Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba druge stopnje delno spremeni, tako da se delno spremenjeni prvi odstavek sodbe prve stopnje glasi: "Tožena stranka F. G. je dolžan plačati tožeči stranki M. G. znesek 2.074.016,90 SIT (dva milijona štiriinsedemdesettisoč- šestnajst tolarjev 90/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 224.016,90 od 25.7.1996 dalje do plačila in od zneska 1.850.000,00 SIT od 18.12.1997 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 219.361,30 SIT (dvestodevetnajsttisoč-tristoenainšestdeset tolarjev 30/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.12.1997 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe." V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Toženec mora povrniti tožniku revizijske stroške v znesku 26.220,00 SIT (šestindvajsettisočdvestodvajset tolarjev 00/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.9.1999 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec dne 4.3.1996 hudo poškodoval tožnika, ko ga je udaril z železnim predmetom po glavi in mu prizadejal blag pretres možganov, razpočno rano na čelu in odprt utorni zlom desne čelnice. Prisodilo mu je odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 1.200.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.500.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT, za skaženost 150.000,00 SIT in za premoženjsko škodo 224.016,90 SIT.

Proti tej sodbi se je toženec pritožil. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo tako, da je prisodilo tožniku za pretrpljene telesne bolečine 600.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 750.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT in za skaženost 150.000,00 SIT.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne toženčevo pritožbo in potrdi sodbo prve stopnje. Navaja, da izpodbijana sodba ne upošteva dovolj intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin. Tožnik je prestal tudi druge neprijetnosti, predvsem hospitalizacijo in več zdravniških pregledov. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti opozarja na ugotovitev izvedenca dr. B., da se mu je za 10 odstotkov zmanjšala splošna delovna sposobnost, in na to, da utorni zlom čelnice ni kostno premoščen. Navaja še, da trpi za vrtoglavico in glavoboli.

Vrtoglavica ga ovira pri delu, ki ga opravlja v K. d.d. kot vodja delovne enote za elektro vzdrževanje stavbnih in tehnoloških instalacij. V zvezi z odškodnino za strah pa opozarja na ugotovitev izvedenca, da je trpel intenziven sekundarni strah. Ta še traja, ker je možen pojav epilepsije. Tožnik pa opisuje tudi strah ob samem dogodku, ko je bilo ogroženo njegovo življenje.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP. Ta zakon se na podlagi določbe prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 še uporablja v tej zadevi).

Revizija je delno utemeljena.

Po mnenju izvedenca nevrologa dr. B. P. pretres možganov praviloma ne zapušča trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je sprejelo mnenje izvedenca dr. A. B., da ima zlom in trepanacija lobanje za posledico 10 odstotno izgubo splošne delovne sposobnosti. Sodišče druge stopnje je potrdilo ugotovitve, da je tožnik zaradi tega izpostavljen večji nevarnosti ponovne poškodbe možganov. Po presoji revizijskega sodišča navedena poškodba lobanje pomeni za tožnika resno oviro pri delu in pri drugih dejavnostih. Občutek ogroženosti je vsekakor neugoden, potreba po neprestani večji previdnosti pa ovira tožnika v njegovih delovnih in življenjskih dejavnostih. Pravilno pa je stališče, da so ostale posledice, ki jih navaja tožnik, manj pomembne. To je potrjeno z izvedenskim mnenjem nevrologa dr. P., predvsem pa s tožnikovo izpovedjo, ko je zaslišan kot stranka potrdil, da so njegove težave vedno manjše (zapisnik o glavni obravnavi z dne 17.2.1997). Toda kljub temu, da tožnikove težave, ki so posledica pretresa možganov, pojenjujejo, ostaja trajna poškodba lobanje, zaradi katere je po mnenju izvedenca dr. B. tožnik delovno manj sposoben. Duševne bolečine, ki jih tožniku povzroča to stanje, so trajne in pomenijo zanj resno motnjo. Zato je odškodnina, ki jo je določilo sodišče druge stopnje iz tega naslova, prenizka. Pravična denarna odškodnina v smislu 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) za ta del tožnikove nepremoženjske škode znaša 1.000.000,00 SIT. Zato je revizijsko sodišče v tem obsegu ugodilo reviziji in zvišalo to odškodnino za 250.000,00 SIT.

V ostalem delu pa revizija ni utemeljena. Odškodnina za pretrpljene telesne bolečine v znesku 600.000,00 SIT je primerna. Tožnik sam opisuje svoje bolečine tako, da jih je zaznal šele od operacije dalje. Obseg teh bolečin je ugotovil izvedenec dr. B. in sicer kot dva dni trajajoče akutne, deset dni srednje in en mesec pojemajoče. Pomembne so tudi ostale neprijetnosti, na katere tožnik tudi v reviziji utemeljeno opozarja, vendar je z odškodnino v znesku 600.000,00 SIT vse to ustrezno upoštevano.

Tožnik ni omenil strahu ob samem dogodku. Govoril je o tem, da se je zavedal nujnosti obrambe. Strah je omenjal šele v zvezi z operacijo in nato v zvezi z možnimi zapleti pri zdravljenju. Ta strah je potrdil tudi izvedenec. Nadaljnji strah pred pojavom epilepsije, ki ga navaja tožnik v reviziji, pa glede na izvedenski mnenji ni utemeljen, saj se glede na ugodne izvide in glede na potek časa možnost tega zapleta zmanjšuje. Glede na take ugotovitve je prisojena odškodnina v znesku 100.000,00 SIT primerna in je v skladu z merili po 200. in 203. členu ZOR.

Celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 1.850.000,00 SIT, po zvišanju na revizijski stopnji, je skladna s prakso sodišč v primerljivih zadevah. Hkrati upošteva posebnosti tožnikovega primera in s tem sledi zahtevi po individualizaciji odškodnin. Zato ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

Revizija je utemeljeno uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Revizijska sodba temelji v delu, s katerim je bilo reviziji ugodeno in je bila izpodbijana sodba spremenjena, na prvem odstavku 395. člena ZPP. V ostalem uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je v tem delu revizijsko sodišče odločilo po 393. členu ZPP.

Izrek o pravdnih stroških temelji na drugem odstavku 166. in drugem odstavku 154. člena ZPP. Uspeh tožeče stranke je polovičen, zato je revizijsko sodišče spremenilo izrek o stroških postopka na prvi stopnji tako, da je tožniku priznalo polovico stroškov. Ti so bili odmerjeni v znesku 438.722,50 SIT, polovica znaša 219.361,30 SIT. Tožnik pritožbenih stroškov nima. Revizijski stroški pa so odmerjeni od zneska 250.000,00 SIT, za kolikor je uspel z revizijo.