Jedro

Obveznost plačila carine za blago, ki se uvaža, nastane z dnem, ko gre blago čez carinsko črto in kasnejše spremenjene okoliščine s prej nastalo obveznostjo zavezanca niso v nikakršni vzročni zvezi in zato niso mogle vplivati na odločitev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo carinarnice z dne 8.12.1992, s katero je ta zavezala tožnika k plačilu carinskih dajatev za nepredano blago, ki je bilo dne 1.6.1991 s prijavo za uvoz in tranzit blaga napoteno Carinarnici ... z rokom predaje 5.6.1991. K navedeni prijavi je bila priložena v smislu 1. odstavka 200. člena carinskega zakona izjava Špedicije ..., s katero se je ta obvezala, da bo plačala vse uvozne dajatve, ki se plačajo pri uvozu blaga, če sporno blago ne bo predano namembni carinarnici. Blago namembni carinarnici ni bilo predano. Na podlagi takega dejanskega stanja je organ prve stopnje izdal odločbo, ki jo je oprl napačno na določbo 1. točke 1. odstavka 389. člena, namesto pravilno na 2. odstavek 249. člena carinskega zakona. Ta določa, da lahko carinski organi začno postopek carinjenja po uradni dolžnosti, če je carinsko blago dano v prosti promet, preden je izveden carinski postopek in so plačane carina in druge uvozne davščine. Po določbi 1. odstavka 200. člena carinskega zakona mora prevoznik, če se blago pošilja prevzemni carinarnici s cestnimi prevoznimi sredstvi, priložiti vhodni carinarnici carinsko deklaracijo in kot varščino plačati znesek, enak obračunani carini in drugim uvoznim davščinam, ki se zaračunavajo pri uvozu takega blaga. Plačila te varščine je bil uvoznik oproščen, ker je Špedicija ... dne 1.6.1991 v imenu prevoznika carinskega blaga predložila navedeno izjavo. Glede na navedeno izjavo in ugotovitev, da blago ni bilo predano prevzemni carinarnici, bi moral organ prve stopnje svojo odločbo opreti na določbo 249. člena carinskega zakona, vendar pa navedena nepravilnost ni vplivala na sicer pravilno odločitev o stvari.

Tožnik v tožbi opiše dejansko stanje skladno, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Izjavo, s katero je jamčil plačilo uvoznih dajatev, je podal tožnik v bivši SFRJ, ko bi prek pristojnih zveznih organov še lahko uredil zadevo in zagotovil plačilo teh dajatev od uvoznika. Zaradi bistveno spremenjenih okoliščin - nastanka novih držav na območju bivše SFRJ, vojnih razmer, razpada zveznih institucij to kasneje ni bilo več mogoče. Mnenja je, da ga zaradi navedenih bistveno spremenjenih okoliščin, na katere ni mogel vplivati, podana izjava ne more vezati. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Navaja, da je 16.9.1991 urgirala pri namembni carinarnici v Veliki Kladuši, kjer blago ni bilo prijavljeno in česar sledi, da je še takrat bil možen stik z navedeno carinarnico. Ne glede na kasnejše razmere v bivši SFRJ pa izjava tožnika zavezuje. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnikov ugovor, da ga zaradi spremenjenih okoliščin kot posledica razpada bivše SFRJ v bivši državi podana jamčevalna izjava ne zavezuje, je tožnik uveljavljal že v pritožbi, ki ga je tožena stranka utemeljeno zavrnila oziroma pravilno ocenila, da zatrjevane spremenjene okoliščine v ničemer ne vplivajo na odločitev v obravnavani zadevi.

Po določbi 1. odstavka 200. člena carinskega zakona (CZ, Uradni list SFRJ štev. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90) mora prevoznik v primeru, če se blago pošilja prevzemni carinarnici s cestnim motornim vozilom, predložiti vhodni carinarnici deklaracijo in kot varščino plačati znesek enak obračunani carini in drugim uvoznim davščinam, ki se zaračunavajo pri uvozu blaga. Namesto vplačane varščine je samostojno jamstvo za plačilo navedenih obveznosti prevzel tožnik z uvodoma navedeno jamčevalno izjavo, ki je sodišče ne ponavlja. Ker blago v odrejenem roku ni bilo prijavljeno namembni carinarnici, je tožnik po odločbi organa prve stopnje dolžan poravnati skupaj 4810,00 SIT carinskih dajatev. Obveznost plačila carine za blago, ki se uvaža, je nastala z dnem, ko je šlo blago čez carinsko črto (1. točka 1. odstavka 19. člena CZ). Kasnejše spremenjene okoliščine po oceni sodišča s prej nastalo tožnikovo obveznostjo niso v nikakršni vzročni zvezi in zato niso mogle vplivati na drugačno odločitev o stvari. Tožena stranka je pravilno ugotovila dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialni zakon, česar pa tožnik niti ne prereka.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je zato na podlagi 2. odstavka 242. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Določbe carinskega zakona in zakona o upravnih sporih je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS štev. 1/91-I in 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.