Jedro

Tekom predkazenskega postopka obtožencu ni potrebno zagotavljati tolmačenja v njegov jezik, temveč v jezik, ki ga razume, kot to določa 4. člen ZKP. Ob privedbi je obtožencu tolmačila tolmačka za ruski jezik, obtoženi pa ni podal zahteve, da se mu tolmači v gruzijski jezik. Navedba zagovornika, da obtoženec ni bil poučen o pravici do uporabe lastnega jezika, drži, vendar slednje ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, še posebej, ker je obtoženec nato dejanje priznal na predobravnavnem naroku in na podlagi njegovega zagovora niso bili pridobljeni drugi dokazi. Obtožencu je bila vročena obtožnica prevedena v gruzijski jezik, na predobravnavnem naroku in na naroku za izrek kazenske sankcije mu je tolmačila tolmačka za gruzijski jezik, nato pa mu je bila vročena tudi sodba, prevedena v gruzijski jezik.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo da niso podani pogoji za odmero kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom. Okrožna državna tožilka ni podala kaznovalnega predloga na podlagi drugega odstavka 51. člena KZ-1, v katerem bi predlagala omilitev kazni. Ravno tako niso podane posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale izrek omiljene kazni glede na drugo alinejo 50. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 51. člena KZ-1.

Poseg v premoženje obtoženca je sorazmeren, saj gre za odvzem predmeta nižje vrednosti, grozi pa storitev sorazmerno težkega kaznivega dejanja.

Izrek

I.Pritožbi obtoženca in zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 je obtožencu izreklo kazen tri leta zapora ter denarno kazen 150 dnevnih zneskov po 7,00 EUR. Določilo je rok za plačilo denarne kazni in posledice, če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati. Na podlagi določila prvega odstavka 56. člena KZ-1 je vštelo čas odvzema prostosti od 5.10.2022 od 10.11 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za čas dveh let. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo mobilni telefon s SIM karticami. Obtoženca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornice postavljene po uradni dolžnosti bremenijo proračun.

2.Zoper sodbo sta se pritožila obtoženec in njegov zagovornik. Obtoženec se je pritožil smiselno zaradi kazenske sankcije in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni. Zagovornik se je pritožil zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kazenske sankcije in izrečenih varnostnih ukrepov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje drugi sodnici.

3.Pritožbi nista utemeljeni.

4.Kolikor se zagovornik sklicuje na predhoden tek pogajanj med državnim tožilstvom in zagovornico postavljeno po uradni dolžnosti, velja poudariti, da so pogajanja stvar razmerij med strankami in sam postopek neuspešnih pogajanj ne more imeti vpliva na odločitev sodišča. V tej zadevi stranke niso sklenile sporazuma o priznanju krivde, sodišče prve stopnje pa obtožencu ni izreklo višje kazni od predloga okrožne državne tožilke na predobravnavnem naroku.

5.Zagovornik v pritožbi navaja, da obtoženec govori in razume le gruzijski jezik, do naroka za glavno obravnavo pa mu je bilo tolmačeno v ruski jezik. V slednji jezik so mu bile tudi prevajane listine. S tem obtožencu ni bilo prevajano v njegov jezik ter je bila kršena pravica do uporabe svojega jezika.

6.Navedeni očitki zagovornika ne držijo. Obtožencu je bilo tekom predkazenskega postopka tolmačeno v ruski jezik, za katerega je obtoženec že na zaslišanju ob privedbi 6.10.2022 povedal, da ga razume. Tekom predkazenskega postopka obtožencu ni potrebno zagotavljati tolmačenja v njegov jezik, temveč v jezik, ki ga razume, kot to določa 4. člen ZKP, hkrati pa tudi iz listin ne izhaja, da bi obtoženec imel kakršnekoli pripombe na tolmačenje ali da česa ne bi razumel. Ob privedbi 6.10.2022 je obtožencu tolmačila tolmačka za ruski jezik. Iz vsebine zapisnika izhaja, da je obtoženec v postopku sodeloval in podal zagovor ter se izjavil o predlogu okrožne državne tožilke za odreditev pripora. Obtoženec pri tem ni podal zahteve, da se mu tolmači v gruzijski jezik. Navedba zagovornika, da obtoženec ni bil poučen o pravici do uporabe lastnega jezika, drži, vendar glede na zgoraj ugotovljeno slednje ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, še posebej, ker je obtoženec nato dejanje priznal na predobravnavnem naroku in na podlagi njegovega zagovora niso bili pridobljeni drugi dokazi. Obtožencu je bila vročena obtožnica prevedena v gruzijski jezik, na predobravnavnem naroku in na naroku za izrek kazenske sankcije mu je tolmačila tolmačka za gruzijski jezik, nato pa mu je bila vročena tudi sodba prevedena v gruzijski jezik.

7.Zagovornik navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker sodba nima razlogov in so slednji nejasni.

