Jedro

Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust le ob prenehanju delovnega razmerja, če dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti in tudi ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega dopusta ni mogel izrabiti še pred prenehanjem delovnega razmerja. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni ugotovljen in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, delavec izgubi pravico do letnega dopusta (ali nadomestila). Bistveno je, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Ker tožnica ni dokazala, da bi ustno ali pisno zahtevala izrabo dopusta, posledično ni moglo priti do situacije, da bi ji bila izraba prepovedana ali onemogočena. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za priznanje nadomestila za neizrabljen letni dopust pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je ustavilo postopek za obračun plače za november 2009 do januar 2010 v znesku po 486,82 EUR bruto ter za februar 2010 v znesku 115,11 EUR bruto, od teh zneskov odvod davkov in prispevkov in izplačilo neto zneskov s pp (I. točka izreka sklepa). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo plač ter stroškov prevoza na delo za obdobje november 2009 do februar 2010 ter plačilo odškodnine za neizkoriščeni dopust (II. točka izreka sodbe). Tožnici je naložilo, da toženki plača pravdne stroške (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, zlasti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je bila na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi (dalje: PZ) zaposlena pri toženki od 14. 10. 2008 do 31. 10. 2009 ter nato na podlagi PZ z dne 9. 2. 2010 še od 9. 2. 2010 do 31. 12. 2010. V času od 1. 11. 2009 do 9. 2. 2010 tožnica sicer ni imela sklenjene PZ, vendar je v soglasju z zakonitim zastopnikom toženke osebno, nepretrgano in po navodilih nadrejenega (g. A.A.) opravljala na istem kraju in za isti delovni čas vse delovne naloge, kot jih je prej opravljala po predhodno sklenjenih PZ. Dejstvo, da tožnica ni imela sklenjene PZ, še ne zadošča za sklep, da niso obstajali elementi delovnega razmerja. Iz dokazov v spisu (fotokopija namiznega koledarja, elektronsko sporočilo računovodstva toženke) izhaja, da je bila tožnica vključena v organiziran delovni proces toženke. To izhaja tudi iz izpovedb zaslišanih prič. Tako je B.B. povedal, da je v letih 2009/2010 prihajal v prostore toženke in tam je bila vedno tudi tožnica. Njeno prisotnost toženke je potrdila tudi C.C. Navedeno smiselno izhaja tudi iz izpovedbe D.D., ki je povedala, da so se priprave gradiva za sejem konec januarja izvajale cca 3 mesece pred sejmom. Za to delo pa je bila zadolžena tožnica, kar izhaja iz sklenjenih PZ. Da je tožnica prihajala v spornem obdobju na sedež toženke je izpovedal tudi takratni predsednik g. A.A. (imela je celo ključe prostorov). Tudi iz poročila nadzornega odbora za leto 2009 je razvidno, da je blagajno v letu 2009 vodila tožnica. Ne gre spregledati, da je bil razlog za nepodpis PZ na strani toženke. Tudi dejstvo, da je bila tožnica kot brezposelna oseba prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in je od 1. 11. 2009 do sklenitve PZ z dne 9. 2. 2010 prejemala nadomestilo za brezposelnost, ne utemeljuje sklepa, da med strankama v spornem obdobju ni obstajalo delovno razmerje. Tožnica je bila tudi v času sklenjenih PZ prijavljena na zavodu kot brezposelna oseba, saj drugače sploh ne bi mogla delati preko programa javnih del. Nikakor tudi ni mogoče sprejeti sklepa, da je tožnica svoje delo opravljala kot prostovoljka. Nadalje je iz izpovedb zaslišanih prič (B.B., C.C., D.D.) mogoče zaključiti, da so bile vse seznanjene, da ima tožnica do toženke neporavnane terjatve iz naslova delovnega razmerja oziroma iz naslova opravljenega dela in so bile v prepričanju, da se bo to uredilo s takratnim direktorjem g. A.A. (oziroma na upravnem odboru), saj je tožnici večkrat obljubil, da bo zadevo uredil, da ji bo dal v podpis PZ in poravnal zapadle obveznosti. S takimi trditvami je tožnico prevaral, da ni pravočasno uveljavljala ustreznega sodnega varstva. Zato je sklicevanje sodišča na potek prekluzivnih rokov neutemeljen oziroma gre za zlorabo pravnega varstva. Glede vtoževane odškodnine za neizkoriščen dopust pa tožnica navaja, da se nanaša na obdobje za leto 2010. Tožnica je bila odsotna zaradi bolezni, zato je koristila dopust za leto 2008 in 2009 v trajanju 78 dni, kar pa ne utemeljuje zavrnitve zahtevka. Tožnici je za leto 2010 pripadalo 27 dni dopusta, ki ga ni izrabila zaradi razlogov na strani toženke. Podrejeno tožnica še navaja, da v kolikor je prvostopno sodišče menilo, da ni elementov delovnega razmerja in da zato ne gre za zahtevek iz delovnega razmerja, bi se moralo izreči za stvarno nepristojno in zadevo odstopiti stvarno pristojnemu sodišču. