Jedro

Za odgovor na vprašanje, kakšno je etično ravnanje poslovnega subjekta, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrebno upoštevati vse okoliščine konkretnega primera.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 1.461,07 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo(1) je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da je dolžna tožena stranka drugi toženki izročiti 26 rumenih plinskih jeklenk z oznako „IBP“, ki jih ima v dejanski oblasti na naslovu T., tako da jih dostavi na njen naslov (točka I izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka II izreka); zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da se toženi stranki prepoveduje, da sama ali prek tretjih oseb prevzema v posest ali imetništvo rumene plinske jeklenke z oznako „IBP“ od katerekoli osebe, razen od prve in druge tožeče stranke (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 2.840,95 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Iz razlogov sodbe izhaja, da je bilo na lokaciji T. 26 plinskih jeklenk, katerih lastnica je tožeča stranka, zato jih je tožena stranka dolžna vrniti; v zvezi z zahtevkom za nadaljnjo prepoved prevzemanja teh jeklenk pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da prevzemanje v posest plinskih jeklenk tožnic ni mogoče šteti kot dejanje nelojalne konkurence.

Zoper zavrnilni del odločitve (II. in III. točka izreka) in zoper pravdne stroške se je pritožila tožeča stranka in sodbo izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navedla je, da sodba nima nobene obrazložitve glede zavrnitve dela zahtevka, da vrne tožena stranka jeklenke tudi na kateremkoli drugem naslovu, zato se sodbe v tem delu ne more preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev Ustave in kršitev pravice do poštenega sojenja iz Evropske konvencije o človekovih pravic, EKČP). Dolžna bi jih bila vrniti tudi, če bi jih imela na kateremkoli drugem naslovu. S tem se tudi prepreči zvijačno ravnanje toženke. Glede prepovednega dela zahtevka je pritožba povzela, da je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev temeljilo na stališčih Vrhovnega sodišča RS iz sodbe III Ips 51/2013, zoper katero sta tožnici vložili ustavno pritožbo zaradi kršitve pravice do svobodne gospodarske pobude, pravice do zasebne lastnine, pravice do enakega varstva pravic in pravice do poštenega sojenja iz EKČP. Pritožba je nato izpostavila, da „obstoj ali neobstoj poslovnega običaja ni merilo obstoja dobrega poslovnega običaja“, vprašanje, ali je bilo očitano ravnanje tožene stranke na trgu ustaljeno, pa ni relevantno za presojo obstoja nelojalne konkurence po 13. členu Zakona o varstvu konkurence (ZVK). Medtem ko dobri poslovni običaji iz 13. člena ZVK določajo meje dovoljenega ravnanje med udeleženci v prometu (kogentna pravila), pravila poslovnih običajev (ki so dispozitivne narave) določajo potrebno ravnanje, če ga stranki nista določili sami ali če ni opredeljeno določeno v OZ. Za konkretno zadevo pomeni, da tudi, če bi bilo prevzemanje tujih jeklenk res še vedno ustaljeno in pričakovano ravnanje na trgu, to še ne pomeni, da gre za ravnanje, ki je pošteno in v skladno z dobrimi poslovnimi običaji. Pri tem se je sklicevala na sodbo III Ips 58/2004, kjer je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je nemogoče generalno klavzulo uporabiti, če se poslovni običaj sploh še ni izoblikoval, kar bi pripeljalo do zakonske praznine, katero je mogoče preprečiti z razlago zakona, ki ni vezana na poslovne običaje, temveč izključno na poslovno moralo. Sodišče presoje, ali je ravnanje v nasprotju s poslovno moralo, sploh ni opravilo, zato je izpodbijana odločitev tudi samovoljna. Če bi to presojo opravilo, bi ugotovilo, da je ravnanje toženke v nasprotju s poslovno moralo in dobrimi poslovnimi običaji, ker tožena stranka z njimi s trga „izloča kapacitete“ tožnic. Na to presojo ne vpliva dejstvo, da je bil na 17. redni skupščini GIZ UNP, z dne 15.7.2011, zavrnjen sklep o prepovedi zamenjave jeklenk. