Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo spremenjene razmere na strani zakonite zastopnice toženke (boljši zaslužek) in otrok (povečane potrebe), ne pa tudi pri zmožnostih tožnika. Razmerje v vrednostnem trikotniku (zmožnosti matere – zmožnosti očeta – potrebe otroka) ni začrtano v tožnikovo škodo in ne terja znižanja tožnikovega preživninskega bremena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za znižanje preživnine.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, ob kakšnih okoliščin je bila leta 2007 določena njegova preživnina, ter povzema ugotovitve sodišča o svojih sedanjih zmožnostih in sedanjih zmožnostih zakonite zastopnice toženk. Razmerje med njunima plačama je 1 : 3, kar bi moralo sodišče upoštevati. Nepravilne in nepolne so ugotovitve sodišča, da se potrebe otrok niso spremenile. Sodišče zgolj povzema navedbe zakonite zastopnice toženk, se pa do njih ne opredeli. Navaja, da so ti stroški naslednji: šola 20,00 EUR, mesečna šolska položnica 60,00 EUR (80,00 EUR je pretirano), hrana 100,00 EUR, dejavnosti in tekmovanja 70,00 EUR, stroški bivanja 50,00 EUR ter obleka in obutev 70,00 EUR. Stroške preživljanja bi bilo treba razdeliti glede na premoženjske zmožnosti preživljavcev, za tožnika znižati 150,00 EUR mesečno, kot je predlagal v tožbi. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča, da gre za „uravnoteženost“, ker imata oba preživljavca od določitve preživnine do sedaj vsak še po enega otroka. Sodišče bi se moralo do te spremembe opredeliti, a se ni. Sodišče se je brez utemeljenega razloga postavilo na stran toženk, njegovi izpovedbi pa ni sledilo niti v delu, kjer ga je podprla njegova partnerka. Pojasnil je, da piše številne prošnje, verodostojnost njegove izpovedi pa potrjuje dejstvo, da je 7. 3. 2016 sklenil delovno razmerje za določen čas enega leta. Pristransko tehtanje njegove izpovedi se kaže tudi v dejstvu, da je sodišče ocenilo, da tožnikova družina hodi na oddih, ne pa tudi, kdo dejansko plačuje te stroške in koliko so znašali. Sodišče brez obrazložitve dvomi v njegovo izpoved, da mesečno dodatno zasluži 50,00 do 80,00 EUR. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

3. Toženki na vročeno pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožencu je bila preživnina naložena s sodno poravnavo N 176/2007 z dne 26. 4. 2007, sklenjeno pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, in sicer v višini 200,00 EUR mesečno za vsako od hčera. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno oprlo na določilo 132. člena ZZZDR, na podlagi katerega lahko na zahtevo upravičenca zniža z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila določena. Predpogoj za utemeljenost zahtevka za znižanje preživnine je porušeno vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostjo obeh staršev in potrebami otroka. Sklepanje o spremenjenih okoliščinah je mogoče na podlagi primerjave podatkov o sedanjih okoliščinah s podatki o odločilnih okoliščinah v času določitve preživnine. Šele poprejšnja ugotovitev obstoja spremenjenih razmer pogojuje vnovično ugotavljanje vseh pravnorelevantnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o preživninski obveznosti.(1)

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da so se spremenile okoliščine pri nekaterih udeležencih obravnavanega razmerja, vendar ne tako, da bi bilo porušeno vrednostno sorazmerje med zmožnostjo obeh staršev in potrebami otroka, kar bi terjalo poseg v že določeno višino preživnine.

7. Za pritožnika ni sporno (in to za nikogar tudi ni bilo sporno v postopku pred sodiščem prve stopnje), da zakonita zastopnica toženk zasluži več, kot je (prej 900,00 EUR mesečno, sedaj 1.500,00 do 1.700,00 EUR mesečno, dobi tudi 13. plačo). Drugih dohodkov po ugotovitvah sodišča prve stopnje zakonita zastopnica ne prejema. Toda pri presojanju njene zmožnosti je sodišče upoštevalo še, da so se potrebe otrok povečale (več o tem v nadaljevanju) in da je breme vzgoje in varstva v celoti na njej, saj se tožnik za hčeri ne zanima in že dolgo (razen telefonskih) ni imel nobenih stikov, kar pomeni, da zakonita zastopnica dejansko nosi večje preživninsko breme, kot je bilo določeno v sodni poravnavi. Teh dejstev pritožnik ne izpodbija.

