Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sodba in sklep Psp 601/2016

ECLI:SI:VDSS:2017:PSP.601.2016 Oddelek za socialne spore

III. kategorija invalidnosti
Višje delovno in socialno sodišče
23. marec 2017
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pri tožnici je bila ugotovljena invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni in ji je sodišče priznalo pravico do premestitve na drugo delo s stvarnimi razbremenitvami s polnim delovnim časom od 26. 5. 2014 dalje. Tožena stranka v zvezi s tem pravilno opozarja na 401. člen ZPIZ-2. Zavarovancem, ki so bili do uveljavitve pravic po ZPIZ-2 pretežni del zavarovalne dobe zavarovani za ožji obseg pravic po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZPIZ-2, se ne morejo priznati pravice na podlagi II. ali III. kategorije invalidnosti, razen invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje obseg zavarovanja tožnice za širši oziroma ožji obseg ni ugotavljalo. Dejansko stanje je tako ostalo nepopolno ugotovljeno glede odločilnih okoliščin, ki vplivajo na samo odločitev.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba (sklep) sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 1. 2015 in št. ... z dne 11. 6. 2014, tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delo z omejitvami: zmožna za delo, ker je hrbtenica le občasno v prisilnem položaju, brez pogostega pripogibanja, brez dela v in nad višino ramen, zmožna za lažja fizična dela s soročnim premeščanjem in dvigovanjem bremen do 5 kg, s polnim delovnim časom od 26. 5. 2014 dalje. O pravici, odmeri in višini nadomestila za invalidnost odloči tožena stranka v roku 30 dni o pravnomočnosti te sodbe (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek v delu, ko tožnica zahteva razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti je zavrnilo (II. točka izreka) in sklenilo, da se tožba v delu, ko tožnica uveljavlja, da se ji v obdobju od 1. 8. 1989 do 31. 12. 1990 prizna zavarovanje za širši obseg pravic, ter da se za izpolnitev pogojev za priznanje pravic na podlagi invalidnosti upošteva tudi zavarovalna doba v tujini, zavrglo (III. točka izreka). Tudi s pomočjo sodnega izvedenca specialista ortopeda je ugotovilo, da je pri tožnici prišlo do izgube delovne zmožnosti od 10. 5. 2016 dalje, to je po izdaji dokončne odločbe z dne 15. 1. 2015. Pri tožnici do izdaje dokončne odločbe ni prišlo do popolne izgube njene delovne zmožnosti. Potrebne so le stvarne razbremenitve v okviru III. kategorije invalidnosti. Priznalo je pravico do premestitve na drugo delo z že navedenimi omejitvami od 26. 5. 2014 dalje. V posledici navedenega je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zavrnilo. Ker toženka v predsodnem postopku z izpodbijanima odločbama ni odločala o zahtevku tožnice, da se ji obdobje od 1. 8. 1989 do 31. 12. 1990 prizna kot zavarovanje za širši obseg pravic in da se ji za izpolnitev pogojev za priznanje pravic na podlagi invalidnosti upošteva tudi zavarovalna doba v Italiji, je ta del tožbe zavrglo.