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je neprevzemanje tujih jeklenk že v letu 2011 in 2012 predstavljalo dober poslovni običaj, stališče vseh ostalih distributerjev (razen tožene stranke) je bilo, da dvoletno prehodno obdobje sploh ni potrebno. Sodišče tudi ni upoštevalo dopisa tožene stranke, z dne 18.4.2011, ki kaže na to, da je tudi sama štela, da ni skladno s poslovno moralo, da drugi distributerji prevzemajo njene jeklenke od kupcev. Upoštevalo tudi ni, da je tožeča stranka toženo stranko pred spornimi ravnanji večkrat pisno opozorila, in zahtevala, da s tem preneha. Da drugi distrubuterji niso šteli za primerno prevzemanje tujih jeklenk, izhaja tudi iz dejstva, da sta bili tožnici z družbo B.d.d. zaradi prevzemanja jeklenk v sporu že leta 2009 in sta nato s sodno poravnavo prepovedanost takega ravnanje povzdignile na raven pogodbenega dogovora. Prvostopenjsko sodišče je glede izpolnjenosti pogojev iz 13. člena ZVK implicitno vneslo pogoj krivde, ki pa se ne zahteva. Če bi sodišče materialno pravo pravilno uporabilo, ne bi smelo šteti toženi stranki v korist, da se ni mogla (ali hotela) brez predhodnega obdobja prilagoditi ravnanju večine, ampak se mu je upirala. Z jeklenkami tožnic je razpolagala še po prepovedi iz začasne odredbe. Sodišče izpodbijane sodbe tudi ne bi smelo opreti na ugotovitve, da sprva tudi drugi distributerji niso vedeli, kakšno bi bilo primerno ravnanje. Napačno se je sklicevalo na sodbo sodišča EU v zadevi Viking Gas A/S proti Kosan Gas A/S, saj se odločitev v tej zadevi nanaša na povsem drugačno pravno in dejansko podlago, gre za razlago obsega pravic iz blagovne znamke, poleg tega pa v navedeni zadevi je potrošnik postal lastnik jeklenke, v predmetni zadevi pa je lastnik jeklenke distributer. Ker se je sodišče navkljub stališču, da interesi potrošnikov niso odločilni, oprlo tudi nanje, so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju in se sodba ne more preizkusiti (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 25. člena Ustave RS). Upoštevalo ni splošne zakonitosti konkurenčnega prava, da ravnanje enega konkurenta, ki drugega konkurenta izriva s trga, četudi je morda tako ravnanje na kratek rok v korist potrošnikov, na dolgi rok potrošnikom škodi, saj se konkurenca in možnost izbire potrošnika zmanjšata. Ugotovitev sodišča, da bi morali potrošniki, če rumenih jeklenk ne bi prevzemala toženka, te jeklenke odnašati na oddaljena poslovna mesta, je neobrazložena in samovoljna, saj ni oprta na noben dokaz (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz 22. člena Ustave). Hkrati pa se sodišče ni opredelilo do izjave A.S. o raziskavi zadovoljstva med kupci, pa tudi ne do argumentov tožnic, da potrošnikom ne bi bilo prehajanje od enega distributerja plina do drugega nič oteženo ali onemogočeno, in da zagotavlja takšen sistem tudi večjo varnost. Sodišče bi moralo presojati tudi očitke o zadrževanju jeklenk pri toženi stranki, saj prevzemanje v posest vsebuje tudi že njihovo zadrževanje (tako pravilno tudi sodba VSL I Cpg 1528/2012). Ker tega ni presojalo, tožeči stranki v tem delu ni dalo možnosti obravnavanja (absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP). Z vidika 13. člena ZVK je materialnopravno napačno stališče sodišča, da tožena stranka ne zadržuje takšne količine jeklenk, da bi šlo za ravnanja, ki nasprotujejo dobrim poslovnim običajem ali bi drugim udeležencem utegnilo povzročiti škodo. Višina škode za uporabo 13. člena ZVK sploh ni pomembna, zadošča že sama abstraktna možnost nastanka škode. Namen določbe 13. člena ZVK, ki je v varstvu, discipline in poštene konkurence na trgu, je mogoče doseči le tako, da se sankcionira vsa ravnanja, ki so nepoštena in so vsaj potencialno sposobna povzročiti škodo. Ker sodišče tudi ni pojasnilo, kje naj bi bila meja med zanemarljivim in nezanemarljivim številom jeklenk, iznad katerega bi lahko govorili o dejanju nelojalne konkurence, je odločitev sodišča tudi arbitrarna (kršitev 22. člena Ustave). Pritožnik je nato ob koncu obsežne pritožbe še natančneje obrazložil razloge, zaradi katerih je zatrjeval kršitev zgoraj navedenih določb Ustave ter ponazoril, kakšne bi bile posledice izpodbijane sodbe, če bi le-ta obstala v veljavi.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, označila jo je za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje je nato pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, in sicer niti takšnih, kot jih očita pritožba, pa tudi ne takšnih, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Izpodbijana sodba ima jasne in izčrpne razloge o vseh, za odločitev pomembnih dejstvih. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je ni mogoče preizkusiti, da so razlogi med seboj v nasprotju, in da naj ne bi imela tožeča stranka možnosti obravnavanja, ker naj ne bi sodišče odločalo o vseh njenih argumentih.

