Jedro

Toženec ni bil prekludiran z navedbami in dokazi glede višine tožbenega zahtevka, ki jih je podal po prvem naroku za glavno obravnavo, saj je že v odgovoru na tožbo nasprotoval tako temelju, kot višini tožbenega zahtevka, svoje ugovore v tej smeri pa je nato z novimi spoznanji tekom postopka na prvi stopnji zgolj specificiral, pri čemer pa te navedbe in dokazi niso v ničemer zavlekli reševanja predmetnega pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje namreč pritrjuje stališču Višjega sodišča v Ljubljani, ki ga je zavzelo v odločbi, opr. št. I Cpg 125/2013 z dne 28. 5. 2013, na katero se sklicuje toženec, da odgovor na vprašanje, kako določbe 286. člena ZPP uporabiti v situacijah, ko postopek na prvi stopnji traja deset ali več let, ni povsem jasen. Čas namreč sam po sebi prinaša nova dejstva in nova spoznanja, ki jih ni mogoče v celoti ignorirati, saj določila o prekluzijah niso namenjena temu, da bi sodišča sodila izven časa in prostora. Zato je objektivna nujnost, da se v dolgotrajnejših postopkih nekoliko odstopi od rigoroznega upoštevanja pravil o prekluzijah, pri čemer pa odstop ne sme povzročiti neenakomernih učinkov na procesni položaj pravdnih strank. Tudi ne sme biti katerikoli stranki dopuščeno, da naknadno bistveno spreminja navedbe o pravnorelevantnih dejstvih (ki so obstajala oziroma bila znana že prej) za nazaj.

Izrek

I. Pritožbama prvo tožeče stranke in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I spremeni tako, da odslej glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna prvo tožeči stranki plačati 4.053,077,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2010 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od prejetja pisnega odpravka te sodbe."

II. V preostalem delu se pritožbi prvo tožeče stranke in tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v točkah II, III in IV izreka potrdi.

III. Vsaka pravdna stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna prvo tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) plačati 4.053.077,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od prejetja pisnega odpravka sodbe (točka I izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugotovilo še, da ne obstoji terjatev toženca do tožnika v višini 470.631,13 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 7.761,50 EUR od 23. 5. 2014 dalje, od zneska v višini 16.098,63 EUR od 23. 5. 2014 dalje, od zneska v višini 41.205,17 EUR od 23. 5. 2014 dalje in od zneska v višini 28.841,41 EUR od 31. 12. 2002 dalje (točka III izreka) ter odločilo, da je toženec dolžan tožniku v celoti povrniti stroške pravdnega postopka (točka IV izreka).

2.Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki.

3.Tožnik izpodbija točki I in II izreka sodbe sodišča prve stopnje, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženca.

4.Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno prisodilo 126.923,00 EUR manj od zahtevanega in mu neutemeljeno ni priznalo zakonskih zamudnih obresti že od dne 29. 6. 2006 dalje do plačila, kot je to zahteval s tožbo, saj toženec višine tožbenega zahtevka do prvega naroka za glavno obravnavo z dne 14. 5. 2015 ni konkretizirano prerekal. V tej zvezi pritožba dodaja še, da se je sodišče prve stopnje pri odločitvi glede višine tožbenega zahtevka v celoti oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroke (v nadaljevanju: sodnega izvedenca) z dne 22. 10 2021 in njegovo ustno dopolnitev z dne 8. 3. 2022, pri tem pa spregledalo, da je sodni izvedenec pri izračunu neutemeljeno upošteval, da naj bi del kupnine v višini 2.667,00 EUR prejel A. A. za njegov poslovni delež v hrvaški odvisni družbi B d.o.o.; vrednost kapitala toženčeve družbe C d.o.o. v višini 11.869,00 EUR; stroške pogajanj in priprave pogodbe v ocenjeni višini 20.000,00 EUR in povečanje kapitala tožnikove družbe Č d.o.o. v višini 119.655,00 EUR. Toženec namreč teh dejstev ni nikoli zatrjeval, zato jih sodišče prve stopnje pri presoji ne bi smelo upoštevati, saj ugotovitve sodnega izvedenca ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage stranke. Slednje je nenazadnje potrdilo tudi sodišče prve stopnje samo, ko je v 32. in 44. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da toženec do prvega naroka za glavno obravnavo ni ponudil nobenih konkretnih trditev glede višine vložkov v societeto oziroma glede višine tožbenega zahtevka in posledično ni predložil nobenega konkretnega dokaza, s katerim bi svoje trditve podkrepil. Tako toženec ni zadostil dokaznemu bremenu, navedbe in dokazi, ki jih je predložil po pravnomočni vmesni sodbi, pa so za presojo višine tožbenega zahtevka podani prepozno. Sodišče prve stopnje je tako v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo in posledično zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z njenim izrekom. V zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi pritožba dodaja še, da je tožnik svoj zahtevek za njihovo plačilo od dne 29. 6. 2006 dalje utemeljil s sklicevanjem na neupravičeno pridobljena sredstva s strani toženca in na njegovo nepoštenost, zato mora slednji, v skladu z 193. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), plačati zamudne obresti od dneva neupravičene pridobitve, to je od prenehanje societete, ki je prenehala s prodajo dne 29. 6. 2006. K temu pritožba dodaja še, da toženec teka zakonskih zamudnih obresti od vtoževane glavnice ni konkretizirano prerekal, zato bi moralo sodišče prve stopnje že na podlagi pravil o priznanju dejstev tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. V tej zvezi pritožba opozarja še, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika v smeri, da je od dne 29. 6. 2006 večkrat pozval toženca na plačilo svojega deleža kupnine, nenazadnje v e-mailu z dne 26. 2. 2010, zato bi mu moralo sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska priznati vsaj od tega dne dalje. Sodišče prve stopnje je tako tudi v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje ter ponovno zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5.Toženec se v odgovoru na pritožbo tožnika zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene in poudarja, da je že v osnovi zanikal obstoj societete med pravdnima strankama, zaradi česar je po logiki stvari zanikal tudi obstoj in višino tožbenega zahtevka. V tej zvezi toženec še odgovarja, da je tudi v skladu s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 166/2014 z dne 7. 5. 2015 pravočasno podal navedbe in predlagal dokaze glede višine tožbenega zahtevka, in sicer šele po pravnomočnosti vmesne sodbe o temelju tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tako z zavrnitvijo teh navedb kot prepoznih zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je kršilo toženčevo pravico do izjave. V zvezi s tekom zakonskim zamudnih obresti toženec odgovarja, da je tožnik eventualno upravičen do zakonskih zamudnih obresti od glavnice šele od dneva vročitve tožbe tožencu.