2. Pritožujeta se obe stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, saj meni, da je pri njej podana popolna izguba delovne zmožnosti že 26. 5. 2014. Iz pisnega mnenja sodnega izvedenca izhaja drugačen zaključek, saj pojasnjuje, da je odkril diskrepance v izvedenskih mnenjih tožene stranke in da pri tožnici težave vztrajajo že več let ter da ocene njene delovne zmožnosti niso bile konsistentne. Operirana je bila 20. 12. 2014, ko je bila narejena artroskopija ramena ter sprostitev subakromialnega prostora s prekinitvijo tetive ter rekonstrukcijo labroma, po operaciji pa so se pričele še hujše težave z ramenom. Izvedenec šteje, da so težave nastale takoj v času po operaciji 20. 12. 2014, izvide po letu 2014 pa uporabi zgolj za utemeljitev dejstva, da takšna (bistveno poslabšano) zdravstveno stanje še vedno vztraja in da izboljšanja ni ter ga tudi ni mogoče pričakovati. Sklicuje se na zabeležen klinični status tožnice ob osebnem pregledu pred invalidsko komisijo prve stopnje. Iz izvedenskega mnenja z dne 26. 5. 2014 je razvidno, da so člani komisije zaznali, da je desna rama omejeno gibljiva, saj je tožnica izvedla abdukcijo v ramenu aktivno le 45 stopinj, kar je več kot polovica omejene gibljivosti. Izvedenec dodatno pojasnjuje, da se tudi od tega datuma dalje gibljivost ni bistveno izboljšala in da tudi izvedenec sam ob osebnem pregledu še vedno ugotavlja zmanjšano gibljivost za vsaj 50 %. Ker delo v tožničinem poklicu zahteva fizično aktivnost, za katero pa ni zmožna in ker je desničarka, meni, da je delovna zmožnost v celoti izgubljena in da je izguba obstajala že 26. 5. 2014. Tega sicer eksplicitno ne omeni, vendar je to mogoče razbrati iz njegovih opažanj in ocene dokumentacije in stanja ob osebnem pregledu. Navede še, da se gibljivost kljub številnim terapijam ni bistveno izboljšalo in da tudi sam pri osebnem pregledu še nadalje ugotavlja močno omejeno gibljivost v desnem ramenu ter da glede na izobrazbo, poklic in delovne izkušnje ni zmožna za organizirana pridobitna dela. Na zaslišanju pa nasprotno izvedenec zatrdi, da je mnenja, da so bile omejitve, katere je IK določila 26. 5. 2014 primerne, kar je v popolnem nasprotju z njegovim zapisanim stališčem in da je tožnica imela do izdaje dokončne odločbe preostalo delovno zmožnost ter da je zaradi kombinacije bolezenskih stanj vratne in ledvene hrbtenice ter kolen kasneje prišlo do izgube delovne zmožnosti. To pa ne drži, saj navedena bolezenska stanja pri tožnici obstajajo že leta in niso nastopila šele v zadnjih dveh letih. Že iz izvida z dne 8. 5. 2014 izhaja, da je koleno okvarjeno, meniskus je pretrgan, podane so degenerativne spremembe, cista in okvara hrustanca. Glede zavrženja tožbe v delu, ki se tiče zavarovanja za širši obseg pravic in priznanja zavarovalne dobe, dosežene v Italiji, meni, da je toženka o tem vprašanju odločala posredno, saj je s prvostopenjsko odločbo zavrnila pravice iz invalidskega zavarovanja ravno iz razloga, ker naj bi tožnica bila pretežni del zavarovalne dobe zavarovana za ožji obseg pravic ter so tako podane predpostavke za odločanje v sodnem postopku.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev sodišča v I. točki izreka, saj meni, da je sodišče absolutno bistveno kršilo postopek v smislu 14. točke II odstavka 339. člena ZPIZ-2 (pravilno: ZPP), saj v obrazložitvi sodbe ni navedena materialnopravna podlaga, na podlagi katere je sodišče tožnici priznalo pravice do premestitve. Sodba ne vsebuje razloga glede navedenega in gre za pomanjkljivosti, zaradi katere sodbe ni moč preizkusiti. Sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev, od katerih je odvisno izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do premestitve in sicer glede vprašanja pretežnosti zavarovanja za širši oziroma ožji obseg ter tudi ne glede dejstva plačila prispevkov v zvezi s pogojem gostote pokojninske dobe, v trajanju najmanj ene tretjine delovnih let. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo pri priznanju pravice do premestitve ter nepopolno ugotovilo odločilna dejstva, ki so podlaga za odločanje o takšni pravici. Tožnica je bila za širši obseg zavarovana 10 let, 8 mesecev in 1 dan, za ožji obseg pa 18 let in 18 dni, torej gre za pretežnost zavarovanja za ožji obseg pravic. Odločitev je v nasprotju s 401. členom ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da zavarovanci iz prvega odstavka tega člena nimajo pravic na podlagi ugotovljene II. in III. kategorije invalidnosti, razen invalidske pokojnine. Zavarovanci iz prvega odstavka tega člena pa so tisti, ki so bili do uveljavitve pravic po tem zakonu (ZPIZ-2) pretežni del zavarovalne dobe zavarovane za ožji obseg.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke

6. Tožeča stranka meni, da je pri njej podana invalidnost I. kategorije od 26. 5. 2014 dalje, to je od dneva pregleda na invalidski komisiji prve stopnje in ne od pregleda pri izvedencu specialistu ortopedu A.A., to je od 10. 5. 2016 dalje.

