Jedro

Ker predmetna tožba ni razumljiva in ni sestavljena v skladu z določili 30. člena ZUS-1 in ker ni bila niti po dodatnem pozivu sodišča ustrezno popravljena oziroma dopolnjena, prav tako tudi ni bil niti po dodatnem pozivu sodišča s strani tožnika imenovan njegov pooblaščenec za vročitev v Republiki Sloveniji, je sodišče tožbo zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 2. 4. 2015 na naslov Ministrstva za notranje zadeve RS vložila v tujem jeziku sestavljeno vlogo, ki jo je navedeno ministrstvo z dopisom št. 492-93/2015/2 (1312-07) z dne 9. 4. 2015, ki je bil v vednost posredovan tudi tožniku, posredovalo kot tožbo v uvodoma navedenem upravnem sporu zaradi denarne odškodnine zaradi izbrisa v pristojno reševanje tukajšnjemu sodišču, ki je predmetno tožbo vpisalo v sodni vpisnik prispelih tožb pod št. I U 600/2015. Po podatkih v tožbi živi tožeča stranka v tujini in v Republiki Sloveniji nima pooblaščenca za ta sodni postopek. Na podlagi 1. odstavka 146. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07 in nadaljnji), ki se v upravnem sporu primerno uporablja v skladu s 1. odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), bi zato morala tožeča stranka že ob vložitvi tožbe imenovati svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Vendar tega v konkretnem primeru tožeča stranka ni storila in ob vložitvi tožbe ni imenovala svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Zato ji je sodišče s posebnim sklepom št. I U 600/2015-2 z dne 17. 4. 2015 v skladu z določbo 1. odstavka 146. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 postavilo začasno zastopnico, upravičeno za sprejemanje pisanj z nalogo, da tožeči stranki pošlje poseben sklep, št. I U 600/2015-3 z dne 17. 4. 2015, s katerim ji je sodišče naložilo, da v danem roku sodišču predloži slovenski prevod svoje v tujem jeziku sestavljene tožbe in da v istem roku imenuje tudi svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Obenem je tožečo stranko tudi opozorilo, da navedeni 30-dnevni rok začne teči že od dneva, ko je bil ta sklep vročen začasni zastopnici, in sicer v skladu z namenom citirane zakonske ureditve, ki je v tem, da se sodna pisanja vročajo v Republiki Sloveniji.

Vložena tožba pa, kot rečeno, ni bila sestavljena v slovenskem jeziku, vendar pa bi morala biti, da bi tako zadostila zahtevam iz določil 11. člena Ustave Republike Slovenije, po katerem je v Republiki Sloveniji uradni jezik slovenščina, ter 1. odstavka 5. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nadaljnji), po katerem sodišča poslujejo v slovenskem jeziku.

V skladu s 1. odstavkom 104. člena ZPP je namreč dolžnost stranke v postopku, da mora tožbo in tudi druge vloge pri sodišču vložiti v slovenskem jeziku. Če tega ne stori, ravna sodišče po določbah 108. člena ZPP, ki veljajo za nerazumljive vloge (2. odstavek 104. člena ZPP), in sicer zahteva od vložnika, da mora vlogo popraviti, če je nerazumljiva (1. odstavek 108. člena ZPP).

Prav tako je zakonodajalec tudi sodišču z določilom 1. odstavka 31. člena ZUS-1 izrecno naložil dolžnost, da mora v primeru, če je tožba nerazumljiva, od tožnika zahtevati, da naj v določenem roku odpravi ugotovljene pomanjkljivosti vložene tožbe ter ga poučiti, kako naj to napravi, obenem pa ga mora tudi opozoriti na posledice iz 2. odstavka 31. člena ZUS-1, če niti v dodatnem roku tega ne bi storil. Ker predmetna tožba ni razumljiva in ni sestavljena v skladu z določili 30. člena ZUS-1 in ker ni bila niti po dodatnem pozivu sodišča ustrezno popravljena oziroma dopolnjena, prav tako tudi ni bil niti po dodatnem pozivu sodišča s strani tožnika imenovan njegov pooblaščenec za vročitve v Republiki Sloveniji, je sodišče ob uporabi 1. odstavka 31. člena ZUS-1 ter 1. in 2. odstavka 108. člena ZPP tožbo zavrglo na podlagi 2. odstavka 31. člena ZUS-1 ter 4. odstavka 108. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 104. člena ZPP in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1.