8.Navedeni očitek zagovornika ne drži, saj je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo vsa relevantna dejstva ter se opredelilo do bistvenih očitkov obrambe. Pri tem zagovornik podaja pavšalne očitke, saj ne navede, kateri del sodbe ni razumljiv.

9.Zagovornik tudi očita sodišču prve stopnje, da je napačno zaključilo, da je obtoženec izpolnil vse objektivne in subjektivne znake očitanega dejanja.

10.Z zgornjimi navedbami zagovornik izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. V tej zadevi je obtoženec krivdo po obtožbi priznal in je sodišče njegovo priznanje sprejelo ter se posledično glede na določbo drugega odstavka 370. člena ZKP zoper dejansko stanje ne more pritožiti. Enako velja glede zatrjevanja zagovornika, da ni podan zadostni dokazni standard za obsodbo. Sodišče prve stopnje je upravičeno sprejelo obtoženčevo priznanje krivde, saj slednje potrjuje spisovno gradivo.

11.Zagovornik v pritožbi opisuje kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ter pri tem navede, da iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi se obtoženec večkrat ukvarjal s prevozi, da mu to ni dokazno in s tem niso izpolnjeni zakonski znaki tega kaznivega dejanja.

12.Navedeni očitki zagovornika ne držijo, saj ima ravnanje obtoženca vse znake očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Tujce, ki niso imeli dovoljenj za vstop ali bivanje v Sloveniji, je namreč z namenom pridobitve premoženjske koristi prevažal po ozemlju Slovenije. Očitano kaznivo dejanje je podano tudi v primeru enkratnega ravnanja, če je bilo dejanje storjeno zaradi pridobitve premoženjske koristi, kot to izhaja iz zgoraj navedene določbe KZ-1.

13.Zagovornik glede kazenske sankcije navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati priznanje kot posebno olajševalno okoliščino in kot obligatoren razlog za omilitev kazni. V Gruziji je bil obtoženec v prekrškovnem postopku, ker je užival mamila, kar ni kaznivo v Sloveniji in bi moralo sodišče šteti, da je nekaznovan. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati olajševalne okoliščine, o katerih je izpovedal obtoženec, in mu izreči kazen pod dvema letoma zapora. Sodišče prve stopnje tudi ni prebralo drugih sodb in na njihovi podlagi izreklo nižje kazni. Nabava dovolj velikega vozila ne more biti oteževalna okoliščina, saj je s tem tujcem nudil dovolj prostora v vozilu, sam pa ni vedel, koliko tujcev bo vozil. Zagovornik tudi navaja, da naj pritožbeno sodišče zniža denarno kazen na 200,00 EUR, ker je obtoženec brez premoženja. Tako nima denarja za klic domov, nima oblek ali perila. V Gruziji pa je povprečen dohodek le 150,00 EUR mesečno. Ravno tako nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o družinskih in socialnih razmerah obtoženca, o višini plače, in ugotovitvam, da je tujcem ni nudil hrane in pijače. Glede sankcije enako zatrjuje v svoji pritožbi tudi obtoženec, ki poudarja svoj slab finančni položaj, navaja, da je včasih užival droge, vendar so obsodbe ostale v njegovi evidenci. Navaja tudi, da je bil v Sloveniji zakonito in v Evropski uniji dela že dolgo časa. Peljal je sirsko družino, ki ne predstavlja nevarnosti za državo. Navaja tudi neizkušenost svojega zagovornika, ki je slabo opravljal svojo nalogo in marsikaj spregledal.

14.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niso podani pogoji za odmero kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom. Okrožna državna tožilka ni podala kaznovalnega predloga na podlagi drugega odstavka 51. člena KZ-1, v katerem bi predlagala omilitev kazni. Ravno tako niso podane posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale izrek omiljene kazni glede na drugo alinejo 50. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 51. člena KZ-1. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da samo priznanje krivde še ne more predstavljati posebne olajševalne okoliščine v tej zadevi. Obtoženca so namreč policisti prijeli pri samem izvrševanju kaznivega dejanja s tujci v vozilu in je bilo kaznivo dejanje odkrito ne glede na priznanje obtoženca. Sicer obrazložitev sodišča prve stopnje o tem, da priznanje krivde ni bistveno prispevalo k skrajšanju postopka ne drži povsem, saj je tudi obtoženčevo priznanje pripomoglo k hitrejšemu poteku kazenskega postopka. Ob tem je težo priznanja tudi ustrezno pretehtalo glede na druge olajševalne in oteževalne okoliščine in prepričljivo ugotovilo, da niso podane posebne olajševalne okoliščine. Tako je pravilno upoštevalo težo dejanja in način storitve kaznivega dejanja. Obtoženec je prevažal pet tujcev in tako ne gre za zanemarljivo težo dejanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je obtoženec na dejanje pripravil, saj ga je izvršil z osebnim avtomobilom, ki si ga je priskrbel, pri tem pa velikost avtomobila ne more predstavljati okoliščine, ki bi narekovala izrek nižje kazni od predpisane. Zagovornik in obtoženec neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje, da je dalo preveliko težo obtoženčevi predkaznovanosti, saj sodišče prve stopnje ni izreklo obtožencu višje kazni od minimalno predpisane. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi socialne, ekonomske in družinske ter zdravstvene razloge na strani obtoženca, kot je to obrazložilo v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo kazen treh let zapora in s tem minimalno predpisano kazen po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Kolikor se zagovornik sklicuje na druge sodbe glede istovrstnega kaznivega dejanja, slednje še ne morejo predstavljati ustaljene sodne prakse in razloga za izrek nižje kazni zapora. Glede na predpisano višino denarne kazni do 1500 dnevnih zneskov za dejanja iz koristoljubnosti po drugem odstavku 47. člena KZ-1, se izkaže 150 dnevnih zneskov za ugotovljenim okoliščinam primerno visoko denarno kazen. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odmerilo višino dnevnega zneska denarne kazni v višini 7,00 EUR, kar znaša 210,00 EUR na mesečnem nivoju. Zagovornik zatrjuje nizko povprečno plačo v Gruziji, vendar navedenemu ni za slediti, saj so bistveni obtoženčevi stroški in dohodki, ki jih je sodišče prve stopnje zadovoljivo ugotovilo. Ob tem pa celo sam obtoženec v pritožbi zatrjuje, da v Evropski uniji dela že dolgo časa, vendar pa pri tem ne navede, kakšno plačo prejema tukaj.