7. Prvostopenjsko sodišče je ravno iz razloga, da razčisti vprašanje invalidnosti tožnice in s tem tudi dneva nastanka invalidnosti postavilo sodnega izvedenca ortopedske smeri, z zahtevo, da odgovori na vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in če od kdaj dalje. Iz pisnega izvedenskega mnenja izhaja, da je pri tožnici prišlo do poslabšanja stanja, tako da ni več zmožna organiziranega pridobitnega dela. Glede datuma od kdaj dalje je do tega prišlo pa je izvedenec pojasnil na glavni obravnavi dne 14. 10. 2016. Z gotovostjo je potrdil izgubo delovne zmožnosti tožnice od datuma njegovega pregleda, torej 10. 5. 2016. Pri tem so se mu omejitve, ki jih je določila invalidska komisija tožene stranke dne 26. 5. 2014 zdele primerne za tisto obdobje. Iz izvidov izdanih po tem datumu izhaja, da je bila tožnica pregledovana zaradi hrbtenice, opravila je magnetno resonanco, ki je pokazala degenerativne spremembe in tisnenje izhodov živčnih korenov, leta 2015 je bila izdelana magnetna resonanca, ki je pokazala razrtrganino meniskusa in degenerativne spremembe. Konec leta 2015 je bil opravljen magnet vratne hrbtenice, ki je ravno tako pokazal degenerativne spremembe z zoženimi izhodi živčnih korenin, kar lahko povzroča bolečine. Kasneje v letu 2016 je bila opravljena magnetna resonanca desnega ramena (operacija je bila leta 2014), ki je pokazala stisnjen sklepni prostor, kar povzroča bolečine in nefunkcionalnost desne roke. Navedeni objektivni pokazatelji so bili tisti, ki so ob osebnem pregledu dne 10. 5. 2016 bili podlaga, zaradi katerih je izvedenec menil, da tožnica ni sposobna za pridobitno delo od 10. 5. 2016 dalje, ne pa prej. Izvedenec je svojo oceno podal na podlagi izvidov in statusov tožnice v teh izvidih. Šele kasnejši izvidi iz leta 2016 so objektivizirali tožničine težave z vratno hrbtenico, ledveno hrbtenico, ramenom in kolenom. Pred tem datumom ni bilo objektivnih pokazateljev, ki bi kazali na to, da je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Izrecno je izpovedal, da glede na izvide in osebni pregled na invalidski komisiji dne 26. 5. 2014 je bila tožnica zmožna za delo v polnem delovnem času v okviru stvarnih razbremenitev, kot jih je navedla invalidska komisija prve stopnje.

8. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno sprejelo izvedensko mnenje sodnega izvedenca tudi glede datuma nastanka popolne nezmožnosti tožnice za pridobitno delo, torej I. kategorije invalidnosti. Izvid izvedenca ni bil nejasen, nepopoln ali sam s seboj v nasprotju ali v nasprotju z raziskanimi okoliščinami tako, da ni bilo razloga za dvom vanj. Pritožba ne navede ničesar takega, na kar izvedenec ne bi odgovoril v pisnem ali ustnem pojasnilu.

9. V skladu z 58. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) so socialni spori, spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. Pri tem je v skladu s 63. členom ZDSS-1 socialni spor dopusten, kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom v primerih, ko je tožeča stranka prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku. V okviru predhodnega preizkusa sodišče izda sklep (75. člen ZDSS-1), s katerim se tožba zavrže tudi v primerih, če je bila tožba vložena prezgodaj ali je zoper upravni akt, ki se izpodbija mogoče pritožba, pa pritožba sploh ni bila vložena ali pa je bila vložena prepozno. Ugotavljanje širšega ali ožjega obsega pravic ter upoštevanje zavarovalne dobe, dosežene v Italiji v osnovi ni predmet spora v tem postopku. Tožena stranka o tem posebej ni odločala, ker tudi ne gre za posamično pravico iz naslova socialne varnosti. So pa navedena vprašanja pomembna in se razčiščujejo ob tem, ko se odloča o posamezni pravici. Tožena stranka je zahtevo za priznanje pravic tožnice zavrnila ravno iz razloga, ker je štela, da je tožnica pretežni del zavarovalne dobe bila zavarovana za ožji obseg pravic po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZPIZ-2. Ker tožena stranka v predsodnem postopku z izpodbijanima odločbama ni odločalo o navedenih zahtevkih tožnice je prvostopenjsko sodišče tožbo v tem delu kot preuranjeno pravilno zavrglo.

10. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

K pritožbi tožene stranke

11. Pri tožnici je bila ugotovljena invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni in ji je sodišče priznalo pravico do premestitve na drugo delo s stvarnimi razbremenitvami s polnim delovnim časom od 26. 5. 2014 dalje. Tožena stranka v zvezi s tem pravilno opozarja na 401. člen ZPIZ-2. Zavarovancem, ki so bili do uveljavitve pravic po ZPIZ-2 pretežni del zavarovalne dobe zavarovani za ožji obseg pravic po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZPIZ-2, se ne morejo priznati pravice na podlagi II. ali III. kategorije invalidnosti, razen invalidske pokojnine. Prvostopenjsko sodišče obseg zavarovanja tožnice za širši oziroma ožji obseg ni ugotavljalo. Tako tudi ni ugotovilo, ali so pravilne navedbe tožene stranke tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravic iz naslova III. kategorije invalidnosti, ker ima pretežni del zavarovanja za ožji obseg. Na te ugovore tožene stranke prvostopenjsko sodišče ni odgovorilo. Navedeno je bilo tudi v predsodnem postopku glavni razlog za zavrnitev pravic iz naslova invalidnosti.

12. Dejansko stanje je tako ostalo nepopolno ugotovljeno glede odločilnih okoliščin, ki vplivajo na samo odločitev. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in razveljavilo I. točko izreka in v tem obsegu zadevo vrača prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, v okviru katerega bo moralo sodišče ob upoštevanju 401. člena ZPIZ-2 ugotoviti, ali je bila tožnica pretežni del zavarovalne dobe zavarovana za ožji obseg pravic ali za širši obseg pravic in šele nato o zadevi ponovno odločiti.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia