Jedro

Čeprav je obtoženec z smernim kazalcem pokazal, da bo zavil v levo, je kazensko odgovoren za nezgodo, ker 5 do 6 sekund ni bil pozoren na promet za seboj in je spregledal, da ga že prehiteva drugo vozilo, ki je nato trčilo v obtoženčevo v trenutku, ko je ta zavil v levo.

Izrek

Pritožbi zagovornice obtoženega J.G. se deloma ugodi, izpodbijana sodba se v odločbi o kazni spremeni tako, da se obtoženemu na podlagi 52. čl. KZ SFRJ izreče p o g o j n a o b s o d b a in v njej določi kazen 5 (pet) mesecev zapora, ki pa se ne bo izvršila v kolikor obtoženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Sicer pa se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. s k l e n i l o : Pritožba oškodovancev S.Š in A.Š. se kot nedovoljena zavrže.

Obrazložitev

Z navedeno sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obtoženega za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po IV. odst. 255. čl. KZ RS v zvezi s III. in I. odst. 251. čl. KZ RS in mu izreklo kazen petih mesecev zapora. Obtoženemu pa je bilo naloženo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka v višini 5.581,00 SIT in na 10.000,00 SIT odmerjena povprečnina.

Zoper sodbo se je pritožila obtoženčeva zagovornica in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. V pritožbi pa predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, v vsakem primeru naj izreče drugačno kazensko sankcijo.

Pritožila sta se tudi oškodovanca S.Š. in A.Š., vendar iz vsebine pritožbe ni razviden noben pritožbeni razlog, temveč zgolj mnenje oškodovancev v zvezi s samim postopkom na prvi stopnji.

Pritožbi obtoženčeve zagovornice se deloma ugodi, pritožba oškodovancev pa se zavrže kot nedovoljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče na prvi stopnji ni zmotno ugotovilo odločilnih dejstev, niti ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb ZKP, s tem ko naj bi bili odločilni razlogi nejasni in med seboj v nasprotju.

Iz pritožbe namreč izhaja, da je sodišče na prvi stopnji sicer sprejelo zagovor obtoženca, da je pred zavijanjem vključil levi smerni kazalec in se pomaknil v položaj, s katerim je vsem za njim vozečim vozilom jasno pokazal, kaj ima namen storiti. To je obtoženi storil, ko je imel oškodovanec glede na oddaljenost vozila še vse možnosti, da na to reagira. Potem pa sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe povsem nerazumljivo zaključuje, da oškodovanec s tem ko je začel prehitevati ni ogrožal nikogar.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v zvezi s temi iz pritožbe izhajajočimi dejstvi oprlo predvsem na izvedeniško mnenje, ki mu pritožba sicer ne oporeka. Tako je prvostopenjsko sodišče presodilo, da je celotno prehitevanje trajalo 9,6 sekunde v okviru tega časa pa se je oškodovanec kar 5 do 6 sekund preden je prišel do trčenja že nahajal čez sredinsko črto in bi ga torej obtoženec v kolikor bi izpolnil svojo dolžnostno ravnanje in spremljal promet za seboj moral opaziti in s pravilnim reagiranjem preprečiti trčenje, saj je imel za to kar 5 do 6 sekund časa. Iz zagovora obtoženega pa sledi, da je oškodovanca sicer videl, vendar se je takrat le-ta še nahajal za njim na istem voznem pasu, iz česar sklepamo, da še ni začel s prehitevanjem. Sodišče druge stopnje se s takšno oceno prvostopenjskega sodišča v celoti strinja, prav tako pa tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da obtoženec kar 5 do 6 sekund ni spremljal kaj se dogaja za njim na cestišču in da je ravno to ravnanje imelo za posledico trčenje vozil. Po oceni pritožbenega sodišča ne drži, da iz obrazložitve sodbe izhaja, kot da bi sodišče na prvi stopnji zgolj od obtoženca zahtevalo, da ravna v skladu s cestnoprometnimi predpisi, po drugi strani pa opravičuje ravnanje oškodovanca, pri tem pa tudi napačno ocenjuje način vožnje oškodovanca in v zvezi s tem napačno zaključuje, da oškodovanec ni tisti čigar ravnanje je privedlo do nesreče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila tako obtoženec kot tudi oškodovanec zavezana ravnati skladno z 38. čl. ZTVCP, prav tako je sodišče prve stopnje tudi sprejelo oceno vožnje oškodovanca kot je le-ta opisana v izvedeniškem mnenju in v zvezi s tem tudi dopušča možnost, da se je oškodovanec morda za prehitevanje odločil prehitro, vendar tudi v tem primeru to ne predstavlja vzroka za nezgodo, temveč je le ta v ravnanju obtoženega, ki ni spremljal kaj se dogaja za njim, niti se ni v trenutku preden je začel zavijati s premikom glave in pogledom prepričal ali lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu.

Iz pritožbe tudi izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje od obtoženca zahtevalo preveč, torej ravnanje ki presega okvir človekovih možnosti in v zvezi s tem pritožba navaja, da obtožencu ni mogoče očitati nezavestne malomarnosti.

Pritožbeno sodišče se strinja, kar je v zvezi s tem presodilo sodišče prve stopnje in sicer, da je obtoženec preslabo ocenil prometno situacijo, čeprav se je z njegove strani zahtevalo zgolj spremljanje dogajanja na cestišču za njegovim vozilom, kar se pričakuje vedno od vsakega voznika v enaki prometni situaciji.

Pritožbeno sodišče pa se strinja z oceno pritožbe, da je sankcija izrečena s strani sodišča prve stopnje neprimerna, saj je v premajhni meri ocenilo olajševalne okoliščine, ki so razvidne iz sodbe na prvi stopnji. Predvsem gre tu za dejstva, da je tudi oškodovanec sam s svojim ravnanjem v določeni meri prispeval k sami nezgodi. To sledi iz tega, da je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, da je obtoženec preden je začel z zavijanjem v levo vključil levi smerni kazalec in s tem nedvomno pokazal svoj namen, glede na to bi oškodovanec ob pravilni ocenitvi prometne situacije to lahko upošteval in s pravilno reakcijo posledico same nezgode omilil. Skladno s to oceno je sodišče druge stopnje na temelju I. odst. 387. čl. ZKP izrečeno sankcijo na prvi stopnji spremenilo in izreklo pogojno kazen, saj je mnenja, da bo tudi tako dosežen specialni kot tudi generalni namen kaznovanja.

Glede na to, da ni podana nobena izmed kršitev, ki jih pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. točko I. odst. 376. čl. ZKP ugotavlja po uradni dolžnosti, se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sta se pritožila tudi oškodovanca S.Š. in A.Š.. Po IV. odst. 360. čl. ZKP sme oškodovanec izpodbijati sodbo le glede odločbe o stroških postopka. Oškodovanca pa se v tej smeri nista pritožila, zato se njuna pritožba skladno s čl. 383. ZKP kot nedovoljena zavrže, kar bi moral storiti že predsednik senata sodišča prve stopnje na temelju II. odst. 368. čl. ZKP.

Na temelju 4. čl. Ustavnega zakona Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I) se zvezni predpisi (ZKP in KZ SFRJ) uporabljajo kot republiški predpisi.