kjer se nanaša na razmerje med hipoteko in posamezno zavarovano terjatvijo.1 Razlog za takšno strogo ureditev v SPZ naj bi bil v bojazni, da bi, če bi se s cesijo prenašale posamezne terjatve, ki izvirajo iz temeljnega razmerja in bi jim sledil tudi ustrezni delež hipoteke, v določenem trenutku zmanjkalo hipotekarnega jamstva za novo nastale terjatve iz temeljnega razmerja.2 Naša pravna ureditev tako tudi ne predvideva (delne) konverzije maksimalne hipoteke v fiksno hipoteko, s tem pa zagotovo zmanjšuje prometnost z maksimalno hipoteko zavarovanih terjatev. Tako je res, da je glede na določbo četrtega odstavka 146. člena SPZ praviloma prehod maksimalne hipoteke na novega upnika mogoč le z odstopom pogodbe, iz katere izvira temeljno razmerje.3 Vendar je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je bila prav zato v ZUSKB naknadno urejena izjema od tega pravila.

9. ZUKSB je bil namreč leta 2012 sprejet zaradi krepitve stabilnosti bank. Z njim sta bila ustanovljena DUTB in Sklad za stabilnost bank (v nadaljevanju SSB) in urejeni ukrepi za krepitev stabilnosti bank v Republiki Sloveniji. Po prvem odstavku 10a. člena ZUKSB je dejavnost DUTB izvajanje ukrepov za krepitev stabilnosti bank, upravljanje premoženja in obveznosti, ki jih je pridobila zaradi izvedbe ukrepov za krepitev stabilnosti bank ter vzpostavljanje kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti v gospodarskih družbah, katerih upnik ali družbenik je. Po 11. členu ZUKSB lahko za namensko premoženje, ki ga predstavlja SSB, pridobi ali z drugimi sredstvi krije tveganja, ki so nastala pred 1. septembrom 2012, zlasti terjatve, vrednostne papirje, izvedene finančne instrumente, pravice in obveznosti iz odobrenih kreditov ali garancij in deležev, v vsakem primeru skupaj s pripadajočim zavarovanjem. DUTB zagotovi nadomestilo za odkup premoženja iz prejšnjega stavka kot denarno nadomestilo ali kot nedenarno nadomestilo v obliki obveznic, ki jih izda DUTB v skladu s prvim odstavkom 12. člena tega zakona. Če je DUTB pri izvedbi ukrepov za krepitev stabilnosti bank pridobila terjatev do posamezne gospodarske družbe ali delež v tej gospodarski družbi in če je predhodno pridobila mnenje Banke Slovenije, da taka zahteva ne bo vplivala na sposobnost banke, da izpolnjuje svoje kapitalske zahteve, lahko DUTB zahteva od katerekoli banke, v kateri je bil izveden ukrep za krepitev stabilnosti bank, da nanjo, v zameno za denarno nadomestilo v višini tržne vrednosti prenesenega sredstva, prenese svoje terjatve do te gospodarske družbe ali svoje deleže te gospodarske družbe.

10. ZUKSB v 29. členu določa izjeme od uporabe drugih zakonov. V prvem odstavku določa, da se za pogodbe o prenosu tveganih postavk, ki jih DUTB sklene z bankami ali namenskimi družbami, ki so deležne ukrepov po tem zakonu, ne uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, o izpodbijanju pravnih dejanj dolžnika, če je dolžnik banka deležna ukrepov po tem zakonu, o razvezi ali spremembi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, o čezmernem prikrajšanju in o oderuški pogodbi. V drugem odstavku 29. člena pa določa, da prenos premoženja, ki je določen v pogodbi DUTB z banko ali namensko družbo, ki je deležna ukrepov po tem zakonu, učinkuje v razmerju med DUTB in dolžniki banke ali namenske družbe, ki je deležna ukrepov po tem zakonu, ne glede na morebitne omejitve prenosljivosti tega premoženja, ki bi izhajale iz prepovedi prenosa, zahteve po pridobitvi soglasja ali dovoljenja za prenos ali druge podobne omejitve, ki so določene z drugimi zakoni ali v pogodbi med banko ali namensko družbo, ki je deležna ukrepov po tem zakonu in njenimi dolžniki ali drugimi osebami, ki so stranke več stranskega pogodbenega razmerja.

11. Namen ZUSKB je bil prav v tem, da „slabe“ terjatve, torej terjatve, ki so jih banke imele proti nesolventnim dolžnikom, prevzame DUTB z vsemi ukrepi zavarovanja in jih nato skuša poplačati ali vnovčiti s pomočjo danih zavarovanj. Tožnica ima prav, da bi stališče, kakršnega zastopa revidentka, izničilo osnovni namen ZUSKB. Po oceni vrhovnega sodišča je tako pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da določbi 11. člena in drugega odstavka 29. člena ZUSKB predstavljata specialno pravilo gleda na splošno določbo četrtega odstavka 146. člena SPZ. Prenos premoženja skupaj s pripadajočimi zavarovanji, med katerimi je tudi maksimalna hipoteka, učinkuje med DUTB in dolžniki banke ne glede na omejitve, ki so določene z drugimi zakoni, med temi zakoni pa je tudi SPZ. Glede na takšno specialno določbo zato ni potrebno, da bi bilo na DUTB preneseno celotno upniško-dolžniško razmerje (ne glede na to, ali bi bilo to sploh mogoče). V obravnavanem primeru je šel glavni dolžnik v stečaj, zato nove terjatve iz posojilnih razmerij z njim niti niso mogle več nastajati in omejitev prenosa maksimalne hipoteke ni imela več pomena. Zato v konkretnem primeru tudi ni pomembno, ali so bile na DUTB prenesene vse terjatve banke iz upniško-dolžniškega razmerja proti konkretnemu dolžniku.

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP4).

13. Odločitev, da toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

1 Tudi v obravnavanem primeru je bilo z ustanovljeno maksimalno hipoteko zavarovano plačilo terjatev, ki so ali še bodo nastale na podlagi sklenjenih pogodb v bančnem poslovanju med Banko in družbo A. 2 Miha Juhart in ostali, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2004, stran 663. 3 Drugače je na primer v avstrijskem pravu, po katerem je v primeru cesije posameznih z maksimalno hipoteko zavarovanih terjatev možen prehod hipoteke, s tem, da hipoteka glede zneska odstopljene terjatve (s privolitvijo dolžnika) konvertira v fiksno hipoteko. Po avstrijskem pravu se lahko maksimalna hipoteka, glede posameznih terjatev, ki nastanejo iz zavarovanega temeljnega razmerja, s privolitvijo (osebnega) dolžnika kadarkoli v celoti ali delno spremeni v fiksno hipoteko. Ta hipoteka se vpiše v zemljiško knjigo v vrstnem redu maksimalne hipoteke. Več M. Tratnik, Različne vrste hipotek v slovenskem pravu, Pravni letopis, 2008, str. 11. 4 Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E.