Tako je neutemeljena pritožbena trditev o postopkovni kršitvi, ker naj ne bi bilo v izpodbijani sodbi razlogov glede zavrnitve dela zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala vrnitev jeklenk (tudi)(2) „na katerem koli drugem naslovu“. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi toženi stranki naložilo vrnitev le tistih jeklenk tožnic, za katere je ugotovilo, da jih je imela tožena stranka v svoji posesti, in sicer jih je imela na lokaciji v A. Te ugotovitve tožeča stranka tudi ne izpodbija. Z obrazložitvijo, da na drugi lokaciji jeklenk tožnic ni bilo, je svojo odločitev o zavrnitvi vrnitvenega dela zahtevka tudi ustrezno pojasnilo. Del zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala vrnitev jeklenk še iz kateregakoli drugega naslova, pa ni bil niti konkretiziran in kot takšen tudi ne bi zagotavljal morebitne izvršitve. Zato zaradi umanjkanja razlogov glede tega dela zahtevka ni mogoče izpodbijani sodba očitati, da se je ne da preizkusiti; ta kršitev, četudi je bila storjena, pa tudi ne more vplivati na pravilnost odločitve v zadevi.

Razlogi sodbe glede interesov potrošnikov, ki naj bi bili sami s seboj v nasprotju, so jasni in konsistentni. Sodišče pove, da interesi potrošnikov, četudi niso odločujoči, niso pri ugotavljanju nelojalne konkurence zanemarljivi. Pritožbeno sodišče pri tej ugotovitvi nasprotja in zato kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne vidi. V ugotovitvi, da če tožena stranka ne bi prevzemala jeklenk tožnic, bi jih morali odnašati potrošniki na oddaljena poslovna mesta, pa pritožbeno sodišče ne vidi „samovoljnosti“ prvostopnega sodišča, ampak njegovo logično sklepanje, s katerim je dodatno utemeljilo svoje stališče, in ki nenazadnje za odločitev tudi ni bilo odločujoče. Tožeča stranka tudi ne more na prvostopenjsko sodišče nasloviti očitka, da se do izjave zaslišanega direktorja druge tožnice o zadovoljstvu potrošnikov ni opredelilo, saj v zvezi s tem ni podala nobenih trditev, pa tudi ne z očitkom, da se sodišče ni opredelilo do očitkov o zadrževanju jeklenk s strani tožene stranke, saj tožeča stranka v prepovednem delu tožbe tega tudi ni vtoževala in dokazovala. Po mnenju pritožbenega sodišča namreč ni mogoče enačiti prevzemanja jeklenk v posest z njihovim zadrževanjem, saj bi za očitek o zadrževanju jeklenk morala tožeča stranka zatrjevati takšno ravnanje toženke, ki ji je po tem, ko je dobila v posest jeklenke tožnic, omogočalo, da jih je za neko(3) časovno obdobje obdržala v svoji posesti.

