Jedro

Tožena stranka v pritožbi trdi, da je del terjatve plačala po izteku roka za odgovor na tožbo oziroma pripravljalno vlogo. Pritožbeno sodišče zato tega dejstva ne sme upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 161080/2014 z dne 26. 11. 2014 v 1. točki izreka razveljavilo za zakonske zamudne obresti od zneska 2.027,83 EUR za čas od 21. 11. 2014 do 4. 2. 2015 v višini 28,05 EUR in glavnico v višini 885,88 EUR ter v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka). V preostalem delu je citirani sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka ohranilo v veljavi (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 8 dni plača pravdne stroške v višini 148,89 EUR, z obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev (glede na vsebino pritožbenih navedb pa samo zoper sodbo) se je laično pritožila tožena stranka.

3. Tožeči stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi tožeča stranka vtožuje plačilo zapadlih, a neplačanih zavarovalnih premij, skupaj s pripadajočimi obrestmi in stroški.

6. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji navajala, da je plačila zavarovalnih premij ustavila, ker ji tožeča stranka ni povrnila stroškov popravila vozila. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da takšne navedbe ne morejo biti pravno upoštevane, saj dejstvo, da (tudi) tožeča stranka ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, tožene stranke (ker pogodba ni bila odpovedana, ergo je še vedno veljavna) ne odvezuje plačila dogovorjenih in zapadlih premij (obširneje glej 10., 11. in 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

7. Navedenega ne more spremeniti pritožbeno zatrjevano dejstvo, da je tožena stranka večkrat pozivala tožečo stranko, naj ji povrne škodo. Takšno postopanje je sicer mogoče šteti kot zahtevo po izpolnitvi obveznosti, vendar bi morala tožena stranka, da bi bila takšna zahteva v konkretnem primeru pravno upoštevana, podati ustrezen zahtevek (npr. v obliki pobotnega ugovora ali nasprotne tožbe). Ker tega ni storila, sodišče prve stopnje ni imelo pooblastila, da bi presojalo (ne)upravičenost ravnanja tožeče stranke.

8. Nadalje tožena stranka v pritožbi vztraja, da ji je tožeča stranka dala obljubo o izstavitvi dobropisa. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tudi takšen ugovor, glede na izrecno zavezo tožene stranke, da bo zavarovalnici plačala v pogodbah določene zneske zavarovalnih premij, brez omembe kakršnikoli dobropisov, ne more biti pravno upoštevan. Ker tožena stranka ni konkretizirano navajala za kakšen dobropis po vsebini in višini naj bi šlo, pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ne zasliši predlagane priče A. A., saj dokazi ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev.

9. V sporih majhne vrednosti je možnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov omejena na tožbo in odgovor na tožbo (z nadaljnjo vlogo pa lahko tožeča stranka le odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo, tožena stranka pa na navedbe v tožnikovi vlogi, 452. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v 452. členu ZPP, se ne upoštevajo (453. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 337. člena ZPP). Tožena stranka v pritožbi trdi, da je del terjatve plačala 9. 6. 2015, kar je po izteku roka za odgovor na tožbo oziroma pripravljalne vloge. Pritožbeno sodišče zato tega dejstva ne sme upoštevati.

10. Ker pritožnica drugih pritožbenih razlogov ne uveljavlja, podane pa niso niti kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).