6.Tožnik sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo v vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnika.

6.Bistvo pritožbene graje je, da je toženec pravočasno podal pobotni ugovor, saj se je šele s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 44/2019 z dne 11. 12. 2020, seznanil z obstojem societetnega razmerja. Odškodnina, ki jo je na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 98/2013 z dne 23. 5. 2014, prejela drugo tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) je namreč nastala iz naslova delovanja societete, odškodnino pa je v celoti obdržal tožnik kot lastnik navedene gospodarske družbe, ki je bil s tem tudi že delno poplačan. Navedeno bi pri izračunu prikrajšanja tožnika moral upoštevati tudi sodni izvedenec, pa ni. Glede na navedeno je pritožba mnenja, da v pobot uveljavljena terjatev toženca obstoji in še ni zastarala, saj je zapadla šele s pravnomočnostjo vmesne sodbe sodišča prve stopnje in da je podana vzajemnost med vtoževano in v pobot uveljavljeno terjatvijo, saj je celotno odškodnino v višini 941.262,26 EUR dejansko prejel tožnik kot lastnik družbe Č d.o.o. V tej zvezi pritožba še dodaja, da iz sodne prakse izhaja, da je v dolgotrajnejših postopkih, kot je obravnavani nujno potrebno, da se nekoliko odstopi od rigoroznega upoštevanja pravil o prekluziji, saj slednja niso namenjena temu, da bi sodišče sodilo izven časa in prostora, pri tem pa odstop od teh pravil ne sme povzročiti neenakomernih učinkov na procesni položaj pravdnih strank. V nadaljevanju pritožba navaja še, da je sodni izvedenec prejudiciral odločitev o upravičenosti tožnika do polovice kapitalskega dobička doseženega ob prodaji družbe D d.o.o., saj je bilo z vmesno sodbo odločeno zgolj o obstoju societete, ni pa bilo ugotovljeno delitveno razmerje iz naslova societete ali višina vložkov pravdnih strank. V tej zvezi pritožba izpodbija še odločitev sodišča prve stopnje, da dejavnosti v societeti niso bile razmejene in da zaradi tega ni bilo mogoče razmejiti koristi, saj je toženec dokazal, da sta se s tožnikom dogovorila, da se bo preko societete izvajal zgolj omejen nabor storitev (dostop do interneta preko klicnih linij in najeti vodi), kar je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo. Posledično upoštevanje celotnega kapitalskega dobička iz naslova prodaje družbe D d.o.o. kot kapitalskega dobička societete ni možno, saj bi bilo slednje upravičeno le v primeru, ko bi navedena družba predstavljala stvarni vložek v societeto, kar pa je že bilo pravnomočno izključeno. Razlika med nakupno vrednostjo družbe D d.o.o. in vrednostjo kapitala v višini 1,3 milijona EUR namreč predstavlja celostni strateški položaj navedene gospodarske družbe na trgu, njeno mednarodno sodelovanje, celovit nabor storitev in vodstveno ekipo skupaj z zaposlenimi, kar vse je nastalo izven delovanja societete in k čemur tožnik ni prispeval ničesar, zato se ta del ne more šteti kot skupno premoženje societete. Sodišče prve stopnje bi torej moralo najprej ugotoviti vložek posamezne pravdne stranke v societeteo (paragraf 1193 Občega državljanskega zakonika, v nadaljevanju: ODZ) in ne zgolj uporabiti domneve iz paragrafa 1185 ODZ, ki se lahko uporabi zgolj v dvomu in kadar drugačni dogovori niso bili sklenjeni. Tožnik pa je tisti, ki bi moral dokazati kakšen je bil dogovor v zvezi z delitvijo kapitalskega dobička in kaj je bil njegov doprinos k societeti, pri čemer pa tožnik trditev v tej smeri ni podal. V zvezi z ugotovljeno vrednostjo kapitala družbe D d.o.o. na dan 31. 7. 2006 pritožba poudarja, da je sodni izvedenec spregledal, da je v tej vrednosti upoštevana tudi dokapitalizacija novih lastnikov po prenehanju societete, saj je dejanska vrednost celotnega kapitala ob prodaji znašala le 1,3 milijona EUR. Razlika do nakupne vrednosti v višini 8,4 milijona EUR, pa kot že rečeno predstavlja celostni strateški položaj družbe D d.o.o. na trgu. Pri tem pa bi morala sodišče in sodni izvedenec upoštevati tudi stroške, ki so nastali tožencu z ustanovitvijo družbe D d.o.o.