15.Kolikor se obtoženec pritožuje glede sankcije in se pri tem sklicuje na slabo delo in neizkušenost njegovega zagovornika, je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje natančno poučilo obtoženca o pravici do zagovornika in je obtoženec želel, da ga zagovarja odvetnik A. A. Ker si ga je obtoženec pooblastil sam in mu ga ni postavilo sodišče, gre za njuno medsebojno pogodbeno razmerje in v primeru, če ga več ne bi želel imeti za svojega zagovornika, bi mu lahko pooblastilo kadarkoli odpovedal. Kolikor pa zagovornik očita sodišču prve stopnje spraševanje obtoženca glede tega, kdo naj ga zastopa, je ravnanje sodišča bilo usmerjeno v ugotavljanje prave volje obtoženca, navedeno pa ni moglo vplivat na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Iz zapisnikov o predobravnavnem naroku in o naroku za izrek kazenske sankcije izhaja, da sta se obtoženec in zagovornik lahko izjavila glede vseh relevantnih okoliščinah.

16.Glede izrečenega varnostnega ukrepa odvzema predmetov, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo, da se obtožencu odvzame mobilni telefon s SIM karticami, zagovornik navaja, da ni podana potrebna stopnja nevarnosti, da bo telefon uporabljen za storitev novega kaznivega dejanja. Na telefonu ima obtoženec osebne kontakte, osebne fotografije in ga potrebuje zaradi družine in banke. Policija telefona ni pregledala in ni bilo ugotovljeno, da bi bil uporabljen pri kaznivem dejanju.

17.Glede navedenih očitkov iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je bil telefon uporabljen za kaznivo dejanje, saj je obtoženec uporabljal navigacijo na mobilnem telefonu, prejel je SMS sporočilo s koordinatami in navodili ter si ogledoval zemljevide na območju slovenske meje in Trsta, s čimer so izpolnjeni pogoji za odvzem na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1. Tudi dejstvo, da ima obtoženec na telefonu osebne kontakte in fotografije, ne more predstavljati razloga, da se ukrep ne bi izrekel in da ne bi bil sorazmeren. Pri tem je podana nevarnost, da bi se lahko podatki, predvsem stiki, uporabili pri novem kaznivem dejanju. Poseg v premoženje obtoženca je sorazmeren, saj gre za predmet nižje vrednosti, grozi pa storitev sorazmerno težkega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je tako upravičeno odločilo, da se predmeti odvzamejo.

18.Koliko pritožnik očita neustavnost novele Kazenskega zakonika, je potrebno ugotoviti, da zvišanje kazni za obravnavano kaznivo dejanje samo po sebi še ni razlog za trditev o neustavnosti novele.

19.Zagovornik se zavzema za spremembo sodbe in za oprostitev plačila stroškov postopka, vendar je že sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je obtoženca oprostilo plačila stroškov postopka in odločilo, da stroški postavljene zagovornice bremenijo proračun. Glede stroškov zagovornika postavljenega v postopku brezplačne pravne pomoči tega ni storilo, saj se ti stroški založijo iz proračunskih sredstev, obtoženec pa jih bo dolžan plačati le v primeru, če se bo njegovo finančno stanje izboljšalo.

20.Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je sodišče po uradni dolžnosti opravilo v mejah iz 383. člena ZKP, ni pokazal nikakršnih nepravilnosti, zaradi česar je bilo ob vsem zgoraj navedenem potrebno pritožbi zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi na podlagi 391. člena ZKP.

21.Čeprav obtoženec s pritožbama ni uspel, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz enakega razloga, kot ga je oprostilo že sodišče prve stopnje in sicer zaradi slabega premoženjskega stanja.