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni ter zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži plačilo stroškov postopka. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo trdi, da je v sporu bistveno, da tožnica ni dokazala, da je bila v spornem obdobju v delovnem razmerju pri toženki oziroma da bi obstajal s toženko ustni dogovor, da se bo zadeva uredila oziroma da se bo delovno razmerje sklenilo. To je potrdil A.A., ki je bil edini pristojen za sklenitev takega dogovora in tožnici ni naročil, da naj v vtoževanem obdobju prihaja na delo. Večino dela pri toženki se je opravljalo prostovoljno in če je tožnica prihajala na delo je prihajala prostovoljno. V kolikor je tožnica menila, da ima njeno delo elemente delovnega razmerja, bi morala uveljavljati sodno varstvo v 30 dneh, ko je zvedela za kršitev. Neresnična je trditev, da tožnica tožbe ni vložila zato, ker ji je bilo obljubljeno plačilo. Navedenega ni potrdila nobena priča. Sicer pa bi bilo za sklenitev razmerja ali plačilo tožnici potrebno predhodno soglasje upravnega in nadzornega odbora, kar pa se ni zgodilo. Iz izpovedbe predstavnice Zavoda RS za zaposlovanje E.E. izhaja, da se je tožnica pri toženki zaposlila na podlagi javnih del in takrat je bila vedno med zavodom in toženko sklenjena posebna pogodba. V spornem času pa je bila tožnica prijavljena kot brezposelna in je prejemala prihodke iz naslova brezposelnosti. Tožnica bi za uveljavitev svojih zahtevkov v spornem času za ta čas morala zahtevati tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Vendar je za kaj takega zamudila prekluzivni rok in je potrebno tožbo zavreči. Ker tožnica v spornem času ni bila v delovnem razmerju, ji plače ne pripadajo, neutemeljen pa je tudi zahtevek za stroške prevoza na delo in stroške prehrane. Pomembna je izpovedba F.F., da se je pri toženki zaposlovalo le preko javnih del. S pogodbo o zaposlitvi je bil zaposlen le nekdanji predsednik B.B. Glede izpovedbe priče A.A., da je tožnica imela ključe, je pomembno to, da iz izpovedbe izhaja, da tožnica ključev ni vrnila in je zato lahko prosto vstopala v prostore toženke. V zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust pa je pomembno, da tožnica izrabe ni zahtevala, niti ni bil podan nepredvidljiv vzrok, da dopusta ne bi mogla izrabiti. Prav tako tudi na strani toženke ni bilo razlogov za neizrabo dopusta. V elektronski pošti z dne 25. 10. 2010 tedanjemu predsedniku A.A. je tožnica zapisala, da bo do konca leta 2010 izrabila nadure in dopust iz leta 2010. Priči A.A. in sedanja predsednica toženke sta potrdila, da tožnica izrabe dopusta ni zahtevala. Glede tožničinih navedb v pritožbi, da so navedbe pavšalne, predvsem pa je s temi navedbami prekludirana. Toženka predlaga, da se pritožba zavrže oziroma podrejeno kot neutemeljena zavrne, tožnici pa naloži plačilo pritožbenih stroškov, ki jih priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožba, s katero se očita sodišču prve stopnje, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in posledično tudi napačno odločilo o višini zahtevka ter pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče ob navedenih očitkih kot prvo ugotavlja, da je prvostopno sodišče o tožbenem zahtevku po višini odločalo, kot ga je tožnica opredelila v tožbi in nato na naroku 10. 11. 2015 utesnila oziroma delno umaknila. Sicer pa je tožnica v tem postopku po sami vsebini uveljavljala plače, stroške v zvezi delom (prevoz, prehrana) in odškodnino za neizrabljen dopust. Zahtevek iz naslova plač in stroškov v zvezi z delom se je nanašal na obdobje od 1. 11. 2009 do 9. 2. 2010, ko naj bi tožnica pri toženki dejansko opravljala delo in to delo naj bi imelo vse elemente delovnega razmerja, pri čemer med strankama ni bilo sporno, da za to obdobje pisna pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena. V skladu s 4. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in naslednji) je do terjatev iz delovnega razmerja upravičen delavec, ki je v delovnem razmerju pri delodajalcu. Te terjatve lahko delavec skladno s členom 200/4 ZDR-1 uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da če je obstoj delovnega razmerja za vtoževano obdobje sporen, mora delavec poleg zahtevka za plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja zahtevati tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja. V nasprotnem primeru ni pravne podlage za izplačilo terjatev iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica v tem postopku, niti ne s posebno tožbo (torej morebiti v drugem postopku), ni zahtevala ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Zato je tožbeni zahtevek za plače in stroške v zvezi z delom utemeljeno zavrnilo.

