Jedro

Za ugotovitev invalidnosti je bistveno, da je zdravljenje, oziroma medicinska rehabilitacija končana. Iz izvedenega postopka mora izhajati ugotovitev, da se spremembe v zdravstvenem stanju ne morejo več odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Enako kot je to ugotovila že invalidska komisija prve stopnje v predsodnem postopku, tudi sodni izvedenec ugotavlja, da pri tožniku zdravljenje še ni zaključeno. Zato tožnikov zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 1. 10. 2010 in iste opr. št. z dne 19. 5. 2010 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo. V njej navaja, da se strinja z mnenjem sodnega izvedenca, da se pri tožniku nadaljuje zdravljenje naprednega srčnega popuščanja kombinirane etiologije. Ne strinja pa se s tem, da je sodišče na podlagi omenjenega mnenja tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Potem, ko je leta 2007 zbolel za srčnim popuščanjem, se redno zdravi pri osebni zdravnici in številnih specialistih, vendar pa je zdravstveno stanje še vedno zelo slabo. Dnevno mora jemati številna zdravila (10 tablet že zjutraj). Poleg tega mu zatekajo noge, težko stoji, skoraj ničesar ne more dvigniti, ne zmore nobenih naporov, ponoči težko diha. V času bolezni je ostal brez dela. Nazadnje je opravljal delo varnostnika. Sedaj je prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje. Z njihovo pomočjo si išče novo zaposlitev, ki pa jo težko najde. Če pa jo že dobi, mu zdravnik medicine dela običajno ne izda zdravniškega potrdila. Da ni sposoben za pridobitno delo, meni tudi njegova osebna zdravnica.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 10. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 19. 5. 2010. Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Tožnik je s tožbo uveljavljal razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke, je v prvi alineji drugega odstavka 60. člena določal, da je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Invalidnost pa je skladno s prvim odstavkom istega člena podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom (ZPIZ-1), zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

V predsodnem postopku sta vprašanje, ali je pri tožniku podana invalidnost in če je, katere kategorije, ugotavljali najprej invalidska komisija prve stopnje dne 4. 2. 2010 in nato invalidska komisija druge stopnje dne 9. 8. 2010. Iz mnenja invalidske komisije prve stopnje izhaja, da gre pri tožniku za kardiomiopatijo. Zdraviti se je začel leta 2007. Takrat so preiskave pokazale ekstremno oslabljeno funkcijo levega prekata. Ob naslednjem ehokardiografskem pregledu leta 2008 pa je bila ocena funkcije levega prekata bistveno boljša. Na kontrole h kardiologu hodi enkrat na šest mesecev. Komisija ni razpolagala z nobenim podatkom, ki bi za zadnji dve leti opredeljeval funkcijo miokarda. Prav tako ni nobenega podatka o poskusih zdravljenja adipoznosti. Komisija zato tožnikove delazmožnosti glede na dostopne podatke ni mogla oceniti. Po mnenju invalidske komisije prve stopnje je potrebno nadaljnje zdravljenje oziroma ukrepi medicinske rehabilitacije, ki bi lahko vplivali na spremembe v zdravstvenem stanju, kar posledično pomeni, da pri tožniku zaenkrat še ni podana invalidnost. Invalidska komisija druge stopnje pa je na podlagi pregleda medicinske dokumentacije menila, da kljub ehokardiografsko ugotovljeni zmanjšani funkciji srčne mišice, je tožnik še nadalje zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je bil razporejen, to pa je delo „varnostnika“.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo tudi s pridobitvijo mnenja sodnega izvedenca specialista kardiologa. Le-ta je svoje mnenje podal na podlagi proučitve medicinske dokumentacije in pa osebnega pregleda tožnika. Izvedenec ugotavlja, da gre pri tožniku za napredovalno srčno popuščanje kombinirane etiologije. Glede na pridružene bolezni in dejavnike tveganja, pa je potrebno najprej izključiti koronarno bolezen s koronarno angiografijo. Funkcija srca bi se lahko izboljšala tudi z infuzijo levosimendana. Glede na prisotnost diabetične retinopatije in ekstremno debelost pa dodatne možnosti zdravljenja srčnega popuščanja (presaditev srca, mehanski podporni sistemi) niso indicirane. Pri tožniku zdravljenje ni zaključeno. Potrebno je opraviti invazivno diagnostiko (koronarografijo). Tožnik je potencialni kandidat za zdravljenje z levosimendanom. Ker zdravljenje ni zaključeno, po mnenju sodnega izvedenca, tudi ocena invalidnosti ni možna. Na podano izvedensko mnenje tožnik ni podal pripomb, tožena stranka pa se je s podanim izvedenskim mnenjem strinjala.

Za ugotovitev invalidnosti je bistveno, da je zdravljenje, oziroma medicinska rehabilitacija končana. Iz izvedenega postopka mora izhajati ugotovitev, da se spremembe v zdravstvenem stanju ne morejo več odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Enako kot je to ugotovila že invalidska komisija prve stopnje v predsodnem postopku, tudi sodni izvedenec ugotavlja, da pri tožniku zdravljenje še ni zaključeno. Svojo ugotovitev sodni izvedenec veže predvsem na dejstvo, da do sedaj pri tožniku še ni bila opravljena invazivna diagnostika (koronarografija), na podlagi katere bi se pri tožniku lahko potrdilo ali pa izključilo koronarno bolezen, poleg tega pri tožniku obstaja tudi možnost zdravljenja z levosimendanom, ki se uporablja med drugim tudi za zdravljenje kroničnega srčnega popuščanja in infarkta. Nedvomno bo pri tožniku potrebno še nadaljnje zdravljenje (prejemanje ustrezne terapije) in tako zdravljenje ne preprečuje ugotovitve invalidnosti, vendar pa mora biti z ustreznimi diagnostičnimi postopki ugotovljeno, da je že na podlagi dosedanjega zdravljenja pri tožniku delovna zmožnost zmanjšana do take mere, da vpliva na zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma na poklicno napredovanje. Mnenje sodnega izvedenca tudi ni v nasprotju s predloženo medicinsko dokumentacijo, saj niti lečeči specialisti pri tožniku ne ugotavljajo, da je podana popolna izguba delazmožnosti, kot je to tožnik uveljavljal s tožbo. Tožnik je sicer predložil dodatno medicinsko dokumentacijo, ki pa je novejšega datuma in je le-ta lahko predmet novega postopka pri toženi stranki. Kot pa je to poudaril že sodni izvedenec, pa je pri tem bistveno, da tožnik pred začetkom novega postopka opravi tudi dodatno diagnostiko, ki bo služila ugotovitvi, ali je pri tožniku zdravljenje že zaključeno in s tem, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za ugotovitev invalidnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.