V skladu z drugim odstavkom 13. člena Zakona o varstvu konkurence (ZVK) je nelojalna konkurenca dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, in s katerim se povzroči ali lahko povzroči škoda drugim udeležencem na trgu. V tretjem odstavku navedene določbe so primeroma, kot najbolj značilna, izpostavljena dejanja nelojalne konkurence, med katere pa dejanja, ki jih tožeča stranka očita toženi v tej zadevi, ni mogoče uvrstiti. Za ugotovitev, ali je ravnanje tožene stranke, ki je prevzemala v posest tudi jeklenke tožnic, je torej potrebno presoditi, ali je bilo to njeno ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in ali je zaradi tega tožnikoma nastala ali bi jima lahko nastala škoda.

Povsem je soglašati s pritožbenim razlogovanjem, da ni mogoče enačiti poslovnih običajev iz 12. člena Obligacijskega zakonika (OZ) z dobrimi poslovnimi običaji, ki so kot standard navedeni v zgoraj obravnavani določbi ZVK, saj vključujejo slednji tudi standard vestnosti in standard poštenja(4). Pritožba tudi pravilno povzema stališče Vrhovnega sodišča RS iz sodbe III Ips 58/2004, da se je mogoče na dobre poslovne običaje sklicevati tudi, ko običaj (še) ne obstaja, in da je v takšnem primeru potrebno presojati ravnanje subjekta na trgu skozi prizmo poslovne morale oz. pravilneje poslovne etike. Do takšnega zaključka je prišlo tudi prvostopenjsko sodišče(5), ki je opredelitev dobrih poslovnih običajev vezalo na pričakovanost ravnanj, upoštevaje pri tem njihovo primernost, kar pa je mogoče presojati le glede na pričakovano vestno in pošteno ravnanje.

Za odgovor na vprašanje, kakšno je etično ravnanje poslovnega subjekta, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrebno upoštevati vse okoliščine konkretnega primera(6). Tako je prvostopenjsko sodišče tudi postopalo pri sprejemanju izpodbijane odločitve, ko je upoštevalo vrsto okoliščin, na podlagi katerih je nato zaključilo, da ravnanje tožene stranke ni preraslo v kršitev dobrih poslovnih običajev in s tem v dejanje nelojalne konkurence. Tako je upoštevalo, da so B. d.d. konec leta 2007 in tožnici 2 (leti kasneje) začeli uvajati sistem lastniških jeklenk; da je šlo za novost, glede katere niso distributerji sklenili nobenega dogovora, kako bodo z lastniškimi jeklenkami ravnali, kar se je odražalo v sporih tudi med tistimi subjekti, ki so ta nov sistem uvedli; da je bila zato praksa glede ravnanja z jeklenkami še v letu 2011(7) precej različna(8); da je bil v tem letu na Skupščini Gospodarsko interesnega združenja za utekočinjene naftne in tehnične pline zavrnjen sklep o prepovedi zamenjave jeklenk, in da je bil takšen sklep sprejet šele v letu 2013 ali 2014; da je bilo takšno ravnanje v interesu drugih udeležencev na trgu, zlasti potrošnikov; da število jeklenk tožnic (v obtoku jih imata več kot 500.000), ki so bile najdene pri toženki (26), ne more imeti učinka za sposobnost nastopanja tožnic na trgu, in da je glede na vrednost jeklenke tudi škoda, ki bi z zadrževanjem jeklenk lahko nastala, zanemarljiva(9). Na podlagi vseh teh okoliščin je prvostopenjsko sodišče naredilo izpodbijani zaključek, da ravnanju tožene stranke ni mogoče očitati neprimernosti, ali drugače povedano, ni mogoče očitati, da bi bilo v nasprotju s poslovno etiko. S tem zaključkom soglaša tudi pritožbeno sodišče, ker ob teh specifičnih okoliščinah, ki kažejo na to, da je do prevzemanja jeklenk tožnic prišlo v obdobju, v katerem postopanja niso bila še ustaljena, predvsem pa niso bila povsem dorečena, se je pa bistveno spremenil dotedanji sistem distribucije plina v jeklenkah, ni mogoče na toženo stranko nasloviti očitka o ravnanju v nasprotju z zahtevano poslovno etiko(10).