8. Tožnik je bil prej zaposlen in je zaslužil 1.300,00 EUR mesečno, sedaj je brezposeln in prejema nadomestilo v višini 673,00 EUR. Vendar mu sodišče prve stopnje ni verjelo, da ne zasluži še dodatno, in to več, kot je sam priznaval. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče oblikovalo prepričljivo dokazno oceno (12. točka izpodbijane sodbe), da tožnik še naprej opravlja dejavnost, ki jo je prej opravljal kot samostojni podjetnik sedaj je nosilka dejavnosti njegova žena), pri čemer tožnik opravi 70 % dela, ki odpade na bioresonančne storitve. Svojo odločitev, da toženec kljub brezposelnosti še vedno prejema približno enak dohodek kot prej, je sodišče dodatno utemeljilo z ugotovitvami o tožnikovih kreditih (ki jih ne bi zmogel plačevati, če ne bi imel dodatnega vira dohodka) in številnih počitnicah, ki si jih tožnikova družina večkrat na leto privošči v tujini. Res je tožnik izpovedal, da te stroške plačujeta žena in njeni starši, vendar so finančne zmožnosti njegove žene prav tako okoliščina, ki jo mora sodišče upoštevati pri presojanju njegove finančne zmožnosti za plačevanje preživnine mladoletnima hčerkama. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da se razmere na tožnikovi strani glede njegovih preživninskih zmožnosti niso spremenile. Pritožbena navedba, da je od marca letos zaposlen in bo najmanj eno leto prejemal dohodek (osnovna plača znaša 1.360,50 EUR – priloga A 25) le potrjuje sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je tožnik zaposljiv, delazmožen in da lahko dobi službo, če jo aktivno išče. 9. Pritožnik nepravilno razume tehtanje sodišče glede uravnoteženosti pri dejstvu, da se je po sklenitvi sodne poravnave vsakemu od preživninskih zavezancev rodil še po en otrok. Sodišče prve stopnje je to oceno ustrezno vpelo v širšo dokazno oceno, pomeni pa nič drugega kot to, da so se razmere spremenile pri obeh enako.

10. Že izhajajoč iz ocene stroškov, ki jih v pritožbi ponudi tožnik (ti so 370,00 EUR za vsako od deklet), se pokaže, da se potrebe otrok niso spremenile tako, kot je trdil tožnik (da so se zmanjšale oziroma da so enake), temveč so se povečale. Pritožnik spregleda, da je pozabil všteti najmanj to, da imata dekleti vsaka svoj mobitel (20,00 EUR mesečno za vsako), da plačujeta mesečno vozovnico (15,00 EUR mesečno vsaka) ter da dobivata žepnino (A. 25,00 EUR, B. pa 12,00 EUR). Če se k stroškom, ki jih pritožnik priznava, prišteje te stroške (mobitel, žepnino in vozovnico), za katere v pritožbi nič ne reče, da jima ne nastajajo ali da niso potrebni, so potrebe hčerk okoli 420,00 – 430,00 EUR mesečno, torej več, kot ob sklenitvi sodne poravnave. Tožnik je zavezan k plačevanju 55 % preživninske obveznosti (to je glede na to, da sta vzgoja in varstvo deklet povsem na materi, tudi prav), kar je od tu zgoraj ocenjenih potreb 236,50 EUR, v tožbi pa sam navaja, da plačuje revalorizirano preživnino v znesku 234,99 EUR, kar je toliko, kot mora.

11. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo spremenjene razmere na strani zakonite zastopnice toženke(2) in otrok (povečane potrebe), ne pa tudi pri zmožnostih tožnika. Razmerje v vrednostnem trikotniku (zmožnosti matere – zmožnosti očeta – potrebe otroka) niti najmanj ni začrtano v tožnikovo škodo in ne terja spremembe tožnikovega preživninskega bremena.

12. Pritožba ni utemeljena, prav tako pa niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo.

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe zoper sodbo.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1678/2012 z dne 10. 10. 2012 ter IV Cp IV Cp 3468-2015 z dne 3. 3. 2016. Op. št. (2): Relativno izboljšanje premoženjskega položaja zakonite zastopnice toženke nikakor ne pomeni, da so se zmožnosti tožnika v skladu s 132. členom ZZZDR zmanjšale/spremenile. Tako Višje sodišče v Ljubljani v sodbi IV Cp 510/2009 z dne 4. 3. 2009.