Glede višine kapitalskega dobička, doseženega s prodajo gospodarske družbe D d.o.o.:

9.Pregled zadeve pokaže, da je tožnik s tožbo zahteval, da mu toženec plača polovico zneska dobička iz kapitala, ki ga je ustvaril ob prodaji poslovnega deleža v družbi D d.o.o. dne 29. 6. 2006 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2006 dalje do plačila. V utemeljitev tožbenega zahtevka je navajal, da sta s tožencem meseca maja 1996 ustanovila družbo civilnega prava (societeto), katere formalni nosilec je bila toženčeva družba C d.o.o., pri čemer sta se glede na vložke obeh pravdnih strank v societeto dogovorila, "da se morebitni pozitivni rezultati, ki jih bo toženec ustvaril preko navedene družbe delijo tako, da tožniku pripada polovica dobička, ki ga bo toženec pridobil kot družbenik družbe, torej polovica izplačanih dividend in polovica dobička iz kapitala ob morebitni prodaji poslovnega deleža (list. št. 5 in 65)". V tej zvezi je tožnik še pojasnil, da se dobiček, ki je bil ustvarjen tekom trajanja societete ni delil, ampak se je vlagal v nadaljnji razvoj societete, tako da mu je toženec glede na dogovor dolžan plačati "polovico dobička iz kapitala, ki ga je ustvaril ob prodaji poslovnega deleža, ki ga je imel v družbi, to je razlike med vložkom toženca v družbo in zneskom, ki ga je prejel od prodaji poslovnega deleža v družbi" (list. št. 6 in 65 - 66).

10.Tožnik je tako že v tožbi zatrjeval, da sta se s tožencem dogovorila, da si bosta po prenehanju societete kapitalski dobiček dosežen s prodajo gospodarske družbe C d.o.o. (ki se je dne 20. 1. 2006 preimenovala v družbo D d.o.o.), glede na enakovredna prispevka k ustanovitvi societete, razdelila na pol (paragrafi 1215 v zvezi z 841 in 1193 ODZ). Toženec je sicer obstoj takšnega dogovora izrecno zanikal (list. št. 78) in je v tej zvezi navajal, "da je bil zgolj med gospodarskima družbama D d.o.o. in Č d.o.o. sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju, na podlagi katere je tudi tožnica začela ponujati storitve dostopa do interneta pod blagovno znamko ***, pri čemer je v tej zvezi med družbo D d.o.o. in tožnico obstajal dogovor o delitvi prihodkov, ki bodo ustvarjeni v zvezi z trženjem storitev dostopa do interneta, in sicer v razmerju 50% - 50% (list. št. 103 - 104)". Toženec je tako obstoj societete izrecno zanikal in je zatrjeval zgolj poslovno sodelovanje med navedenima gospodarskima družbama ter njun dogovor o enakovredni delitvi prihodkov od prodaje in trženja internetnih storitev pod blagovno znamko ***. Pri teh navedbah je toženec vztrajal vse do prvega naroka za glavno obravnavo z dne 14. 5. 2015 oziroma še v pravočasni pripravljalni vlogi z dne 29. 6. 2015, saj je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo dalo tožencu rok za odgovor na tedaj prejeto pripravljalno vlogo tožnika z dne 14. 5. 2015 (list. št. 203, prvi odstavek 286. člena ZPP).

11.Upoštevajoč povzeto dejansko stanje in citirane navedbe pravdnih strank je sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zmotno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati dogovora s tožencem o delitvi kapitalskega dobička doseženega s prodajo družbe D d.o.o. Obstoj societete je namreč že pravnomočno ugotovljen (res iudicata), kar negira trditve toženca o zgolj poslovnem sodelovanju med navedenima gospodarskima družbama in o posledičnem dogovoru o delitvi prihodkov ustvarjenih s prodajo internetnih storitev pod blagovno znamko ***. Toženec namreč ni zanikal tožnikovih navedb v smeri, da se dobiček oziroma prihodki, ki so bili ustvarjen tekom trajanja societete dejansko niso delili, ampak so se vlagali v nadaljnji razvoj societete in ni pravočasno podal nobene trditvene podlage glede morebitne različne velikosti deležev družbenikov v societeti, temveč je ves čas zgolj zanikal njen obstoj. Da tekoče izplačilo prihodkov (dobičkov) niti ne bi bilo mogoče, saj tega ne bi mogla storiti nobena gospodarska družba je nenazadnje potrdil tudi sodni izvedenec, ki je pojasnil, da si pravdni stranki nista mogli deliti dobička v obdobju njunega sodelovanja, saj je dobiček nastal šele s plačilom kupnine za poslovne deleže (list. št. 1513). Morebitna sprotna delitev dobička (pri čemer ni jasno kakšen bi ta dobiček bil) bi bila možna zgolj v primeru, da bi družba Č d.o.o. družbi D d.o.o. izstavila storitveni račun, česar pa ne zatrjuje nobena izmed pravdnih strank. Da je v zadevi bistveno, da tožnik ni zahteval plačila dobička od posameznega posla med trajanjem societete, pač pa plačilo iz paragrafa 1192 ODZ po njenem prenehanju, pa izrecno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 44/2019 z dne 11. 12. 2020 (49. točka obrazložitve sodbe).

12.Glede na pojasnjeno sodišče druge stopnje zaključuje, da je tožnik uspel izkazati obstoj zatrjevanega dogovora o delitvi kapitalskega dobička, ki ga je toženec ustvaril s prodajo družbe D d.o.o. dne 29. 6. 2006 v razmerju 50% - 50%. Nenazadnje je sodišče druge stopnje takšno stališče zavzelo že v sodbi, opr. št. I Cp 462/2018 z dne 21. 8. 2018, s katero je pojasnilo, da tudi iz elektronskih sporočil z dne 20. 5. 1996 in 21. 5. 1996 (priloga spisa A3) izrecno izhaja, da sta tožnik in toženec na podlagi primerjav svojih vložkov v societeto sklenila dogovor o delitvi kapitalskega dobička v razmerju 50% - 50%, zaradi česar je tožnik upravičen do polovice kapitalskega dobička doseženega ob prodaji družbe D d.o.o. (22. točka obrazložitve sodbe). Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi, opr. št. II Ips 44/2019 z dne 11. 12. 2020, povzelo, da je bilo v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da sta pravdni stranki dosegli načelni dogovor o delitvi kapitalskega dobička po enakih delih (39. točka obrazložitve sodbe). Sodišče druge stopnje je v zgoraj navedeni sodbi tudi podrobneje obrazložilo primerljiv (enak) prispevek tožnika in toženca k ustanovitvi in delovanju societete (13. točka obrazložitve), zato je tožnik na podlagi paragrafov 1215 in 1193 ODZ upravičen do plačila polovice kapitalskega dobička, ustvarjenega s prodajo družbe D d.o.o., kot to zahteva s tožbo.

13.V tej zvezi sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da pritožba neutemeljeno navaja, da so bile dejavnosti v societeti razmejene in da se je preko nje izvajal zgolj omejen nabor storitev družbe D d.o.o. (dostop do interneta preko klicnih linij in najeti vodi), saj je sodni izvedenec na naroku za glavno obravnavo z dne 8. 3. 2022 prepričljivo pojasnil, da ni nobenih poročil in izkazov, ki bi govorili še o kakšni drugi dejavnosti družbe D d.o.o. (npr. prodaji programske opreme ***, ki po navedbah toženca naj ne bi bila del poslovanja societete), pa četudi bi bile, bi te nastale v obdobju societete, saj družba D d.o.o. pred tem ni imela praktično nobenega premoženja, le 30.000,00 EUR letnih prihodkov (list. št. 1635 - 1636).

Glede višine kapitalskega dobička, doseženega s prodajo gospodarske družbe D d.o.o.:

14.Po pridobitvi listinske dokumentacije je tožnik dvakrat modificiral svoj tožbeni zahtevek tako, da je namesto prvotnega opisnega tožbenega zahtevka (s katerim je zahteval polovico zneska dobička iz kapitala, ki ga je toženec ustvaril ob prodaji poslovnega deleža v družbi D d.o.o.) najprej zahteval nominalni znesek v višini 5.322.500,00 EUR, katerega je nato zmanjšal na znesek v višini 4.190.000,00. Tožnik je namreč trdil, da je bila družba D d.o.o. s Pogodbo o prodaji deležev z dne 30. 5. 2006 (priloga spisa A205) prodana za 8.380.000,00 EUR, pri čemer polovica kupnine znaša 4.190.000,00 EUR.

15.Vendar kot izhaja iz navedene Pogodbe o prodaji deležev z dne 30. 5. 2006 je kupec E poleg družbe D d.o.o. kupil tudi hrvaško družbo Bd.o.o., katere lastnik A. A. je svoj 100% poslovni delež v navedeni družbi prodal za 2.677,00 EUR (3. alineja točke 2.1 pogodbe v zvezi s točko 3.2(c) pogodbe). Navedenega zneska tako ni mogoče upoštevati pri izračunu višine kapitalskega dobička, doseženega s prodajo gospodarske družbe D d.o.o., saj predmetne kupnine ni prejel toženec (nasprotnega tožnik ni dokazal), A. A. pa tudi ni pasivno legitimiran v predmetni pravdi. Slednjega ne more spremeniti niti dejstvo, da je bila hrvaška družba B d.o.o. hčerinska družba slovenske družbe D d.o.o. in je kot taka dejansko predstavljala del societete.

16.V skladu s Pogodbo o prodaji deležev z dne 30. 5. 2006 je kupec E odkupil tudi dva poslovna deleža v družbi D d.o.o. in sicer 7,755% poslovni delež toženca ter 83,025% poslovni delež družbe F d.o.o. (v nadaljevanju tudi: F, katere ustanovitelj in edini družbenik je bil toženec) za kupnino v skupni višini 8.377.333,00 EUR (1. in 2. alineja točke 21. pogodbe v zvezi s točko 3 pogodbe). V skladu s točko 4.1 pogodbe je datum izpolnitve nastopil 29. 6. 2006, ko je bila v notarskem zapisu sklenjena še Pogodba o prenosu poslovnega deleža z dne 28. 6. 2006, v kateri je kot znesek kupnine prav tako naveden gornji znesek (266.832,00 EUR + 8.110.501,00 EUR). S sklenitvijo predmetne pogodbe je tako prišlo do prenehanja societete, saj je z njo kupec E postal 90,775% lastnik navedene družbe, hkrati pa je s sklenitvijo te pogodbe pridobil tudi 9,225 lastni poslovni delež družbe (točka 6.2.3.3. Pogodbe o prodaji deležev z dne 30. 5. 2006 in str. 7 pisnega izvedenskega mnenja z dne 25. 10. 2021). Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da znaša višina dobička iz kapitala, ki ga je toženec dosegel s prodajo družbe D d.o.o. 8.377.333,00 EUR.

17.V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da toženec neutemeljeno navaja, da je v navedenem kapitalskem dobičku upoštevana tudi dokapitalizacija s strani novih lastnikov družbe D d.o.o. v višini 4.150.000,00 EUR, saj je sodni izvedenec pojasnil, da je kupec E družbo D d.o.o. dokapitalizirali šele po prevzemu, zato slednje ne vpliva na izračun premoženjske koristi (list. št. 1516).

18.Toženec je že v prvi pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2013 prerekal višino tožbenega zahtevka in poudaril, da je potrebno upoštevati, da dosežena kupnina ne predstavlja ustvarjenega dobička, kot to trdita tožeči stranki, saj je potrebno upoštevati tudi vložek tožeče stranke v osnovni kapital družbe D d.o.o. (list. št. 83). Tudi v nadaljevanju je toženec izpostavljal, da prihodek od prodaje poslovnega deleža v družbi D d.o.o. ne predstavlja v celoti dobička, ki bi pripadel družbenikom civilne družbe, ampak je potreben obračun dobička, kjer je treba upoštevati tudi stroške, ki so bili potrebni za njegov nastanek (list. št. 1084). Smiselno enako je že v tožbi navajal tudi tožnik, ko je zapisal, da mu pripada polovica dobička iz kapitala, ki ga je toženec ustvaril ob prodaji poslovnega deleža, ki ga je imel v družbi, to je razlike med vložkom toženca v družbo in zneskom, ki ga je prejel od prodaji poslovnega deleža v družbi (list. št. 6).