7. Neutemeljena je pritožba, ko se prvostopnemu sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni izreklo za stvarno nepristojno, v kolikor je menilo, da ne obstajajo elementi delovnega razmerja. Predmet spora v tej zadevi so neizplačane plače in drugi prejemki iz delovnega razmerja. Ali je obstoj delovnega razmerja ugotovljen, ali je njegov obstoj tožnica uveljavljala oziroma ali ga je pravočasno uveljavljala, na pristojnost sodišča ne vpliva. Spor, kot je opredeljen v tožbi, je spor med delavcem in delodajalcem o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja. Zato je za odločanje na podlagi b) točke prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) stvarno in krajevno pristojno Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII R 6/2016. 8. V zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine za neizrabljeni del dopusta za leto 2010 tožnica smiselno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Prvostopnemu sodišču očita, da ni upoštevalo tožničine izpovedbe, da je imela težave z boleznijo in bila tudi operirana, kar naj bi pomenilo, da zaradi teh razlogov dopusta ni mogla izrabiti.

9. Kot izhaja iz tožbe naj bi imela tožnica za leto 2010 ostanek dopusta v trajanju 27 dni. Ker ji je delovno razmerje prenehalo, ji je toženka dolžna plačati odškodnino, ker dopusta ne more več izkoristiti. Ta zahtevek tožnice vsekakor spada med zahtevke iz delovnega razmerja, saj je bila tožnica od 9. 2. 2010 do 31. 12. 2010 zaposlena pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2010 (priloga B4). Prvostopno sodišče je zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožnica izrabo dopusta v letih 2009 in 2010 ni zahtevala ne pisno ne ustno. Vsekakor je sklicevanje na tožničino bolezen potrebno šteti za pritožbeno novoto v smislu člena 337/1 ZPP in zato te okoliščine pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Res je tožnica na zaslišanju izjavila, da je od novembra 2009 imela težave z boleznijo, vendar je to izjavila v zvezi z vprašanjem, zakaj ni takoj takrat vložila tožbe zaradi prenehanja oziroma ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Sicer pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica z ničemer ni dokazala, da bi ustno ali pisno zahtevala izrabo dopusta. Posledično tudi ni moglo priti do situacije, da bi bi ji bila izraba dopusta prepovedana ali onemogočena. Poleg tega se pritožbeno sodišče sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 300/2010, kjer je zavzeto stališče, da sploh ne obstaja pravna podlaga za nadomestilo oziroma odškodnino za neizrabljeni dopust oziroma je pravica do tega nadomestila možna le skladno s členom 164 ZDR-1. Pa še to je potrebno razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljeni dopust le ob prenehanju delovnega razmerja, če dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti in tudi ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega dopusta ni mogel izrabiti še pred prenehanjem delovnega razmerja. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni ugotovljen, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje tudi ta zahtevek utemeljeno zavrnilo.

10. Ker tožnica v sporu ni uspela, ji je prvostopno sodišče skladno s členom 154 /1 ZPP utemeljeno naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške, ki jih je pravilno odmerilo skladno z določili odvetniške tarife.

11. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na členu 165/1 ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Ker navedbe toženke v odgovoru na pritožbo k rešitvi slednje niso bistveno prispevale, tudi toženka sama krije svoje pritožbene stroške (člen 155/1 ZPP).