Zato pritožba, ki iztrgano iz celotne vsebine razlogov sodbe analizira posamezen razlog (pa celo posamezne povedi) ter ga vsakega posebej izpodbija, ne more uspeti. Pri tem resničnosti dejstev, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, tudi ne oporeka (razen glede primerljivosti s „sodbo ES“), ampak vsako okoliščino, ki jo posebej obravnava, tolmači drugače kot sodišče. Uspeti ne more niti z izpostavljanjem, da naj bi sodišče v pogoje za nelojalno konkurenco kot pogoj vneslo krivdo ali že nastalo škodo, saj kaj takšnega iz izpodbijane sodbe ne izhaja.

Ker pritožbeno sodišče zaradi zgoraj navedenih ugotovitev v izpodbijani odločitvi tudi ni zasledilo očitanih kršitev določb Ustave, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na na prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 1.461,07 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki predstavljajo njene izdatke za nagrado za pritožbo (po tar. štev. 3210) in za poštne in telekomunikacijske storitve (po tar. štev. 6002), oboje povečano za DDV (po tar. Štev. 6007).

op. št. 1: ki je bila po opozorilu tožeče stranke popravljena s sklepom, z dne 7.9.2015, in odpravljena pisna napaka v njenem izreku op. št. 2: poleg na naslovu N. in na T. op. št. 3: pri čemer bi morala navesti kolikšno op. št. 4: več o tem Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Lj 2003, 1. knjiga, str. 99 in 128 op. št. 5: in enako stališče je mogoče razbrati tudi iz (s pritožbo) kritizirane sodbe III Ips 51/2013, kjer Vrhovno sodišče RS prav tako ugotavlja, da bi pogodbeni dogovor, če naj bi mu priznali značaj dobrih poslovnih običajev, moral doseči določeno dodatno kvaliteto, opredelilni element za to ne bi bila le ustaljenost ravnanja, pač pa pričakovanost ravnanja, upoštevajoč pri tem primernost ravnanja v novih okoliščinah. Pritožbeno sodišče zato ne more soglašati s pritožbenimi zatrjevanji o nezakonitosti in neustavnosti navedene sodbe ter o odstopanju od dotedanjega pravnega stališča. op. št. 6: tako tudi sodbi III Ips 58/2004 in III Ips 51/2013 op. št. 7: ko so bila opravljena dejanja toženke, katerim se očita nelojalno konkurenco op. št. 8: kar izhaja tudi iz dopisov in opozoril, ki sta jih drugim distributerjem pošiljali tako tožnici, kot tudi toženka (dopis, z dne 18. 4. 2011) op. št. 9: Sklicevalo se je tudi na „sodbo ES“ v zadevi Viking Gas A/S proti Kosan Gas A/S, kjer pa pritožba utemeljeno opozarja, da je bilo dejansko stanje in pravno vprašanje drugačno in neprimerljivo z obravnavano zadevo.

op. št. 10: To stališče pa bi bilo težko zagovarjati za prevzemanja „tujih“ jeklenk v obdobju, ko bi bili načini postopanja med distributerji že dogovorjeni in ustaljeni.