19.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje od kapitalskega dobička v višini 8.377.333,00 EUR upravičeno odštelo začetno vrednost družbe D d.o.o. (oziroma tedaj C d.o.o.) v višini 11.869,00 EUR, kot jo je na dan 31. 12. 1996 izračunal sodni izvedenec. Navedena družba je bila sicer ustanovljena že dne 6. 6. 1995, societeta pa je bila ustanovljena šele meseca maja 1996, kot to izpostavljata pritožbi, ki pa ob tem spregledata, da je sodni izvedenec pojasnil, da je bilo poslovanje predmetne družbe v letih 1995 in 1996 zelo omejeno, saj je družba v tem času šele začenjala z delovanjem, zato njene vrednosti ni bilo mogoče določiti z drugimi metodami kot z "metodo neto aktive razmerja med knjigovodsko vrednostjo premoženja in višino dolgov brez ocenjevalnih diskontov", saj je šlo za novo nastalo družbo, je pa pri tej oceni upošteval tudi historične podatke družbe na dan 30. 6. 1996. Pri navedenem stališču je sodni izvedenec vztrajal tudi v ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja na naroku za glavno obravnavo z dne 8. 3. 2022, ko je odgovoril na vsa dodatna vprašanja in na pripombe toženca na pisno izvedensko mnenje, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje in čemu sledi tudi pritožbeno sodišče, ki ob tem poudarja še, da je tožnik že v tožbi zapisal, da je pri izračunu vtoževanega dobička iz kapitala doseženega s prodajo družbe D d.o.o. potrebno upoštevati tudi "razliko med vložkom toženca v družbo in zneskom, ki ga je prejel od prodaji poslovnega deleža v družbi (list. št. 6 in 65 - 66).

20.Prav tako je sodišče prve stopnje od kapitalskega dobička doseženega s prodajo družbe D d.o.o. pravilno odštelo tudi razliko med vrednostjo kapitala družbe Č d.o.o. na dan 31. 12. 1996 in na dan 31. 12. 2006 v skupni višini 119.655,00 EUR, za katero sodni izvedenec domneva, da je lahko nastala iz partnerskega sodelovanja in je potemtakem že bila prenesena v družbo Č d.o.o., ta kapital pa pripada tožniku kot družbeniku. Tožnik je namreč tekom postopka na prvi stopnji sam navajal, da je družba Č d.o.o. tudi sama zaračunavala del storitve ***, saj je že v tožbi zapisal, "da so bili dogovorjeni, da poleg družbe C d.o.o. storitev dostopa do interneta, ki bo ustvarjena v okviru predstavljenega partnerstva, trži tudi drugo tožeča stranka, in sicer tako, da so naročniki, ki jih pridobi, naročniki drugo tožeče stranke" (list. št. 5), kar nedvomno pomeni, da se vse koristi iz naslova societete niso kopičile izključno in samo v družbi C d.o.o. oziroma D d.o.o. in da je tudi družba Č d.o.o. imela določeno kapitalsko korist iz naslova societete.

21.Po prepričanju sodišča druge stopnje je potrebno od kapitalskega dobička doseženega s prodajo družbe D d.o.o. odšteti tudi stroške toženčevih pogajanj in priprave pogodb v skupni višini 20.000,00 EUR, saj je toženec še pred izdelavo izvedenskega mnenja večkrat opozoril, da prihodek od prodaje poslovnega deleža v družbi D d.o.o. ne predstavlja v celoti dobička, ki bi pripadel družbenikom civilne družbe, ampak je potreben obračun dobička, kjer je treba upoštevati tudi stroške, ki so bili potrebni za njegov nastanek (list. št. 1084), kar nenazadnje povzema tudi sodni izvedenec v pisnem izvedenskem mnenju (list.št. 1517), kjer med te stroške pravilno uvrsti tudi sporni strošek toženčevih pogajanj in priprave pogodb v skupni višini 20.000,00 EUR.

22.V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da toženec ni bil prekludiran z navedbami in dokazi glede višine tožbenega zahtevka, ki jih je podal po prvem naroku za glavno obravnavo, saj je že v odgovoru na tožbo nasprotoval tako temelju, kot višini tožbenega zahtevka, svoje ugovore v tej smeri pa je nato z novimi spoznanji tekom postopka na prvi stopnji zgolj specificiral, pri čemer pa te navedbe in dokazi niso v ničemer zavlekli reševanja predmetnega pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje namreč pritrjuje stališču Višjega sodišča v Ljubljani, ki ga je zavzelo v odločbi, opr. št. I Cpg 125/2013 z dne 28. 5. 2013, na katero se sklicuje toženec, da odgovor na vprašanje, kako določbe 286. člena ZPP uporabiti v situacijah, ko postopek na prvi stopnji traja deset ali več let, ni povsem jasen. Čas namreč sam po sebi prinaša nova dejstva in nova spoznanja, ki jih ni mogoče v celoti ignorirati, saj določila o prekluzijah niso namenjena temu, da bi sodišča sodila izven časa in prostora. Zato je objektivna nujnost, da se v dolgotrajnejših postopkih nekoliko odstopi od rigoroznega upoštevanja pravil o prekluzijah, pri čemer pa odstop ne sme povzročiti neenakomernih učinkov na procesni položaj pravdnih strank. Tudi ne sme biti katerikoli stranki dopuščeno, da naknadno bistveno spreminja navedbe o pravnorelevantnih dejstvih (ki so obstajala oziroma bila znana že prej) za nazaj.

23.Glede na obrazloženo je tožnik upravičen do plačila polovice kapitalskega dobička doseženega s prodajo družbe D d.o.o. dne 28. 6. 2006 v višini 4.053,077,00 EUR, kot je to izračunal že sodni izvedenec (list. št. 1517) in na kar se v izogib nepotrebnemu ponavljanju sodišče druge stopnje v celoti sklicuje (8.377.333,00 EUR - 11.869,00 EUR - 20.000,00 EUR = 8.345.464,00 EUR : 2 = 4.172.732,00 EUR - 119.655,00 EUR = 4.053,077,00 EUR).

24.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti sicer pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 299. člena OZ, pri tem pa zmotno presodilo, da zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice tečejo šele od dne 15. 6. 2011 dalje.

25.Tožnik namreč tek zakonskih zamudnih obresti od dne 29. 6. 2006 dalje utemeljuje z neupravičeno obogatitvijo toženca (190. člen v zvezi z 193. členom OZ), pri tem pa ne ponudi zadostne trditvene podlage o obogatitvi toženca, o prikrajšanju tožnika, o vzročni zvezi med njima in o odsotnosti pravnega temelja, saj je tekom postopka na prvi stopnji zgolj pavšalno zatrjeval, da je bil toženec nepošten.

26.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 299. člena OZ, ki določa, da pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost, pri tem pa je spregledalo, da je tožnik že v pripravljalni vlogi z dne 9. 1. 2013 (list. št. 72) izrecno navedel, da je toženca že z elektronskim sporočilom z dne 26. 2. 2010 (priloga spisa A18) pozval na plačilo dogovorjenega deleža kapitalskega dobička, česar toženec ni nikoli zanikal.

27.Po presoji sodišča druge stopnje je tako tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska od 26. 2. 2010, ko je v skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ od toženca prvič pisno zahteval izpolnitev dogovora o enakovredni razdelitvi kapitalskega dobička doseženega s prodajo družbe D d.o.o.

28.V zvezi z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca in njegovo ustno dopolnitvijo sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog toženca po pritegnitvi novega sodnega izvedenca s področja ocenjevanja vrednosti podjetij, saj je ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS že večkrat zavzela stališče, da stranka nima samodejne pravice do drugega izvedenskega mnenja, ker strankino nestrinjanje z njim še ni razlog za postavitev novega izvedenca. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno obrazložilo, da je predmetno izvedensko mnenje jasno, popolno, prepričljivo in skladno z izvedenimi dokazi, toženec pa ni uspel izkazati indicev, da v dokazni temi vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako oziroma ni vzpostavil razumnega dvoma v pravilnost izvedenčevih ugotovitev. Toženkin dvom v pravilnost izvedenčevih ugotovitev pa je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo z izvedenčevim zaslišanjem na glavni obravnavi (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP), na katerem je sodni izvedenec odgovoril na vsa odprta vprašanja oziroma pripombe toženca, tudi glede uporabljenih metod izračuna, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da je dokazni predlog po pritegnitvi sodnega izvedenca ekonomske stroke podal le tožnik in da je sodišče prve stopnje s sklepom, opr. št. II P 756/2011 z dne 20. 5. 2021 (list. št. 1444), za sodnega izvedenca postavilo izvedenca finančne stroke, čemur toženec ni nasprotoval in ni ugovarjal, da postavljen sodni izvedenec ni ustrezne stroke.

29.V tej zvezi sodišče druge stopnje v okviru pritožbene graje pojasnjuje še, da je že sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu s sklepom, opr. št. II P 756/2011 z dne 20. 5. 2021 (list. št. 1444), naložilo, da odgovori na vprašanje, "koliko je znašala korist oziroma kapitalski dobiček družbenikov societete D .net ob njeni likvidaciji, ki je bil realiziran s prodajo družbe D d.o.o. (zaradi česar je societeta prenehala) oziroma polovica tega deleža", pri čemer ne sodišče prve stopnje, niti sodni izvedenec nista prejudicirala odgovora na vprašanje o tožnikovem deležu na kapitalskem dobičku doseženem ob prodaji predmetne družbe, saj že iz 1. točke obrazložitve citiranega sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje pri oblikovanju in postavitvi tega vprašanja oprlo na obrazložitev sodišča druge stopnje v sodbi, opr. št. I Cp 462/2018 z dne 21. 8. 2018, kjer je slednje zapisalo, da je tožnik v skladu z dogovorom in na podlagi paragrafa 1185 ODZ upravičen do plačila polovice kapitalskega dobička doseženega ob prodaji družbe D d.o.o. in kar je nenazadnje potrdilo tudi s to sodbo.

30.29. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo pobotni ugovor toženca z dne 13. 12. 2021, saj je pravilno presodilo, da ni podane vzajemnosti terjatev. Tožnica Č d.o.o. po pravnomočnosti vmesne sodbe sodišča prve stopnje, opr. št. II P 756/2011 z dne 5. 3. 2018, s katero je bilo po temelju ugodeno primarnemu tožbenemu zahtevku, dejansko ni več aktivno legitimirana v predmetni pravdi, saj se je vse od modifikacije tožbenega zahtevka z dne 9. 1. 2013 pojavljala zgolj kot tožeča stranka v podrednem tožbenem zahtevku, o katerem pa sodišče zaradi ugoditve primarnemu tožbenemu zahtevku ne more več odločati.

31.30. Upoštevajoč navedeno in pritožbeno nesporno dejstvo, da je bila v pobot uveljavljena odškodnina s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 98/2013 z dne 23. 5. 2014, prisojena družbi Č d.o.o. kot pravni osebi, je sodišče prve stopnje pobotni ugovor zaradi pomanjkanja pogoja vzajemnosti utemeljeno zavrnilo. Sprejetega stališča ne more spremeniti niti dejstvo, da je tožnik družbenik navedene družbe, saj gre pri družbi z omejeno odgovornostjo za ločenost družbenega premoženja od osebnega premoženja njenih družbenikov. Tožnik pa v predmetni pravdi nastopa kot fizična oseba in ne kot družbenik in/ali zakoniti zastopnik družbe Č d.o.o., saj je tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo, opr. št. II Ips 44/2019 z dne 11. 12. 2020, potrdilo, da pravdni stranki družb Č d.o.o. in D d.o.o. nista vložili v societeto kot stvarnih vložkov.

32.31. Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje še dodaja, da potrjuje tudi zaključek sodišča prve stopnje o prekluziji pobotnega ugovora, saj toženec do prvega naroka za glavno obravnavo z dne 14. 5. 2015 ni podal trditev o obstoju, vrsti, višini in dospelosti v pobot uveljavljene terjatve (prvi odstavek 286. člena ZPP), čeprav je že v pripravljalni vlogi z dne 17. 3. 2015 (list. št. 188) navedel, da je družba Č d.o.o. na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 98/2013 z dne 23. 5. 2014, prejela izplačilo odškodnine v višini 941.262,26 EUR, kar nedvomno pomeni, da mu ju bilo navedeno dejstvo znano. Tako se izkažejo pritožbene trditve toženca v smeri, da je šele ob postavitvi pobotnega ugovora izvedel za navedeni postopek neresnične in neutemeljene, kot je to sicer podrobneje pojasnilo že sodišče prve stopnje.

33.32. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje obravnavanima pritožbama delno ugodilo, in sicer pritožbi tožnika glede teka zakonskih zamujenih obresti od prisojene glavnice in pritožbi toženca glede višine tožbenega zahtevka, zato je sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe (1., 4. in 5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbi tožnika in toženca zavrnilo in potrdilo točke II, III in IV izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

34.33. Tako tožnik, kot toženec sta s svojima pritožbama uspela samo v sorazmerno majhnem delu, zato je sodišče druge stopnje sklenilo, da vsaka pravdna stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavek 165. člena ZPP).

35.34. Navedbe tožnika in toženca v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke niso prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato sta slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1(1) Vmesna sodba Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II P 756/2011 z dne 5. 3. 2018, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 462/2018 z dne 21. 8. 2018, in sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 44/2019 z dne 11. 12. 2020.

2(2) Tako tudi sodišče prve stopnje v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

3(3) "Rekel sem, da zaradi dobrega občutka mora biti na 50 - 50, prav tako pa bi zaradi dobrega občutka predlagal vsaj približno izenačenje vlog v skupni projekt".

4(4) "Dogovor o načelni delitvi 50% - 50% se mi zdi dober in v resnici edini sprejemljiv, da bosta lahko obe strani zadovoljni na dolgi rok, moramo pa seveda določiti kaj kdo prispeva in kaj so čigave obveznosti".

5(5) Idejna zasnova projekta, znanje in delo, osebna sredstva, računalniška in komunikacijska oprema družbe Č d.o.o., najemnine za poslovne prostore in telefonske vode, donacija O. S. Instituta.

6(6) Delo zaposlenih v družbi C d.o.o.

7(7) Pripravljalna vloga z dne 9. 1. 2013, list. št. 68 in 73.

8(8) Pripravljalna vloga z dne 7. 5. 2021, list. št. 1431/2.

9(9) Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 25/2013 z dne 23. 5. 2014, opr. št. II Ips 288/2015 z dne 23. 5. 2016 in opr. št. II Ips 30/2022 z dne 27. 7. 2022.

10(10)

Glej dr. Ada Polajnar Pavčnik in drugi, Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 43 - 49.

Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 48/2021 z dne 18. 8. 2021 in opr. št. II Ips 138/2018 z dne 4. 10. 2018 ter v njima navedeno sodno prakso.

Zveza:

Občni državljanski zakonik (1811) - ODZ - paragraf 841, 1185, 1192, 1193, 1215 Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2007) - OZ-UPB1 - člen 190, 193, 299, 299/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/2, 155, 155/1, 165, 165/2, 254, 254/2, 254/3, 286, 286/1, 286a, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 353, 358, 358/1-1, 358/1-4, 358/1-5, 360, 360/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.